Gaby ….
Dobro jutro, II. del, ker sem vam prvič voščila
dobro jutro nekaj malega čez polnoč, tako, da
smo že bili dvajsetega maja.
Dragi prijatelji, je kdo od vas gledal film Gaby, življenjsko zgdbo dekleta s cerebralno paralizo, zelo inteligentno, ujeto v svoje neubogljivo telo. Zgodba je bila zelo pretresljiva, pa vendar z globoko poanto, ki se me je zelo dojela, kot se me ponavadi dojame vse, iz česar lahko potegnem nit, ki mi spet pripoveduje svojo zgodbo, svoj nauk.
Gaby je s pomočjo svojo varuške zaživela življenje, v katerem je lahko dala ljudem nekaj sebe. Človek pač dandanes težko verjame, do obstajajo ljudje, čigar poglavitna skrb je skrb za drugega človeka, ki si sam ne more pomagati. Tako je ta varuška živela z Gaby življenje, ki bi bilo drugače na materinih ramenih. Glede na tako vzpostavljen čudovit odnos, ki ga je naredila pravzaprav ta težka bolezen, odnos matere, očeta, Gaby in varuške Florencie, vanj je bil seveda, četudi manj pogosto, vključen še brat, je bil odnos, ki človeka z zdravo pametjo primora sprejeti drugačnost za druačnost, a tako drugačnost, s katero je treba živeti in se ji prilagoditi. Florencia se je prav s pomočjo Gaby in z življenjem z njo naučila pisati, brati in seveda izpopolnila svojo izobrazbo do zavidljive ravni, do ravni, ko je bila sama sebi všeč zaradi poslanstva, ki ga je imela – živeti za in z Gaby, s katero sta na koncu, po smrti Gabynih staršev posvojili otročka in potem obe, tako hendikepirana Gaby, kot Florencia živeli za to bitjece.
Gaby, ki je napisala neka knjig in pisala članke za časopise, je bila seveda tudi zaljubjena in v svoji težki življenjski stiski je zapisala besede, ki jih ne bom nikdar pozabila in ki so mi v resnici bolj kot zgodba sama, stisnili srce in mi privabili solze v oči. Napisala je:
“Kako naj kričim, ko govoriti ne morem? Kako naj ne ljubim s semenom ženske v sebi? Nikoli nisem bila to, kar bi morala biti in nikoli ne bom tisto, kar bi rada bila. A prosim te, daj mi dovolj moči, da bom to, kar sem!”
Ta njen krik v nebo mi odzvanja v ušesih. Ta njena nema prošnja je tisto, za kar bi si želela, da bi videl, slišal, prebral še marsikdo, ki smatra, da mu je težko in hudo, da bi našel v teh besedah vsakdo, ki z nečim v svojem življenju ni zadovoljen moč, da bi ali to spreobrnil, ali kako drugače rešil, ali imel moč, da to nosi s seboj. Ni ga človeka, ki ne bi imel določenega bremena, ki je včasih težko, včasih neopazno lahko, včasih pa ga je treba za trenutek odložiti in si spočiti od njega ter nabrati novih moči, da ga ponese naprej. Takrat, ko počiva, bi si želela, da bi zaprosil za moč, da ponovno dvigne breme na rame in ga odnese naprej, tako, kot je zaprosila zanjo Gaby.
Prijatelji, tih deževen dan, tih deževen ponedeljek nas bo ponesel naprej kot svoje breme. Mi in torek smo breme ponedeljka, naše breme pa – smo tudi mi sami. Kako se bomo prenašali? Kako se bomo srečali sami s seboj in na kakšen način bomo odšli v ponedeljek? Jaz sem nekje v sebi zadovoljna, veselim se ponovnega srečanja na forumu z vsemi, manjka mi Brusko, manjka mi Štumpi, pa Jani, Mišon, Lisjak, Levček, manjkajo mi vsa naša prešerno zadovoljna dekleta in ko vas bom danes spet kaj prebrala na forumu, mi ne bo več veliko manjkalo. Zapolnili boste tisto miceno praznino in potem mi bo manjkal le še kanček dobre volje za nasmeh za profesorja, katerega moram danes spet prepričati v to, da vem nekaj, za kar on meni, da ne vem zadosti dobro, pa se bova šla tisto prepričevanja, ki naj bi spet obrodilo sadove, take ali drugačne.
Prijateji, lep in kljub sanjsko prijetnemu, tiho pojočemu dežju, ki pripoveduje svojo zgodbo, tako lep in z vsemi mogočimi doživetji obarvan dan vam želim.
Draga Mariči !
Po dolgem času je pred mano spet “navaden” ponedeljek, tak, da zjutraj, ko pridem v službo, le imam malo časa, da pogledam sem gor in preberem kaj lepega od naše Mariči.
Danes še posebej lepo sede, sej je tak turoben dan, z dežjem, ki pa se sicer meni poleti kar dopade. Če drugega ne, se spomnem na Mariči, ki je pravi “Rain man”.
No, kar se tiče profesorja, če mu vržeš tisti tvoj brzi-pomežikec, ni vrag, da ga ne spraviš v dobro voljo.
Lep dan, pa vsem ostalim tudi !
Ojla Mariči..filma nisem gledala….a poznam stvari,videla sem še marsikaj hujšega…
Kot veš sem delala s prizadetimi otroki,kar nekaj časa.Sprva je bilo zelo težko in hudo.Doma sem jokala,se spraševala zakaj?Takrat sem veliko premišljevala o vsakem posebej,o starših in jokala..Gledala svoje otroke in spoznavala,kaj pomeni vse to…Kaj pomeni imeti zdravega otroka….Resnično je bila to ena mojih težjih preizkušenj v živlenju.
Počasi sem spoznala in jih sprejela takšne kot so.Nehala sem jih pomilovati in sem jih sprejela take kot so.Vsak dan sem jim po svojih najboljših močeh skušala olepšati urice,ki smo jih preživeli skupaj…z vsakim dnem nekaj novega dati……Ni bilo potrebno veliko.Takšni otroci potrebujejo veliko veliko ljubezni…In hitro začutijo al je ta ljubezen pristna al zaigrana…
Začela sem dihati z njimi…vsak dan posebej.Delo mi je postalo v uzitek,čeprav sem domov hodila izžeta kot goba. Počasi a močno sem se navezala na vsakega posebej…..
-Vsekakor so mi ta doživetja ostala ….in se zakoreninila globoko v srcu.To so močna čustva,,,težko se opišejo..a z njimi spreeniš svoj pogled na marsikaj v živlenju…Hvaležna sem vsakemu posebej…..
Toliko od mene na to temo…