Eno za našo gmajnico …..
Ljubi moji dragi prijatelji, kalčki mojega srca.
Danes, za to lepo jutro tega novega dne, ko
še lahko dihamo, ko še lahko mislimo in ko
imamo privilegij in priložnost izživeti še en dan
v neskočni verigi dni, vam pošiljam eno luštkano
šalo, za katero si mislim, da je imel pisec le-te
v mislih našo gmajnico.
Ampak, nastopajoči so zgolj naključno pobrani,
vsaka podobnost z resničnimi živalicami je izključena!
Hehe, heheh, hehhe!
Stoje zivotinje u redu pred pekarom.
Dolazi zeko i krene preko reda.
Na pola reda doceka ga medo, prebije i posalje nazad u red da ceka kao
i svi drugi. Nakon nekog vremena krene zeko opet preko reda.
Opet ga doceka medo, prebije i posalje nazad u red.
Koju minutu kasnije krene zeko opet preko reda.
Opet ga medo prebije i posalje nazad.
Pogleda zeko medu i kaze:
– E kurac cu vam danas otvoriti pekaru!
Pozdravljeni,
se oglašam po tem, ko sem v par dnevih izjokala že vse solze. Zdaj je dobro. Marija, ti pa res veš, kdaj človek rabi samo še piko na i!
Bi pa rekla glede medota in zekota takole: to je pa zato, ker se ljudje ne znamo nič normalno zmenit; Jani ima kar prav; a bodo vedno eni in isti hlače nosili?
En prekrasen dan želim vsem, pa veliko veselih postov!
Draga Lilagem, kaj je bilo tako hudega, da
si vse solze izjokala. Zakaj nam ne dovoliš,
da bi jokali s teboj? Zakaj nam ne dovoliš, da
bi te skuškali potolažiti? Kaj nismo drug za
drugega tu gori in kaj ne začutiš, da si včasih
želimo med seboj pomagati? Kaj res ne čutiš,
da znamo tu gori čutiti drug z drugim? Morda
bi našla kanček, samo kanček utehe v tem, da
bi spoznala, kako s teboj trpimo tudi mi in kako
je skozi podobne težave, kot greš ti, pred teboj
nekdo že šel in bi ti morda ta pomagal najti tisto
pozabljeno stezico, bi ti utrl pot, da bi lažje izšla
iz te goste zaraščenosti? Lilagem, uvidi, da ti od
nas nihče ne bo želel slabega, od udeležencev na
tem forumu boš našla zgolj in samo tolažbo in
morda celo kak nasvet, kako čimprej stopiti na
trdna tla in kako premagati bolečino, ki te razjeda.
Odpri se, odpri se! Lokvanj se odpre v najgostejši
in najpolnejši vodi in zacveti v vsej svoji lepoti in
sijaju cveta, ki ga je ustvarila narava. Odpre se šele
takrat, ko pod njim vodna sluz, črnina nabrane nesnage
začne oddajati od sebe hrano zanj, prav zanj, za enega
najlepših cvetov ….. Lilagem, težko mi je, težko mi je
zate in težko mi je za Niobo, našo novo članico, ki se je
tudi nekam izgubila in jo nekaj teži in tare.
In počasti ugotalvjam, kar me je začelo močno skrbeti,
da je tale naš Tjavendan oslabel. Tako si želim klepetati,
tako želim nekomu povedati kaj lepega, tako vas želim
razveseliti, pa ste se kar nekam porazgubili. Da, tudi mene
pesti časovna stiska. Včeraj sem bila cel dan na sestanku,
samo mimogrede sem vskočila v pisarno in moj prvi gib je bil
dvig tega foruma. In potem naprej z delom, do pozne nočne
ure.
Močno pogrešam našo Nikito. Ne vem, ali naj jo pokličem po
telefonu ali ne, ne upam si , resnično. Zdi se mi, da bi bila
po tej poti preveč vsiljiva. In močno pogrešam Bruskota, a
zanj vsaj vem, da je na oddihu, na morju do 9.9.02, za Lili vem,
da je vsa v pripravah in najbrž tudi še na dopusti. Ostali pa se,
kolikor se utegnemo, srečamo tu gori, ali pa tudi ne, ker se nam
velikokrat zgodi, da se nekdo oglasi ob desetih zvečer, drugi ob
enajstih, naš preljubi ježek je pa dežurni za prehode iz enega v
drugi dan!!! In z njim seve naš zajček, ki vedno pokuka, če se
mu je detelja že orosila!
