Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Starost ???

Starost ???

Dobro jutro, prijatelji.
Tokrat ob pravem času, brez zamude, bez panike. In
seveda – z vsemi potrebnimi kosi nujne garderobe.
Lepo in počasi izpod odejice, lepo in počasi v jutranjo
haljo, pa ajd v kučni kafič! In ko tako čakaš, da začne kavica
brbotati in v času, ko oviješ roke okrog tople skodelice, se začne
pravzraprav v nas samih prebujati tudi počutje tega novega dne. Ponavadi začnemo razmišljati o službi, o delu na pisalni mizi, kaj je in kaj ni nujno postoriti, nato o domačih zadevah, o perilu, ki ga bo potrebno pobrati in zlikati, o tistem, ki ga bo potrebno oprati in obesiti …. no, o vsem, kar je resnična drobnarija v našem življenju, a brez tega pač ne gre.

Pa pride tudi drugačen dan in drugačno razmišljanje, pride dan, ko sodeluješ pri pripravah praznovanj, ko sodeluješ pri pripravah nagovora sodelavca, ki ga pospremimo v pokoj …. Pride tudi dan, ko naenkrat začutimo tisto neizogibnost, ko začutimo tisti trenutek, ki bi ga radi prijeli, obdržali v rokah in zaprli v skrinjico, zaklenili in na ta trenutek spet pozabili. Pride trenutek, ko ne razmišljamo o času, ki je pred nami, temveč o času, s katerim smo lep kosi poti že prehodili…. ko se zavemo, da bomo pravzaprav prav kmalu napisali o svojih letih drugačno številko. O tem času, ki mu pravimo tudi starost, je napisal R.Kerševan:

“Ko prvič potrka starost na naša vrata, se obnašamo, kot da je trkanje namenjeno nekomu drugemu. Šele ko se odprejo vrata, dojamemo resnico. Vstanemo in si ogledamo stene, na katerih opazimo polno starih slik, v katerih prepoznamo svojo podobo.”

Se mi počutimo stari, dragi Tjavendanovci? Ne, mislim da ne, nikakor. Pa vendar, danes recimo, razmišljam prav o starosti, ko razmišljam o prijatelju, ki odhaja v pokoj. Razmišljam o tem, kako malo malo časa smo v resnici bili skupaj, pa vendar je danes in tukaj čas, ko se bomo poslovili in ko se bomo v mestu pozdravljali in se spomnili, kako lepo nam je bilo, ko smo še skupaj delali.

In danes, ko bom stala pred ogledalom in si urejala fasado, bom najbrž približala obraz čisto blizu ogledala in jih preštevala – heh, ne vseh, bemtiš da ne, samo tiste, kako jim že rečejo: “smejalne”, da, samo tiste si bom podrobneje ogledala. Potem se bom pa popravila, zapolnila jih bom, že kako, ziher, od daleč se bom še enkrat ocenila – in to bo to. Danes ne bom več iskala svoje zrcalne podobe, nikakor. Dovolj je jutranji utrinek o tem, kaj, kje, koliko, kako, zakaj. In potem se začne norija, ki me popelje v tisti čas nazaj! In tista norija bo odnesla tudi to moje razmišljanje in ga spet za kratek čas odvrgla v kot … dokler spet nekdo od mojih prijateljev ne bo odšel v penzion. Pa bom spet obsedela in razmišljala. Bemtiš, zakaj so mi dali v tej nori glavi toliko lufta, da imam čas še kako tako neumnost vanjo vnesti!

Prijatelji, pozabimo na čas, na tega neusmiljenega beležnika vsega – lepega, dobrega, manj lepega, slabega, vzemimo mu svinčnik, prelomimo ga napol, vzemimo mu za trenutek beležnico in naj ta naš ljubi čas stoji danes ob strani brez beleženja. In naj se dolgočasi, ko nas gleda! Znorimo še danes … potem je pred nami natrpan vikend ….

Dobro jutro še enkrat!

Mariči

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Dobro jutro Mariči.

Ne bojim se je, starosti mislim, ki mojim letom dopisuje nove številke. Naj kar piše in piše, kolikor ji duša da. Bolj mi je do tega kako se počutim jaz sama. Če me ne ukloni kaka nevihta, potem se običajno počutim odlično, kot bi imela pred številko starosti cifro 2 spredaj ! Heheh…
Bolj pa se bojim, da mi kaj, zaradi mojega cincanja uide, no, tega se pa bojim, kajti tisto se verjetno ne vrača…..

Bravo, mili moj zajček, bravo. Primojduš, spet si tisti
ta pravi zajček, ma ne ta pravi, boljši.
Tudi jaz se je ne bojim, kar naj se približuje, naj pride,
bo presenečena. Tudi meni se spredaj ne piše čisto
tista ta prava številka, včasih tako hudičevo zabluzim,
da se pol kar malo skrijem, potuhnem, bemtiš. In vzeti
tisto, za kar veš, da se ne bo vrnili, to je predpisano z
zakonom! Če ne vzameš, si lahko še sankcioniran! Ali
pa si zabeležen pri “ta glupih”. Torej vzemimo od današnjega dne tisto, kar nam najboljšega ponuja, heh, pri nas bo tudi narezek, heh, heh!
Mariči

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Ha, ha, Bemti narezek, jaz mislim nekaj bolj konkretnega, aha !

