Z možem sva se odločila, da bova ostala samo pri enem otroku. Prosim ne obsojajte me, da nisem normalna in da si bom že premislila.
Otroka sva si z možem zelo želela in nanj tudi dolgo čakala. Tako srečna sva bila ko sva ga končno videla najlepšega princa na svetu. Potem so se začel krči. Do 6.mesca je večino časa preživel na rokah ob mirni glasbi in sprehajanju po stanovanju. Potem je začel plezati po najbolj nevarnih in nedostopnih mestih, iz stola na mizo, pa na omaro, kuhinjski pult, okenske police. Že od rojstva sta ga otroška posteljica in stajica grizli in pikali. Če res ni bilo druge možnosti sva ga pustila notri 5 minut. Bil je objokan in hlipav. Naš ubogi sonček že ne bo jokal. Potem je začel hoditi in tekati okrog. Ni hotel dati več roke ne mamici in ne atiju ker bo sam hodil. Raje je dal roke v žep kot pa nama. Potem se je začelo prehranjevanje. Vedno smo se prilagajali njemu, da mu bo všeč. Včasih si za večerjo zaželi po 5 različnih menijev (od rib, masla, čokolina, jogurta…). Vse si sam prinese iz hladilnika, potem je vse zapacano, vsepovsod drobtine.. Dan se konča s spanjem in začne se noč, ki je v treh letih še ni prespal. Včasih je žejen, rad bi pel, gledal TV ali enostavno ne more spat. Če ga kregam se začne jokat. Potem ga pa hitro potolažima, ker najin mali fantek ne bo jokal.
Najbolj zanimivo je to, da nagaja največ samo nama, kljub temo da se vedno kdo ukvarja z njim. V stiku z drugimi deluje kot najbolj prijazen fantek, tako lep zna pogledati, pozdravi, se zahvali za vsako malenkost in se lepo pogovarja. Skratka nihče ne more verjeti, da je lahko takšen prikupen in simpatičen fantek poreden.
Oba z možem sva grozno utrujena, neprespana, vso energijo porabiva za otroka.

Jaz te razumem, ker sem doživela podobno.

Imeli smo podobno situacijo, ki pa se je končala na zelo čuden način – dobili smo še enega otroka. Od takrat dalje pa se mi zdi, da vse nekako bolje teče, starejši se je umiril, z mlajšim pa ni pol toliko problemov, kot je bilo s taprvim. Je pa res, da sem se pred drugim porodom psihično pripravila na živčne zlome… 🙂

In lepo, lepo te prosim, da to, kar sem ti povedala ne razumeš narobe, ker ne želim nikogar v nič prepričevat in verjetno je res, da smo pri nas imeli pač srečo.

Jaz sem vedno rekla: moj otrok ne bo razvajen.
Meni se zdi da vaš je…brez zamere. Preveč mu popuščate.
V kolikor naš ne je, kar si je zamislil kot prvo stvar, drugega menija ne dobi. Ko je lačen je prvi meni po njegovi želji pravi kraljevi obrok.
Najbolj zmotno se zdi, da ga po kreganju z jokom…milujete in tolažite…Zakaj pa misliš, da se joka. Zato, ker ga potlej stisneš k sebi in cartlaš.
Glede spanca pa je pri nas tako: brez pregovarjanja ob 20 ih je treba v posteljo, ne glede na to, da ne more spati. Če res ne more spati, si pri nas prepeva, ve pa, da mora biti v postelji.
P.S. Mislim tudi da je nekaj odvisno od otroka, delno pa od vzgoje.
Pa saj jaz tudi nisem čarovnica, da bi se me otrok bal, ampak tako smo ga navadili in te navade se držimo.
Glede drugega otroka…dva nista nikoli enaka!!!
Oprosti, nimam namena žaliti ali kaj drugega…pač moje mnenje

Sploh ni poreden. Bistro dete, ki tocno ve kako vaju oviti okrog malega prsta. Pa to s petimi jedmi, lepo te prosim. Otroci rabijo red in postavljene meje. Aja, postavita jih starsa in ne on.

Te ne napadam in ne obsojam, ne narobe razumet.

Zivio,
vsekakor bi vama drugi otrok pomagal se bolje organizirati. Mislim, da otroku prevec stvari izpolnita ali mu dajeta na izbiro. In vaju ze dobro vrti okrog prsta.
Pri nas imamo tri otroke in za vse je en menu, ce kdo ne poje, je pac lacen.
Bo nadoknadil pri naslednjem obroku.
Mislim, da pri prvem otroku vsi starsi najbolj kompliciramo, pri vsakem naslednjem je lazje.

Ne vrzita puske v koruzo, tezke trenutke bosta hitro pozabila. Radosti, ki nam jih prinasajo otroci, so neprecenljive!