Lilagem, če želiš poklepetati, če želiš izjokati svojo bolečino na
drug način, javi se mi na mail, vendar res le v primeru, da si tega
želiš!
Drugače pa, dajmo, poveselimo se, saj ni nujno, da vseskozi čepimo
tu gori, a vendar, sem in tja kakšnega cmočka, pa bo dan mimo!
Marija.. evo mene ovde 🙂 Sem bil malo po svetu.. v beli Ljubljani.. službeno tko da ni blo kakšnega veselja zjutri :)))
No tko… tud jest mislim, da bi… lahko vsaj dobro jutro rekli vsi, ne pa da se nekako izogibajo foruma.. prav 🙂 Jest vem, datukaj vsako jutro najdem tebe marija, zajčka, kakšen dan manj pride še Barbi… eh :)))) kaj mi pa manjka 🙂
Lepo popoldne želim Marički, ki je te dni nekako.. naša… ma ne šefica :))) kaj čmo s šefi.. k jih ni nikoli, takrat k jih rabmo.. Marička 🙂 ti si te dni kot naša mama :)))))
Čau in cmoka Marički 🙂
Ajd, povej mi, lepo prosim, kdo je Aheron,
res me zanima. Odkar si prišla na forum,
sem se začela zanimati celo za bajke. In
zdaj vem, kdo je bila Nioba. Kar že nisi sama
povedala, sem poiskala v leksikonu: Nioba je
bila žena tebanskega kralja, ki je rodila 14
otroka; ošabno je zasmehovala boginjo Leto,
ki je imela le dva oroka; Apolona in Artemido,
ki sta jih iz maščevanja s puščicami pobila vse
otroke pred njenimi očmi.
Žalostna zgodba, a sem prepričana, da se
tebi ošabnost ne poda, Nioba je bila časti vredna
žena, ki je rodila štirinajst otrok in morala plačati
svoj greh s trpljenjem ob smrti svojih otrok.
Nioba, vedi, da si me zelo zainteresirala za grško mitologijo, kar me že poprej ni zanimala. Bogatim se s teboj vred. Aja, dober večer, po dolgem času!
Nioba mi je pa strašn ušeč(ne ,ošabna pa res mislim,nisem),
ker je okamenela. Vsaj toliko moči je še zbrala,da je to naredila,ha,ha,ha
,pa j ratala ena ogromna skala,k še dons stoji,pa ves cajt se rosi,kukar de
bi ji solze tekle….pa spomn me na en drug stavk od nekje………………….
………..”Ponosno se giblji9,kot nosorog…..”
Tudi meni, ne le Nioba, všeč mi postaja ta
mitologija in pripovedke iz tega časa. Lepo
te prosim, Nioba, priporoči mi kakšno branje!
Ti bom zelo hvaležna.
Saj sem potrpežljiva, verjemi, bom kar
počakala in bom čakala in morde pa še
dočakam. Zakaj meniš, nioba, da so
žalostne? Zato, ker se bogovi med seboj
niso ljubili, so si bili nevoščljivi in so si ti
bogovi med seboj nagajali, se črtili in si
delali narobe? Verjemi, če bi v današnjem
času in pri nas, ne v grški mitologiji, bilo
več bogov, bi bilo ravno tako. Veličina se
med seboj sama sebe želi prekašati in
nadjačati, želi prevladovati in si vzeti vso
moč in zagospodovati nad vsemi, in prav
zato je njihove konec jasen.
Mi, mali ljudje pa si nimamo česa vzeti,
lahko si le veliko damo. Zato ne bom žalostna,
ko bom prebirala tole mitologijo. Bom le malce
več vedela o tem, kar je zdaj še spravljeno za
tančico! In če ne boš žalostna ti, tudi jaz ne bom!
Čemu le?
