moj zajcek je srcek :):))

knedl, knedl

lep in prijeten konec tedna vsem ….. naj bo tak, kakor si ga sami najbolj zelite :):))

Joj, končno, čebelica! Sem mislila, da so že vsi odfurjali na morje.

Meni je pa tkoooo vroče.

No, pa sem spet sama.

anybody?????

.. ti priporočam en ledeno mrzel tuš .. pomaga veš .. za ene 10 minut je prav oki .. no sej .. potem pa ponovi vajo :)))))

Packa! Kje naj v centru mesta dobim hladen tuš?

:)))))))))

a veš tisti štili ki gledajo ven na travnikih :))) tam, kjer gasilci vodo črpajo :))) tista je zih ful mrzla :)))))

O čuvelička naša, samo da si spet z nami, pa četudi
le za trenutek. Našega zajčka je namreč že fino panalo,
kaj je s teboj, njeovo depresijo je bilo močno občutiti.
Čvelčka, čvelčka, čvelčka, lep vikend tudi tebi, sploh pa –
zdaj cvetijo lipe, njihov omamni vonj je nepopisen, ni
besed za opis tega vonja, vse o njem znajo povedati le
čebelice, ki imajo v njenih cvetočih krošnjah pravo “požrtijo”, žur od noči do jutranjih ur in od jutranjih ur do noči. Glasba njihovih kril, ki neutrudno migotajo, ko nabirajo in odnašajo med, je glasba, ki je, kljub bbbbzzzzzz-ju, t.j. enolični uporabi dveh treh črk, lepa, lepa in prijetna.

Torej, čvelčka naša čebelica:

(uf, ne upam si reči: moja, ker jih bom od zajčka dobila po riti, ne upam niti za ježka reči:moj ježek, ker bi jih dobila po riti od zajka in od šefice, ne upam si reči za Štumpija: moj Štumpi, nak, bi me muca po riti, ne upam si reči za mišona: moj Mišon, bi me muca po riti, ampaaaaaaakkkkkkkkkkkk, upam pa si reči: mili moj zajček, mila naša Lili, ljuba Barbi, dragi Lisjak, neučakani levček, …… in še kaj, bela cesta)

pridi torej na pašo na našo lipo, ogromna je, velika, prevelika, velikanska, takoj za našo hišo in potem še na gričku blizu naše hiše, kjer so imeli cigalco naši malčki. In povsod okrog naše hiše so same cvetoče lipe. Zato ni čudno, če se z jutrom zbudim od samih vonjav vsa omamljena in “zadeta”. Pridi, čebelica zlata, pridi ……

Prisrcno pozdravljeni,

Se pridem pofockat in imam kaj vidit in brat… Uf, Mariči od kod imas tolk energije, da streses taksno pisemce kot bi rekel keks?

Tudi jaz se pridruzujem lepim zeljam vseh vas in celi druščini Tjavendan-a želim lep vikend in obilo veselja in radosti.. Verjamem, da se lepe misli in zelje, ki so izrecene iz srca, pogosto tudi uresničijo…..

A ne, Barbara, znajti se je treba, pa tud če je to…. hidrant….. sam da funkcionira :))))))

Jani bi tud hidrant ponucu.. samo da bi blo kej boljš :))))))

Moji ljubi čebelici , ki je končno spoznala, da je zajčka popolnoma po nesreči pustila tako dolgo samega , en lep , ne na miljone sladkih knedlčkov :)))

zajček ima rad čebelico !

Oh, Mariči, ne bit huda !
Čebelico imam rada, pa ježka tudi, pa jih ne morem dat od sebe!

Saj jaz to vem, pa vem tudi to, da imaš tudi
mene rada, ker si pač človek, ki drugih čustev
žal, prekleto da res žal, ne premore!
Nič nisem huda, zakaj le. Če bi bila huda, bi
se temu reklo “ljubosumje”, tega čustva pa ne prenesem, ne pri sebi, ne drugod, ker je to čustvo, ki poraja toliko drugih in toliko gorja, da si ga človek resnično ne ne sme privoščiti, ker si sam sebi potem dela pekel tam, kjer bil si lahko naredil nebesa.

Nič nisem huda, moram pa včasih malo ponagajati, me še ni zapustila tista otroškost, ki mi daje tudi energije!

Mariči, si od samih sladkih novoletnih bonbončkov , ki tako lepo dišijo in so dobri…..in prinašajo veselje…
Točno tako je, kot si pisala. Tudi tebe imam rada pa še koga….tuki od vas, če ne že vse…..
Ta hec pa razumem, saj je lušno brat, ko praviš, da se zajček jezi :))))))))))))) No, meni se to dopade, priznam , pa pol rada oporekam :))))
Ti me kar heci na ta način, bo zajček še bolj veselo podivjan !

