ZATOČIŠČE
Dobro jutro, prijatelji Tjavendanovci.
Naš ježek je omenil, da bomo kmalu praznovali
obletnico. Me prav zanima, ali se morda še kdo
spominja, s katero temo smo prišli kot prvo na
ta Tjavendan in kdaj je to bilo. Vem, da sem se
na Srednjih letih oglasila, mislim vsaj, enajstega
septembra, na prav poseben dan (ali je bilo devetega, nisem prav prepričana!). Torej bom kmalu tudi jaz praznovala obletnico. Jani jo je pa najbrž že in Nikita tudi, pa Brusko tudi najbrž, ste bili bolj pridni. In v tem času se je zgodilo res veliko reči. Ta forum pa nam je vsem postal kot eno zatočišče.
In ko pišem o zatočišču, vam želim posredovati še misel Z.Modreja, ki tudi govori o neki vrsti zatočišča v knjigi Tvoje odočitve, kamor je zapisal prikladne odločitve za več življenja. Takole pravi:
“Ko se človeku začne razkrivati nepopolnost njegovega telesa, ki v samodejnem uravnavanju in odzivanju dela napeke; ko se zave svoje telesne minljivosti, začne iskati drugačno resnico o samem sebi.
Človek začne preraščati svojo telesnost in trenutno pojavnost. Začne se prebujati v notranji, skriti resničnosti svojega jaza: začne se zavedati svojega duhovnega bivanja in začuti svojo zavest brezčasnega, večnega bitja.
Ko prisluhnemo tej razsežnosti svojega življenja, bomo našli tudi svoje pravo enačenje; našli bomo svojo neminljivost….”
In ko sem prebirala našega prijatelja, se mi je prav ob tej njegovi misli, ki nam jo je posredoval iz svojih lastnih izkušnej, kot napotek v našem življenju, naredil cmok v grlu. Le zakaj ne pohitimo v iskanje svoje resnice, zakaj bi čakali na to dlje časa, zakaj se jeziti nad našim telesom, ki nas tako ali drugače redkokdaj uboga. Naše telo res dela napake, zapusti našo voljo in dela po svoje. Lahko se še toliko ukvarjamo s športom, lahko še tako dresiramo mišice, lahko še tako skrbimo za pravilno prehrano, kljub vsemu temu nikoli nismo zadovoljni s svojim izgledom, oz. bolje da se popravim, le redki so tisti, ki so zadovoljni in le redkokdaj so zadovoljni s svojim izgledom. Ko so za naše oči praktično že popolni (vitki, vse na pravem mestu, dovolj veliki …..), vedno sami najdejo nekaj, kar jim ni pogodu. In kaj naj jim takrat rečemo v tolažbo, ko se nam zdi zadeva popolnoma brez smisla. Verjetno bi nam takrat z gornjim zapisom znal pomagti le g. Z.Modrej z njegovo modrostjo, morali bi imeti pri sebi listek in nezadovoljnemu človeku prebrati gornjo misel.
Prijatelji, mi pa bodimo sami s seboj kljub vsemu (kakšnem kilogramu več, kakšni krčni žili več, kakšnemu tihemu strahu več ….) za eno misel bogatejši. Začnimo zdaj in taki kot smo iskati modrosti v nas samih, zavedajmo se zdaj in taki kot smo svojega duhovnega bivanja in vrednot in najbrž bomo prej kot se bomo zavedli našli v sebi tisto, kar je drugim prikrito – svojo resnico o sebi in svojo neminljivost, svoje zadovoljstvo, svojo srečo in svojo popolnost, ki je svojstvena samo nam samim ….
… al Niblichen še spi,
ga nedeljsko jutro tiho,
prav potiho prebudi …..
In ko se njene oči zazrejo
v to krasno, s soncem obsijano
nebo, ko skozi kopreno meglice
najde pot sem gori, ji srce zaigra
v znani melodiji nedeljskega dne ….
