Tri pisma ……..
Ko sem se po nekaj dneh potovanja vrnil domov, sem pričakoval ljubezniv spejem; bilo je čisto drugače. Žena se je držala kislo in odbijajoče.
“Kaj se je zgodilo? Je zbolel pes? Si se zredila?” sem poskusil s humorjem ogreti hladnost sprejema.
A sem slabo naletel. Ženi so se zabliskale oči in prešla je v napad:
“Nekaj stvari boš moral pojasniti …”
Bilo je huje, kot sem pričakoval. Osredotočil sem se na premišljevanje, kaj sem v zadnjem času napak storil ali prikril, vendar se nisem ničesar spomnil.
Žena je udarila kot s kladivom:
“V tvojem rjavem suknjiču se našla pismo!”
“Napisano z žensko roko,” sem se spet skušal šaliti.
“Točno,” je odvrnila in nadaljevala, da to še ni vse.
“Kaj še?” me je zanimalo.
“Tudi v tvojem modrem suknjiču sem našla pismo!”
“Tudi tisto je pisala ženska,” sem se šalil naprej, vendar mi ni bilo do smeha, osredotočil sem se na premišljevanje o pismih. Le kako to, da se ničesar ne spomnim? Vendar mi ni bilo dano, da bi dolgo premišljal, žena je udarila tretjič:
“In tudi v tvojem karirastem jopiču je bilo pismo!”
“Napisano z isto roko ..”
“Res je! Dovolj mi je tega, ne vem, kaj bom storila …!”
“Pomiri se, vse bo še dobro,” sem dejal, čeprav se še vedno nisem spomnil, za kakšna pisma gre.
“Najhuje je to,” je dejala žena, “da se človek nate ne more niti malo zanesti. Nemogoč si, ne držiš besede, ne narediš, kar obljubiš!”
Sklonil sem glavo in že hotel kaj malega priznati, ko se je spet oglasila žena:
“Ali sploh veš, kaj delaš? Spravljaš me v nemogoč položaj, v hude zadrege! Kaj si bo o meni mislila moja mama, kaj si bo mislila Jolanda? In kaj moja najboljša prijateljica Kristina? Vse tri so pričakovale moja pisma, jaz sem jih napisala, ti si obljubil, da jih boš vrgel v nabiralnik, a jih nisi! Kot po navadi, čeprav si že stokrat obljubil …..”
Zaihtela je, jaz pa sem se olajšano nasmehnil.
Takole, prijatelji, za dobro jutro in za mali pouk našim vrlim in “nepozabljivim” fantom sem si danes izposodila tole zgodbico, ki ste jo imeli priliko prebrati. Dobro, kajne? In dalo mi je misliti, veste prijatelji! Tudi mojega moža ni doma, je na dopustu?????? In doma ima polno omaro cunj!!!!!! ki mu jih jaz perem, likam, …………kaj mi je storiti, prijatelji, svetujte! Naj naredim tako, kot tale gospa in se jezim, ali naj pustim, da se pisma operejo vpralnem stroju, ko bo za to čas?
Lep dan vam želim!
Eh, Jani, sonček naš zlati, nikdar, ampak res
nikdar tega ne bi storila. To storim tik pred
tem, ko perilo naložim v pralni stroj in moja
dobra lastnost je ta, da vsakemu (možu in
hčeri) dam njihovo “lastnino”, ki jo najdem po
žepih, ne da bi jo pogledala. Morda sem kdaj
tudi kaj zamudila, a nič ne de. Tega občutka
nimam in dokler ga nimam, bom kar še tako
ravnala.
Sonček moj zlati, lep dan ti želim. Črke mi
danes nekako preskakujejo druga drugo,
ne vem, v čem je finta!
Čao, Mariči. Te moram vprašat: kako pa premagaš ženski firbec? To je pa ja tako težko… Jaz tudi praznim žepe pred pranjem in nič ne gledam, kaj dam ven. Torej poznam te sladke muke premagovanja firbca.
Črkice pa naj kar skačejo. Danes bo očitno en poskočen dan 🙂
Jaz vsak dan z upanjem pogledam v nabiralnik, če bo treba skočit na pošto, da mi vrnejo dohodnino. Morda prav danes? Si bom kaj lepega kupila, da si potolažim podopustovsko dušico…
