10 najnevarnejših pohodniških poti na svetu

Za teh 10 poti potrebujete veliko mero poguma, da jih prehodite. Namenjene so le izjemno izkušenim pohodnikom, ki imajo vso potrebno opremo in se v nevarnih trenutkih v gorah dobro znajdejo.

Slovito spremenljivo vreme v okrožju Lake District lahko predstavlja izziv tudi za najbolj lahkotne sprehode.

Toda Striding Edge – oster gorski rob, ki vodi do vrha Helvellyna, tretjega najvišjega vrha v narodnem parku Lake District, je gora svojega razreda.

Pohodniki se lahko odločijo, da sledijo potem, ki potekajo ob robu grebena, za tiste željne vznemirjenja pa poteka tudi pot po grebenu samem. Na jasen dan so razgledi senzacionalni in segajo vse do Škotske.

To pa ni za novince ali ljudi s slabim srcem: sprehajalci bodo morali biti pripravljeni na plezanje ter imeti spodobne plezalne sposobnosti za končen močen vzpon na vrhu in vedeti, kako pravilno krmariti, če se nad goro valijo oblaki. Zaradi ledu in snega je pozimi smrtonosen, zato sta trening in urjenje tako za vzpon kot vrnitev nujna.

Služba za narodne parke pri tem vzponu poudarja, da gre za “zelo zahteven” vzpon in opozarja na gladke skale ter strme spuste.

Gre za najbolj odročen del Canyonlands, kjer se morajo obiskovalci najprej prebiti skozi dolgo vožnjo po makadamu, preden se podajo v globoke žlebove, kjer skalni podori in hudourniške poplave niso redki. Izviri vode, iz katerih bi lahko pridobili vodo, so redki, zato je zaloga vode nujno potrebna.

Varuhi parka zahtevajo, da vsi obiskovalci delijo svoje načrte poti in ostanejo v stiku čim pogosteje. Tiste, ki se odločijo, da so dovolj pogumni, čakajo neverjetni razgledi in popolnoma neobljudena pot.

Ta epska pot do južnega vrha HuaShan, ene izmed petih velikih kitajskih gora, pogosto velja za najnevarnejši pohod na svetu.

Da bi dosegli vrh na nadmorski višini 2155 metrov morajo pohodniki premagati neravne stopnice in niz lestev, preden se za prečkanje slavnega “hoda po deskah” pripnejo na verigo s pasom in vponkami. Gre za lesene deske, ki so privite v skalo, katerim sledimo navzgor in navzdol po gori.

Čeprav mnogi turisti prehodijo pot samo v supergah in preprosti majici, to ni pot za nepripravljene. Pomembno je, da imate primerne pohodne čevlje, dovolj hrane in vode ter imate kondicijo.

Večdnevni pohodi ponujajo neustrašnim sprehajalcem priložnost, da preizkusijo svoje sposobnosti do skrajnih meja, saj spreminjajoče se vreme in potreba po zadostnih zalogah hrane ter vode predstavljata pravi izziv.

Drakensberg Grand Traverse je eden izmed največjih takih izzivov. Epsko 230 kilometrov dolgo potovanje, ki lahko traja do dva tedna, se začne z vzponom po nizu verižnih lestev do strmine Drakensberg, nato pa se odpravi čez mejo z Lesotom in se končno odpravi nazaj na jug Afrike.

To pošast na dolge razdalje lahko preizkusite sami, vendar se morajo pohodniki zavedati, da je pot sama po sebi bolj koncept, kot pa vidna pot, kar pomeni, da bo vsakdo, ki se namerava odpraviti tja, potreboval vse pohodniške zemljevide KZN Wildlife Drakensberg, GPS in dovolj hrane in vode, da bo dovolj za celotno potovanje.

Priporočljivi so spomladanski ali jesenski obiski, pri čemer se izognete bujni poletni travi, po kateri je težko hoditi, in grenkim zimskim dnevom.

V osrčju narodnega parka Mount Aspiring na južnem otoku Nove Zelandije, Cascade Saddle ponuja nekaj najlepših razgledov na gore na svetu.

Ker pa je državni oddelek za varstvo narave v začetku tega stoletja videl številne smrti zaradi spolzkih skal in zahrbtnih pogojev, želi poudariti, da je to pot “samo za ljudi z navigacijo ter visoko stopnjo znanja in izkušenj v pokrajini”, in opozarja tiste, ki to počnejo: “Bodite pripravljeni, da se obrnete nazaj, če stvari postanejo nevarne.”

Pot, dokončana v dveh dneh, z možnostjo kampiranja ali namestitve v planinskih kočah na poti, vključuje divje plazenje, skalnate vzpetine in pohode čez bujne trave, ki vam bodo opraskale gležnje.  Nagrada za vse to pa so neskončni razgledi na zasnežene vrhove, vključno z osupljivo goro Aspiring, znano tudi po maorskem imenu Tititea.