Odlocitev pa je le vajina!

Vzgojila sta malega terorista. Plešeta, kot on žvižga. Dva odrasla ne obvladata enega otroka? Vajin sinek niti pod razno ni poreden, samo razvajen in bister.
Me pa prav zanima, kaj bosta naredila, ko bo star 3-4 leta in se bo začelo trmasto obdobje. Takrat boš šele imela cirkus v hiši. Tudi najbolj pridni otroci se v tem obdobju derejo in kričijo, da še najbolj potrpežljivim staršem načenjajo živce.
Če mu v vsem ustrežeš, delaš otroku nepopravljivo škodo. Vzgajaš ga v večno nezadovoljno bitje, ki se ima za center sveta. Kako pa misliš, da mu bo v vrtcu in šoli?
Krči v prvem letu so res stvar, na katero nista imela vpliva, za vse ostalo pa sta sama kriva. Meni se zdi, da bi vajinemu sinku kak bratec ali sestrica kvečjemu koristil.

Jaz imam dve punčki – pri prvi smo komplicirali do onemoglosti. Z drugo ni pol toliko dela. Dejansko imam sedaj ob dveh več časa zase, kot prej zraven ene, saj sta ena drugi boljša družba kot sem jima jaz. Raje se igrata druga z drugo.

Vse to, kar opisuješ-krči, plezanje, nevarnost, nespečnost, neješčost (btw – nikoli nisem 5 menijev delala, pa tudi hladilnik mu ni bil in mu ni na razpolago!), neumornost- vse to poznam. Stajico je spoznal zelo kmalu in preživel kakih 10 minut v kosu v njej, postelja je zgodba zase, ampak nikoli je nismo povsem odpisali in še vedno vztrajno dajemo not spat, če nikakor ne gre drugače, pa ko zaspi, če/ko se zbudi, prileze k nama. Hej, otrok je na svetu zato, da preverja, če je kje kakšna meja, do kam še lahko gre, a ga bo kdo ustavil….

Vidva ga nista. Večina mam nas je zaljubljenih v svoje otroke, za nas so naj, naj, naj… Vseeno pa je dobro, če nas kdo sklati z oblakov in nas prizemlji, dokler je še čas. Mene je moja mama in kakor se sicer za silo prenašava, je imela prav – kdo bo tu koga vzgajal, ti njega ali on tebe?! Seveda bo tulil v stajici, ko enkrat spozna razsežnost stanovanja in svobode, AMPAK če moram jaz zdaj vrelo juho precedit, bo tam in pika, ker sva sicer oba v veliki nevarnosti.

Romane bi ti lahko pisala o našem spanju, pri vsem pa nikoli nismo ponoči vstajali (v smislu igranja in gledanja TV). Tudi, ko smo ga z omare dol vlekli, smo to naredili v polmraku in ga parkirali naravnost nazaj v posteljo. Noč je za spanje – pika. Zakaj – zato! Ker moramo zjutraj v službo bla, bla, bla. 2 poskusa, ob neuspešna, pa brez joka in prediranja, nikoli več podobnih idej.

Hrana – nočna mora. Pediatrinja me je lepo opozorila in vedno ji bom hvaležna: ne letajte z žlico za njim, ljudje jemo v sede in za mizo z izjemo kakšne malice vmes. Kar ste skuhali, to mu dajte. Nikoli ne ponujate nekaj tretjega. Nikoli nisem, čeprav bi včasih tudi ocvrte prepelice delala, samo če bi jih pojedel. Ko je neješče obdobje minilo (trenutno kaže, da je, ker že 2. mesec pridno je), je bilo vsega cirkusa konec. Je, kar je na mizi in za mizo. Kaj ima triletnik v hladilniku za iskat?! Kje mama, da mu to dovoli? A drl se bo? Ja, se bo pa drl, Bog pomagaj. Za zajtrk ne izbiro pri nas vegi in mesna varianta – kar si izbere, to dobi. Pove, in mu JAZ prinesem.

Ne mislim te obsojat, ampak verjetno sama veš, da sta vzgojila pravega malega tirana. Pri treh letih je skrajno skrajni čas, da mu postavita meje, ker drugače vaju bo “pojedel”. Že samo dejstvo, da je tak samo z vama, je živ dokaz za to. In bratec ali sestrica bi bila odlično “zdravilo”.

In ne, na kraj pameti mi ne pade, da bi zato, ker je poosebljena energija in naporen, ostal sam. Nikakor! Kajti vse “ta hudo” z velikodušnimi obrestmi vsak dan sproti “povrača”!

