Prizadet otrok
Naj pristavimi svoj piskerček. Moja prijatelja imata leto dni staro punčko, hudo prizadeto. Že v 5. mesecu nosečnosti sta se odločila, da bosta otroka obdržala, to je bil njun 3. otrok. Zdaj pa o zdravniški profesionalnosti – že takrat, ko so jima povedali, da je nekaj hudo narobe, so jima ponudili splav. To sta zavrnila. In to so jima ob vsakem pregledu znova ponujali in poudarjali, da kako hudo bo in da se tega ne zavedata, itd… Skratka, zgražali smo se vsi, ki smo njuno odločitev sprejeli in ju podpirali – onadva sta starša in če sta se tako odločila, bi morali zdravniki spoštovati njuno odločitev. No, tudi tik pred porodom so ju spet vprašali, ali naj otroka “umore” (ne zamerite, ne morem drugače reči). Zdaj je punčka stara leto dni, na prvi pogled pa izgleda kot 3-mesečni dojenček. Vsi jo imajo radi, tudi bratec in sestrica in kar srce se mi trga, ko pomislim, kako so mamico secirali med nosečnostjo…
Vsi otroci so zaklad in tisti, ki so tako ali drugače pobaljeni so še toliko večji zaklad. Neverjetno je, kaj lahko tak otrok prinese v svojo okolico, kako lahko spremeni vsakega, ki ga spozna, kako potegne iz človeka najboljše.
Nekaj hiš naprej je stanoval fant s hudo otroško paralizo, leto dni mlajši od mene. Ni se sicer moral igrati vseh iger z nami, je pa imel velik peskovnik in kup avtomobilčkov in gradil je lepe avtoceste. Hodil je v isto šolo kot jaz. Mi smo se preselili in on je zdaj odrasel, vendar se velikokrat spomnim nanj. Mojemu otroštvu je dal poseben pečat.
Sama ne vem, kaj bi naredila, če bi vedela, da nosim pobaljenega otroka. Tega verjetno ne veš, če se ti ne zgodi. Vendar kot mama težko verjamem, da bi se lahko svojemu otroku odpovedala. Nenazadnje menim tudi, da so take izkušnje nekaterim ljudem pač namenjene. Premalokrat se zavedamo (zaradi nas samih) kako srečni smo lahko vsi tisti, ki imamo “normalne” otroke.
Tudi mene je ganila ta zgodba, tudi jaz sem imela v nosečnosti raznorazne pomisleke pa se je hvala bogu vse dobro končalo in moj pikec je zdrav.
Vsi otroci so naši mali čudeži tudi tisti, ki so drugačni, zato želim veliko poguma, moči in ljubezni vsem tistim staršem, ki se jim rodijo otroci kot je mala Lea, verjamem, da bo topla in ljubeča punčka…….
Lp Mateja
Jaz sem bila v porodnišnici skoraj dva tedna v sobi skupaj z mamico hčerke z DS. Obe sva imeli malčka na intenzivni negi – njena je imela težave z dihanjem in hranjenjem, moj z vnetjem. Imela sem kar slabo vest ob razmišljanju, da se bo moj otrok v 14 dneh pozdravil, njen bo pa celo življenje tak… Ljubezen družine do nje pa je bila neverjetna…
Ko sem rodila punčko je imela zelo sploščen obrazek. Na intenzivni terapiji je bila 36 dni. Zdravniki so mi dali misliti na možnost genske napake, ker je imela tako tipičen obraz za neko napako in ne za DS…
Koliko solz sem pretočila in upala, da rezultatov genskih preiskav sploh ne bi bilo, ker sem se bala posledic. Punčka je bila tako ljubka in moja ljubezen. Zdravnikom se je verjetno zdelo čudno, ker sama nisem upala vprašati, če so izvidi že prišli. Takega težkega občutka še nisem imela v življenju. Ko pa je prišel izvid in je bilo vse vredu, mi je kamen padel ne vem kam. Sedaj je punči normalen 7 mesečnik-dvojček, sicer še 2 kilci lažja od svojega bratca.
Kaj bi bilo v primeru genske napake si takrat sploh nisem upala razmišljati…
Podobna je tudi zgodba mojih prijateljev, ki imata zdaj že triletno deklico z Downovim sindromom. Ne boste verjela, koliko ljubezni in sreče je v njihovi družinici kljub vsem zdravstvenim zapletom! Mala je neverjetna, toplina kar žari od nje. Še bolj neverjetna sta njena starša, za katera si upam trditi, da sta zgled poguma in starševske ljubezni. Ponosna sem, da jih poznam 🙂
Hvala za to zgodbo. Že zelo dolgo mi je jasno, da ni problem otrok z DS ali pa s kakšno drugo napako, problem smo mi, ki jih ne znamo sprejet, mi jih naredimo drugačne. S tem naredimo strašno krivico otrokom, še večjo pa staršem, saj se je oni veliko bolj zavedajo kot otroci.
Ja, hvala Bogu za zdrave otroke, hvala pa tudi za drugačne in za tiste starše, ki jih znajo sprejet in jih ljubit, take kot so.