… nevihta zdivjala, sem obstala sedi sobe.
Še vedno je divjala nevihta tudi v meni …. mraz
me je spreletaval, divjanje narave je budilo v meni
strah,strah pred mogočnostjo njene moči, ki mi ni bila
tako poznana. Umikala sem rože z okenskih polic, zapirala vsa vrata in zatikala cunje pod prag, da voda, pomešana s sodro ne bi prodrla v noranjost. Opazovala sem vejevje onstran šip, zaščitena pred blodnjavo norostjo vetra, njegovo jezo in vihravost, ihtavost črnih oblakov me je pravzaprav resno preplašila. Kaj takega! In čemu! Po vrtu je tekla voda v potokih, spirala zemljo in nasutje fižola, spirala, ker presušena zemlja ni bila v stanju vpiti vase dobrino, ki jo je tako čakala: dež, dežne kaplje. A dež ni prišel tako, kot smo ga pričakovali … nak, kletvice, ki jih je v nas porajala vročina, je narava poplačala z mogočnim neurjem, nevihto, bliskanjem, grmnjem, ponekod s sodro, ponekod celo s točo. Ni bilo prijetno, nisem si želel prisloniti obraza k šipam, nalimati nos nanje in se preseliti v otroška leta, ko je bilo tako prijetno opazovati z varne razdalje mraz in mokroto, nak, to pot ni bilo tako.

Še vedno čutim jezo narave, ki se je razbohotila v svoji veličini, še vedno čutim njeno moč, njeno pritajeno ihto, še vedn čutim hlad, ki ga je pustila za seboj ob pustošenju, s katerim ni prizanašala. O narava, o bolesna ljubezen prenekaterega kmeta, ki si ga to pot tako močno razočarala, bolestna ljubezen prenekatere duše, ki si ji spet pustila brazde in strah v kosteh, strah pred močjo, ki ji ni para …..

Hlad je zavel okrog hiše, okrog lipe, veter se podi po prostorih, kjer smo odprli okna na stežaj, da se prevetrijo. Jezen veter, močan veter, mrzel veter …. Tudi ta je del jezne narave, tudi ta je del tiste narave, ki je opustošila lipo za hišo, lipo na gričku, pregnala vse ptice v njihova vrna zavetja.

In zdaj ….. se ta jezna in ihtava narava počasi umirja. Kako čudno, ko po neurju spet posije sonce, toplo sonce, čigar toploto v resnici še ni mogoče občutiti na koži, a njegovo svetlobo občutimo v sebi, v naši notranjosti, ko počasi odhaja strah pred nevihto. Kako čudno je, ko nas spet sredi tišine in strahu obsije njegova svetloba, ko skozi okna posije naravnost na sredino dnevnega prstora in nas požgečka po prstih bosih nog.

Kihanje nas ponovi spravi v življenje in življenje je …… umita in od nevihte spet počasi umirjajoča se narava.

Pozdravljeni, Tjavendanovci. Nevihto sem občutila, a sedaj občutim tudi zgovoren mir in tišino po nevihti, toploto sonca, ki sramežljvo kuka skozi še vedno temne oblake. Ni še čisto tisti pravi čas, ko bi dejali: mimo je, nak. Ko je pri nas na eni strani še temno, si še vedno ne oddahnemo. Še vedno je televizija izkljukana, izklukan je telefon, še vedno živimo v pričakovanju še enega navala besa narave …… a kljub temu sem za trenutek skočila sem gor, da vidim, če nevihta divja tudi pri vas… hja, vsi ste nekje sredi te nevihte, vsi jo čakajo ali pa se veselijo, ker je že šla mimo….. upam, da ni kak nevihtni sveder koga odnesel v deželo, iz katere se je Doroteja s svojim Totojem komajda vrnila nazaj ….. ostanite raje tu. Tista dežela je resda zanimiva, a dolga je pot do nje in še daljša nazaj …….

Menda je nevihta mimo, zares. Uničeno drevje, potrgani kabli, poškodovani avtomobili, vse to priča o hudi jezi narave. Čemu se je zjezila ? Saj je ona naredila vročino in vse, kar je sledilo.
Tudi mene je bilo strah, ker je veter hotel noter k meni v hišo, ker mi je ropotal po oknih, in mi hotel uničit še vrt…ni bil priden.
Danes imam dela čez glavo doma, pa še skočim sem, samo moram še potico naredit, pa oh in sploh…pa kar sanjam…
V deželo kakšno lepo , bi pa šla, na kratko potovanje…..

Vsem prebivalčkom naše skupne gmajne, lep dan do večera!

Pa, Pa ,
zajček

Ja, Mariči, tudi na našem koncu je bilo hudo. Bom kar potrdila zajčkove besede.
Pa se moram spet malo pojezit:

Najbolj me jezi, ko voda nikamor ne odteka v podvozih. Tistega pri Delovi stavbi sem videla včeraj zvečer in res sem bila jezna. Tolikokrat so tam že kopali in popravljali ne-vem-kaj, da bi se pa na odtoke spravili – ne, to pa ne!
No, isto je na vseh podvozih. A imamo res tako nesposobne ljudi, da ne znajo ene stvari popravit? Denar pa zapravljajo, kot da ga imamo na pretek. Bemti, me to jezi!

Zajček pa potrjuje , kar je Lili pisala. :)) Žal ne vidim rešitve za podvoz pri Delu, tam je tako že uh…. let, ampak oni mislijo, saj ne bo dežja.

Kaj nič čudnega.Hmm hvalabogu,da je nas obšlo.Hudo je kazalo a na koncu je bilo le malce več vetra in močnejše plohce.Je pa grozno ja..videla sem šele danes po tv.Sodni dan smo takemu dnevu zmeraj rekli pri nas doma.
Ja še naravi popustijo bremze…Jej jej…kam gre ta svet?Vse nori,vse je že zmešano,noro…POKVARJENO….Hmm le kaj bo le kaj….KONEC SVETA čisto mogoče,če bo tako naprej šlo…tudi to možno…..Preveč je svet pokvarjen ratal…preveč preveč…
No ja muca razmišlja vse in še več…pa zaključuje,da nič čudnega mogoče bo to še najbolje..ko se svet zasiči z vsemi grozotami,trplenjem,vojnami,nepoštenostmi,pokvarjenostmi,zlobami…takrat je res najbolje sviiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiizzzzzzzzzzzzzzz in že nas več ni…….samo še prahec ostane….in nismo daleč od tega,kar verjemite…..

Dosti modrovanja in razmišljanja na glas…grem počivat….Zelo pester dan je bil,izmučena sem,preveč sem se živčno obremenjevala in to je to.Sem kot krpa izmučena…Zato posteljica prihajammmmmmm..upam,da bodo otroc danes pridni…NOčko vsem lepe sanje..in mirno noč….Se pišemo jutri..papa nočko!!

MUca.. po vsem skupaj ti želim da bi lepo spala!!!!

Jani bi po takih razmišljanjih odprl en pir.. in se probal naštimat bolj pozitivnega … pol bi pa spal kot dojenček 🙂

Hvala bratec..a veš da men tud šnops nebi pomagal..heheheh vseeno hvala in cmoka…sej bi lahko še kej povedala,pa nočm veselja in pozitivizma pri vas spodbijati……heheheh Lupčka.******