Nioba, pravkar sem se spomnila, kako sem neko jutro, tako posebno jutro, lepo, prečudovito, na poti v službo ustavila avto, izstopila, si sezula čevlje in bosa stopila jutranjo roso … v srebrne kroglice, preobražene kapljice dežja, ki so morale narediti tako dolgo pot …. in nabrala sem si to srebro v dlani …… nepopisno je bil lep pogled na pobočje, na katerem je kot pokrivalo ležala jutranja rosa, sonce pa jo je jelo buditi …. tisoč sličic v tisočih kapljicah, mavrica …….Srce mi je pelo in poskakovalo v srcu, saj videti nekaj takega ni dano vsem … in prav danes, to nedeljo, se mi je zazdel ta trenutek kot ponovljen, da ga imam možnosti videti še enkrat …… nekaj enkratnega ….. koprna goste meglice, skoznjo pa sončni žarek ….. in tla oblečena v roso. Povej ti Nioba, je sploh mogoče še kje kaj lepšega?
….. za nešega ježka pa eno tako, ko smo
peli v vrtcu in mi še danes odzvanja v glavi,
tako mi je lepa (nikar mi ne zameri, ježek …)
Ježek teka teka in se kotali,
jabolka in hruške nabirati hiti.
Urna veverica na drevo hiti,
lešnike nabirat za zimsko lakoto.
Pismo, tukaj nekaj ne bo v redu, ker se ne rima, sem nekaj pozabila, mi ne gre več!!! In ej – veveričke pa tudi še nimamo v naši gmajnici. Če kdo na novo pride, naj bo veverička, je tako prisrčna živalica.
Ježek, drugače ne znam ….. pesmice zate povedat, bom pa enkrat eno “specialy for you” napisala.
Ti Marija ti ! Ti energija naša,čista energija !
Beseda vzelta,mislim je vse teže…
Sem že zgodaj vstala,čeprav ne vem zakaj. Mi nič ne gre,
se mi nikamor ne gre,vendar moram ven,domov k mami in
malo v hosto,da se razkadi ta oblačnost,preobčutljivost
za vse lepo. Vse lepo boli do dna duše včasih,a ne? Zakaj, ko
pa bi naj človeka razvedrilo?
Gmajnica še spi in čuva gobe !
Pridem,pridem,pa vam jih vse poberem.
Marija,srček gmajnice !
Modreja sicer še nisem veliko brala,menim pa,da ga še bom.
Po tvoji zaslugi.
Čudna je ta minljivost telesa,ja in kdor se preveč obremenjuje
s samim telesom,enkrat kile,pa gube,pa staranje kože,zmanjšana
gibljivost sklepov in tako naprej,tega prav lahko spoznanje staranja
“povozi”. Menim,da se je bolje ukvarjati s svojim bistvom,iskati
duševni mir ,iskati srečo v sebi in jo vsaj z nasmehom prenašati
naprej,na vse ljudi. Če že sami ne moremo biti srečni vedno in povsod,nam
je dana možnost,da osrečujemo druge,da jih razveselimo vsaj s svojim nasmehom.
Prav malo ima človek od človeka,če gleda njegove gube,kožo,pege pa
ocenjuje njegovo kilažo ! Bistvo,ki je očem nevidno-jaz želim
vedno tja .
A je nekoliko morbidno tole,a ne. Sorry.
Že res, da je odločitev vsakega posameznika njegova, kako bo premagal težave, ki ga pestijo . In težave so, vedno bodo v našem življenju . Velike in mogočne le v toliko, kolikor jim bomo mi dovolili, da zrastejo , in kak pomen jim bomo namenili v svojem lajfu . Najbolje je, da jih enostavno označimo za majhne, jih malce poignoriramo v smislu njihovega ” velikega ” pomena, pa se bodo zmanjšale . In jih bomo reševali, ko se bo nam zazdelo, da je prišel čas..
Je pa vsekakor nujno nam potrebno zatočišče, kamor se zatečemo po moralno podporo ali nujen nasvet . Nihče sam res ni dovolj moder, pa je lepo imeti nekoga, ki ti pomaga stvar videti tudi z drugimi očmi …….
….. aha 🙂 Zajček… jest se popolnoma strinjam s tabo, ker.. bolj kot porajtaš problem.. madona, večji je…. uh 🙂 in zato je res najboljše naredit tko kot si napisala 🙂
Cmoka zajčku, Marički, niobi, Barbari … uh sej res….. Barbiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!!!!!
Janija zanima, če ma zajček kej pojma, kje je Barbi?