Pot Kalalau, dolga 35 kilometrov vzdolž obale Na Pali v Kauaiju, ni samo najnevarnejši pohod na Havajih: je tudi eden najsmrtonosnejših v celotnih ZDA.

Džungelska pot se razcepi na obalo, pod katero divja Pacifik. Potrebovali pa boste tudi dovoljenje, da greste lahko čez plažo Hanakapiai v dolino Hanakoa, če želite kampirati v dolini ali na plaži Kalalau.

Čeprav se sliši idilično, je trio prehodov po močnem deževju, ko voda naraste do izjemno visokih nivojev, lahko brutalen. Dodajte še vzpon po vrtoglavi poti vzdolž Crawler’s Ledge in to je recept za katastrofo za neizkušene. Prijavijo se lahko le izjemno izkušeni.

Vsakdo, ki je videl sliko izjemno priljubljenega perujskega Machu Picchuja, je zagotovo opazil tudi Huayna Picchu. To je visok vrh, ki stoji za slavnim izgubljenim mestom Inkov, viden v neštetih objavah na Instagramu in na razglednicah, poslanih domov iz Južne Amerike.

Priti do vrha pa zahteva povzpenjanje po tako imenovanih “stopnicah smrti”, odseku 500 let starih stopnic s strmimi spusti v dolino pod njim.

Dodajte odseke z lestvami, ki zbudijo slabost tudi pri najbolj utrjenih pohodnikih, je to pot, ki je ne gre podcenjevati. Čeprav jih veliko pride nepripravljenih, so zelo priporočljivi pohodniški čevlji in pomoč lokalnega vodnika. Morda se zdi zastrašujoče, a pogled na citadelo, je vreden triurnega pohoda.

Pri 96 kilometrih Kokoda Track začrta pot od papuanske prestolnice Port Moresby do vasi Kokoda, ki prečka pogorje Owen Stanley.

Gre za izoliran teren, na katerem pohod traja do dva tedna! To pa zahvaljujoč popoldanskim poplavam, divjim hudournikom in razmeram, ki lahko zaradi blata do gležnjev in drevesnih korenin, ki v tropski vročini postanejo spolzke, postanejo zahrbtne.

Po smrti 13 Avstralcev, ki so se leta 2009 odpravili na progo v lahkem letalu, so se oblasti odločile za varnejši dostop do poti. Potrebna so dovoljenja in vsi obiskovalci morajo hoditi z licenciranim operaterjem, tudi zato, da bi lokalnim skupnostim pomagali izkoristiti turizem. Za pripravo na prepotene dni in grenke noči v tem odročnem kotičku sveta organizatorji priporočajo usposabljanje do enega leta.

Ko hodite po tej zeleni in divji poti, se splača spomniti, da je bila med drugo svetovno vojno prizorišče hudih bitk med japonskimi ter zavezniškimi avstralskimi in papuanskimi silami.

Japonske severne Alpe ponujajo najboljše in zagotovo najzahtevnejše pohodništvo v državi. In Daikiretto Traverse je nedvomno prava pot za pohodnike, ki iščejo pravo pustolovščino – pot, ki je čim bližje tehničnemu vzponu brez vrvi.

Sama pot obsega manj kot tri kilometre, vendar lahko traja več ur, zato se je je najbolje lotiti kot del daljšega vodenega pohoda po tem čudovitem območju. Pot čez traverzo poteka po verigah in lestvah po ostrem grebenu z več kot stometrskimi padci na obeh straneh.

Visoka stopnja telesne pripravljenosti in želja po višini sta obvezna. Čelada in rokavice bodo olajšale prehod, pri čemer velja opozoriti, da je samostojno poskušanje, zlasti pozimi, odsvetovano.

Mount Washington je znan po tem, da je dom “najslabšega vremena na svetu” (vsaj glede na observatorij Mount Washington).

Januarja 2004 so temperature na vrhu padle do grenkih -44 stopinj Celzija, hkrati pa je postavil tudi rekord za najhitrejši veter, zabeležen na kopnem, komaj verjetnih 372 km/h leta 1934, presežen šele leta 1996 na otoku Barrow v Avstraliji.

Vse to pomeni, da je za pohodništvo tukaj potrebna resna priprava. Razmere se lahko kadar koli spremenijo, kar pomeni, da boste morali spakirati zimsko opremo tudi na vrhuncu poletja.

Vzpon ni šala, saj morajo biti pohodniki v odlični formi, da ga dosežejo. Da, na vrh se je mogoče pripeljati z avtom ali z vlakom, a kdor je dobro pripravljen in navdušen nad izzivom, si lahko nadane škornje, napolni nahrbtnik in to stori peš.