Mislim, da sploh ni važno koliko otrok kdo ima. Zelo pomembno pa je, da smo do otrok ljubeči in (!) hkrati tudi strogi pri postavljanju ter držanju pravil. Vajin otroček je že dovolj velik, da razume določene stvari, da se mu postavi meje in pravila igre.
Jok iz bolečine, iz žalosti… je čisto nekaj drugega kot jok iz jeze, ali jok kot način izražanja želja, zahtev. Premisli, če je res vsak jok tako nedopusten, da ga je treba za vsako ceno hitro ustaviti.

Počasi ga začni navajati na to, da z jokom ne gre izražati svojih želja. Sedi pri njem ali naj bo v tvojem naročju in sprašuj, kaj bi rad. Če bo jokal, vseeno mirno vztrajaj in sprašuj. Slej ko prej bo prikimal na neko stvar. Pohvali ga, pobožaj ga, tudi če je zelo jezen. Nato mu povej, da ne rabi jokati, naj pove.
Če želja ne bo uresničljiva, mu povej zakaj je tako. Če bo spet jokal, ga potolaži. Nikar ne hiti uresničevati želje, za katero si mu prej povedala, da je ne boš uresničila.
Tole je šola na dolge proge. Veliko potrpežljivosti ti želim in vztrajnosti. Najprej pa seveda s partnerjem temeljito razčistita kaj in kako želita vzgajati. Da se ne bosta v svojih ravnanjih razlikovala, obvezno morata biti enotna. Če se o čem nekdo od vaju ne strinja, naj ne oporeka drugemu pred otrokom, pač pa pusti stvari kot so, prikima, kasneje pa se pogovorita.

Še nekaj moram dodati.

Po neki teoriji (zdaj se ne spomnim točno kateri), so temeljne prvine človekove osebnosti razvite pri štirih letih in pol.

Torej, na delo!

Ja, tvoj otrok je pogruntal, da vaju lahko za vsako stvar ‘nategne’. Da bo zajokal, mu bo pa dovoljeno. Nimaš prav, otroku je treba postaviti meje. Naj ve, kaj ne sme, kaj je nevarno, kaj lahko in v kakšni meri.
Pet menijev – toliko jih še hotelska restavracija ne da na izbiro. Če zna sam povedati, kaj bo jedel, naj pove, to dobi in poje. Če ne bo pojedel, ni rezervna variante. Končno so tudi otroci tisti, ki imajo mero pri hrani – to mero jim uničimo odrasli, ko jih silimo jesti več, kot potrebujejo. Če enkrat otrok ne je cel dan nič pametnega, si je verjetno vzel post in pač ni lačen. Sam od sebe ne bo nikoli gladovno stavkal. Vidva pa vajinemu otroku dasta to, kar potem izkoristi.
Postelja, ja spi se od določenega časa naprej, pa tudi če se dve uri v luft gleda. Po npr. 20. uri ni več TV, ni igrač, lahko je pravljica in to je vse. Potem pa se spi, ker je noč za spanje.
“Naš ubogi sonček že ne bo jokal.” Zakaj pa ne? ton v katerem sem tole razbrala, se mi zdi malo sarkastičen, se pravi se zavedaš… Da se otrok razvije v psihično stabilnega človeka, mora v svojih najrosnejših letih biti in čist in umazan, in priden in poreden ter končno in se smejati in se jokati. Zato mu malo joka ne bo škodilo, zraven tega pa se bo zavedel, da tudi ne more biti vse po njegovem…

In oprosti, delata si slabo uslugo. Mali je končno lahko rečem, mali tiran in vidva sta njegovi žrtvi, ki se mu pustita… V bistvu si pljuvata v skledo, ker s takim ravnanjem se ‘tole obdobje’ ne bo nikoli končalo… kvečjemu se bo samo potenciralo. In v končni fazi, bo prišel dan, ko bo rekel svojemu kolegu: ‘Saj ni problema. Moja dva mi itak vse dovolita. Če na začetku rečeta ne, pa sitnarim toliko časa, da na koncu rečeta ja, prav no!’ – izjava sina moje kolegice, ki noče verjeti, da ima meje previsoko postavljene…

Mislim, da je še čas, da postavita otroku meje in vztrajata pri svojem. Naj vaju ne premamijo žalostne očke. In verjemita, to delata njemu in sebi v dobro.
Če sta drugače načrtovala še enega otroka, bo morda, ko bosta postavila stvari na svoje mesto, še vedno želja… če pa to ni razlog in sta se tako ali tako odločila za enega, je pa to čisto vajina stvar in že vesta zakaj. Kaj pravijo drugi, pa ni njihova stvar niti vajin problem.

Res si ne dovolita, da se vama otrok ‘userje’ na glavo, potlej se mu pa še nastavita, da razmaže…

Srečno! Kjer je volja, je tudi uspeh.

LP, Ana