Ja, Mariči, spet se mi rola, ampak tokrat v PRAVO SMER !!!
In te se mislim držat, kot pijanec plota !!

Ojjljjlaaaa, kaj sem vesela, hitro dva štampeljna,
da bova pijani, plot si bova pa že naredili, ali umislili,
no, pravzaprav plot že imava, sam čez je treba!
M.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

No, pa dajva ! :))))))))))

Ajdi skočmo dame moje..hoooooooop heheheh čez plot pa na vse al pa nč..Še neki,lepo je tole brat Zajči lubija CMOOOOOKKKK,kadar boš v precepu al cincat al kr rečt zapermej…takrat se spomni,živlenje je kratko!!

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

…… muca, život baš i nije život, ako nije glup i
kratak, ali veoma pun, skoro toliko pun, da puknu
šavovi!
Tako mi je dejal enkrat en prijatelj, mater, ko bi takrat
mislila tako kot danes! Vsi šivi bi popokali. Ajd punce,
gremo na žur. Dvignimo (makar šoljicu sa mlijekom),
pa nazdravimo. Da vidimo čez dopoldan, katera ga
bo več, katera ga več nese!
Muca, ane, da si ti imela lani 17. novembra skodrane lase?
M.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Muci, tole še vem Obljuba dela dolg ( moj tebi )

heheh dvignimo kupice…

Skodrane mam itak jest skoz..kadar sem bolj žleht še tolk bolj…je pa vse naravno..jaja naravno..Pr men bi frizerji propadli.Na vsake dve leti enkrat..recimo..

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Ž
Dragi prijatelji, tisti, ki jih poznam pa tudi ostali. Najprej naj vas lepo pozdravim po dolgem času, ampak resnično mi je začelo primanjkovati ravno stvari, ki je je na svetu največ: časa. Sicer včasih vseeno malo pogledam kaj pišete in se pogovarjate, vendar se zelo težko pripravim na sodelovanje. Sicer pa: pomlad prihaja, izleti, potovanja, zabave v naravi. Morda le kot misel: če se kdo odpravlja v teh dneh na izlet naj predlagam Napoli. Bil sem tam pred par dnevi, pomaranče so zrele, morje toplo in 30 stopinj Celzija v senci. Skratka drugi svet. Ravno zaradi te poti se nisem mogel udeležiti nekaterih drugih dogodkov, ki bi se jih sicer drugače zelo rad.
P

Pišuka, Gabrijel, res te pogrešamo – če
se še bolj natančno izrazim – smo te
pogrešali, res in smo te imeli v mislih in
na jeziku.
Evo ti moje ruke, evo ti mojih usna, ali
sao na prijateljski poljubac!

Gabrijel, dobrodošel, kadarkoli in kakorkoli, vstopi prijatelj, skozi vrata, ki so ti vedno odprta, skozi vrata src prijateljev, ki so se našli!
M.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Gabriel, kako sem te vesela. Pogrešali smo te na našem druženju. In malo smo ti zavidali. Jaz sem bila v Napoliju in v Rimu lani v maju in uživala do konca. Torej – lepo da si se oglasil, daj daj, vsaj kakšen mail pošlji (tudi jaz ne visim ravno tu gori, si pa vsak dan le malo priščipnem in sem pokukam pa kakšen post dva napišem in kak mail prijateljem pošljem).

Lep dan

Špela

Mariči – starost? Jaz nobenega starega ne poznam, razen tistih, ki so jih že ob rojstvu imeli več kot 70, pa jih potem z leti še nekaj gor dobijo in postanejo zares stari in dolgočasni. A tem je bog namenil, da so se že stari rodili, torej, hvala bogu, mi nismo med njimi

Lep dan

Špela

Maš čist prav, Pandica, res! Veš, saj me ni prav
tista “starost” spodbudila k razmišljanju, ampak,
ko se klobčič razmišljanja odvije, gre kot volnena
nit naprej. Bolj me je k temu spodbudilo slovo, ne
čisto ta pravo, pač slovo od sodelavca, ki ni veliko
starejši od mene. Včeraj smo žurali do poznih
popoldanskih ur, in povedali smo si stvari, ki smo
si jih želeli povedati že pred dvajsetimi leti, pa ni bilo dovolj iskrenosti v nas samih, dovolj izoblikovanosti, no, in včeraj smo si tudi to povedali, si pogledali v oči in mariskatero oko je plavalo, verjemi! Bilo mi je neznansko lepo, res, podoživela sem toliko lepih spominov …. ja, nekaj pa le imam. Imam lepe spomine na ljudi, ki so prišli, bili in odšli iz mojega načina življenja! Srečna sam, da sem bila tudi sama del njihovega življenja, da sem jih spoznala in da mi je bilo dano od njih se česa naučiti!
Tega mi nihče več ne more vzeti!

M.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

New Report

Close