Živjo ježek !
In adijo!

Ja, zajček, se spomniš tistih, podolgovatih
bombončkov, zaviti v šelesteč bel papir, na koncu
so bile resice, vmes pa tak zlat, pa zelen, pa rdeč,
pa rumen papir, oh, pa smo obešali te bombončke na novoletno drevesce, pol smo jih pa tako potiho in na skrivaj “ukradli”. Oooooooo, kolk so bili tisti bonbonči sladki, nobeni tako. Pol pa smo obešali tudi tisti “sladkorne copatke”, o bela cesta, kam si me zdaj s tistimi bombončki popeljala. Pa taki okrogli okraski iz sladkorja so tudi bili, tako slastni, tako dobri, tako mehko so se stopili v ustih, tako božanski okus so imeli, pa četudi je bilo vse skupaj malo mokce, pa sladkorja v prahu, pa malo barve od ekstrakta .. ampak, okus in za očke lepo je bilo pa nepopisno. In tisto, ko si “skrivaj tipnil” nekaj malega ……

Spomnim, kako rada sem jih imela, kako čudoviti so bili. Kako so samo dišali, ja, pa copatke, hvala bogu, da vsaj še nekdo to ve, joj copatki, prav je, da ti to veš, potem veš kaj sem mislila, ko sem pisala iz česa si narejena. Prekrasne stvari mojega otroštva, žal jih danes več ni….bili so in ostali pa v mojem spominu.

Zajček… spet te vidim.. pr mostu… k si se zbudu.. okol tebe pa kri in.. pokončana medved in volk :)))))))))))))))))))))

Janiju je tud všeč…. podivjani zajček hehehehehehehehehehehe

Iz marcipana, ampak mičkeno drugačnega, kot ga
delajo danes, ja, ti copatki so bili iz marcipana. In
marcipanasti so tudi najini spomini, ki tako dobro denejo,
ki tako otoplijo dušo in srce, ki tudi otroštvo, ki ni bilo vedno lepo, naredijo kljub vsemu …. spomina vredno, kajne zajček. Ja, zdaj vem, iz česa so spomini, ja, res, iz marcipana so…….

Točno tako, ljuba Mariči . Čeprav ni bilo lahko niti lepo otroštvo, so ostali spomini….iz marcipana……..
in veš kaj še….
deklica ž vžigalicami…….kot, da jo poznam !

Heheh, Jani lupčka!

:)))))))))))) vračam….5x 😉

O ti ljubi mili zajček, ja, tale je tudi iz našega
otroštva. In prav tako nas je vedno zeblo, kot
Andersenovo deklico, in prav tako smo iskale
tisto svojo babico, z belimi lasmi, spetimi v figo na vrhu glave…. pa je ni bilo, te naše babice, nikjer je ni bilo, da bi položile premrzle ročice v njeno naročje in se stisnile k njej, ki bi tako dišala po pravkar pečenem kruhu in bi vzela iz žepa predpasnika nekaj malega in nam stisnila v roko, mimogrede pa tako narahlo pomežiknila proti nam in nas pogrela s svojo ljubeznijo in s svojim telesom. Pa smo ostale le same, deklice s sanjami….. in za naše otroke še danes iščemo tiso “našo babico”….

Zato, zajček, so meni tako prijetne pozimi hiške, odete v mrzlo sneženo odejo, njihova okna pa vsa razsvetljena in topla in tam zadaj vidim …… tisto babico, ki bere debeeeloooo knjigo z očali čisto na koncu nosu ….. tam v bohkovem kotu …..

Veš, tudi jaz bi rada tako babico. In veš kaj še ? Ko upreš pogled skozi okno, kjer je smrekca, darila, toplota družine…to mi je takrat manjkalo….in na to temo bi imela še veliko povedat, pa tukaj ne morem …

Izbrana slikca v marsičem po moje res izraža zajčkovo dejansko, predvsem duhovno podobo! Uf, v resnici je zajček še veliko bolj prikupen!

Čeprav ve, da čebelica tega ne brala, ježek zelo spoštuje in ceni njeno skrb in naklonjenost zajčku.., ki ga ima tudi sam zelo, zelo, rad!

Joj, ježek ti moj !

Veš, kolikor poznam čebelico, bo tole brala, sigurno. Jo zadnjič enkrat ni bilo en teden. Pa je tekla neka debata o meni skrita v verigi dolgih postov, in ne vprašaj, je našla, ker se je njen odgovor pojavil. Sem bila zelo presenečena. Zdaj vem, da dobro ve, kaj in kje se piše o zajčku ! Edino ne vem načina, na katerega pride, da si vedno, ampak vedno zadeve zjasni.

In na koncu, tudi tebe ima zajček zelo , zelo rad, pa to je pravzaprav lepo !
Imeti nekoga rad !