Ti kar bluzi, draga nioba, kar bluzi, kdo ti brani,
saj tudi za to je ta forum, za bluzenje. Veseli me,
če se boš sprostila, zakolni, prekolni vse tiste
prednamce, ki so nam pustili tudi breme, ki ga
moramo nositi. Saj ga bomo še vedno nosili,
le morda za kanček lažje bo, če se bomo na
nekoga znesli!
Ne, ni, a če smo s človekom, za katerega nam je
mar in kateremu bi radi ponudili nekaj več samega
sebe, nekaj več vsega, kar nas obdaja, če bi z njim
rada delili lepoto svojega doživljanja, pa naj bo to
partner, prijatelj, prijatlejica, kolegica, znanec ali
znanka, tisti človek bo razumelj, vsaj v veliki meri.
Najbrž pa nikoli popolnoma. Velikokrat tudi zato,
ker smo bojazljivi in si ne dovolimo odpreti sebe
tako na široko, da bi lahko bili razumljeni. Vedno
obstaja bojazen, da bodo drugi pokukali pregloboko
v nas same in da ne bomo več potem mi tisti, ki bomo
nad nami samimi držali vse niti volje, gibanja, mišljenja,
bojimo se odpreti in povedati, da si želimo biti razumljeni.
Tako je, nioba. Kakor hitro je dana možnost,
kot npr. lahko, naj bi, poplnoma, se misel in
želja, hotenje, volja, vse se sfiži!
Koliko težav, jeze, besa, srda, žalosti, otožnosti,
neskončne želje, hrepenenj, bogami, kaj vse
je lahko skriti, pokriti, zakriti, odkriti – zgolj in
samo z eno samo samcato borno zapisano
besedo !!!
Saj je mogoče to naše trpljenje, ki ga kdaj pa
kdaj prav zavestno iščemo, tisto zdravilo, ki nas
jača, modri, ki nas krepi, dela močnejše, bolj
prekaljene, trdnejše. Kdo bi vedel, nioba, če le
ne pride prav kdaj pa kdaj malce trpljenja, ki nas
vzpodbudi k reševanju problemov na drugačen
način, na težji način, na način, ki v nas pusti neko
vedenje (znanje), neko novo izkušnjo? Jaz sem
zelo čustven človek in normalno me tako trpljenje,
kot krivica, kot sto in ena druga stvar prizadene. In
trpim, a v tem trpljenju, kot v lastnem trpljenju, če temu
lahko tako rečemo, se skušam poiskati, skušam
ugotoviti, kako drugi vidijo ta problem, kako ga drugi
občutijo in iz vsega skušam potegniti tisti res najboljše,
čeprav še tisto v končni fazi boli. In ko se do nečesa le
dokopljem, ko nekako le pridem do določenih spoznanj,
ugotovitev, rešitev, se počutim bolje, počtutim se ……….
nekako polno, nekako zadovoljno, pa čeprav rešitev teh
stvari ni ravno taka, kot sem jo pričakovala ali si jo želela.
Vendar, počutim se nekoliko boljše in spet in spet si rečem:
dobro, vsaka šola nekaj stane, nekaj sem odnesla tudi iz
te šole, ne sicer toliko, kot bi lahko, ampak, nekaj pa le je….
Tudi jaz nočem nikogar prizadeti dodatno, ko vidim, da že
trpi. Ampak, včasih tak trpeč človek potrebuje ravno tisto
pravšnjo dozo klofute, da se zbudi iz tega zamrtja in
zaprtja samega sebe v ta svet trpljenja, da se zbudi iz
otrplosti in pogleda levo, desno in spet opazi življenje
okrog sebe. Vendar si to lahko privoščimo le pri znancih
in prijateljih, ki jih res poznamo, ker vemo, kdaj potrebujeo
klofuto.
Ja, res je,topla beseda v pravem trenutku !
Ti znaš to dati,že vem,berem,se lepo počutim in
trpim obenem.
Mislim,da sem človek ki mu ni pomoči.
Dokler sem sposobna vse držati v enmu kotu,saj je vse ok,
ko pa se nakopiči,pa butne na dan in potem rabim,rabim……,da
se vsega skupaj naveličam, pa spet mine,pa spet….agonija u
žulejn !