Gobe, ciklame …
Grem na novo temo, da bom pustila Pepijevo pri
miru, da se tam piše zanj tisto, kar mu je namenjeno –
zgolj in samo lepe želje zanj in – čisto in samo zanj!
Tkole, prijateljčki in ljubčki moji zlati. Prišla sem iz
gmajnice, ki takooooooo leeeeeeepoooooo diši.
Dobila sem par lisičk, dve dežnikarici, enega brezovčka
in enega Jurčka na eni tretjini noge. Očitno se je njegovo
polanstvo in kariera na tem ljubem svetu končala z mojim
pogledom. Stal je tam, čisto ob poti, razen klobučka že ves
načet, komajda je še stal. Očitno se je mati Polževa odločila peljati vso svoj polžjo družino na pozno nočno večerjo ob crkujočem luninem siju na gobjo večerjo. Pa najbrž ni bilo v mejah pričakovanega in se je ta ljuba družinica spravila iz Gmajniške restavracije že pred polnočjo. In naš natakar Jurček je bil seveda zadovoljen, saj se je po svoje rešil vse polžje mrgolazni, ki mu je cel večer lazila po bodyu, zadovoljen pač, ker se mu ni lotila same glave, a je kljub vsemu prezgodaj hvalil mater Naravo, saj ni računal name in na mojo ponev. Kajti danes se bo žal njegova življenjska kariera, njegovo poslanstvo – krasiti gozdne poti in jase s svojo blazno všečno pojavo, vzbujati v bitjih, ki se jim pravi Ljudje poželenje in strast, končala v moji – litoželezni ponvi. Naš natakar Jurček se je torej brez veze trudil stati na eni tretjini noge preostanek noči po polnoči, pač ni računal na našo kužiko, ki me je gnala ravno ob poti restavracije Gmajna.
In na mizi diši šopek nabranih gozdnih ciklam. Da mi je vedeti in znati, kje bi dobila tak pafrum, verjemite, ga ni človeka, ki mi ne bi “podlegel”. Vonj, ki ga ni moč pozabiti, vonj, ki ti, ko zariješ obraz v šopek in zapreš oči, prinese najlepše sanje, najlepša doživetja, nabolj goloboka občutenja, želje, ki bi jih rad z nekom podelil, moč, ki ti jo dajo pa je tako obsežna, da bi človek lahko gore premikal, kaj šele drugega človeka!
Dekleta, fantje, kliče me hči, naj jo pridem iskat. Moja “karantena” se je zaključila, moram biti taksist, najbrž si moram nadeti veseli obraz, srečno mamico. Saj to sem, tega mi ni potrebno nadevati, nadeti moram samo nekaj primernejše garderobe, ker sem zdaj, hm, no ja, ne bom povedala, sem pa …. uf, ne bom povedala.
Imejte se lepo in uživajte ta dan kot da je dan, ki vam lahko prinese tisto, kar si želite že vse svoje življenje. Užijte ga, ker ga kmalu ne bo več, ker je neponovljiv, ker se niti atomček njega ne bo vrnil in vam dal užiti v sebi.
Poljublja in objema vas vse, od tužnih zelenih polj in gozdnih vonjav raznežena,
Ojej, ojej, ljuba moja Barbi, ma ti si mi čisto
in suho zlato. Zdaj, ko so obiski odpeketali,
mi je manjkalo re sin čisto samo to – šopek
dišečih ciklam …… ej, Barbi moja, ko bi zdaj
bila tukaj, tako raznežena sem, da bi ti od
mojega objema kosti zaškripale. Pa ne iz
zlobe, zgolj in samo v zahvalo za ta šopek.
HVALA.
O, ljubi bog, dobro jutro Jani. Glej me, sem …….
jezna!!!! Pa kako, ta hip sem pricapljal z une
strani, kjer se nekdo sprašuje, kako bi ravnali
če bi pripeljala hčerka domov nekoga, ki bi se
pisal na IĆ. Jebemti, kako me boli srce, ko naletim
na kašnega takega človeka, ki ga ta prekleti IĆ tako
moti, pa ko nima z njim nobene veze. Tako sem
razpizdena, tako me jezi, da bi človeka …..uf, sej ne
bom, sej ne bom. Jani, reci, prosim, reci mi, da tebe
to ne moti ….. da ne izgubim svoje preklete duše v
tem pop………. PC-ju, tako sem besna. Joj joj joj,
kako hudičevo neumna vprašanja se pletejo ljudem
po glavi. Na IĆ, če bi se pa človek zadeva, z eno ali
drugo rečjo od jutra do večera, bi bilo vse vredu, ker bi se pač pisal na NIK!!!!!!
Sorry Jani, ker sem se splozala nad teboj, ampak sem tako razpizdena, da bi danes sam bog pomagaj. Le zakaj rinem tu gor; da se potem tako hudičevo razjezim, le zakaj mi je tega treba bilo????
Dobro jutro, Jani, zajček, moja mila draga NIOBA, (dekle, pridi, prosim, potolaži me!), severnica (bog ve, koliko pira je revca prenesla v Lublani?), Rebeka (upam, da sta se imeli s sestro lepo in prijetno?) ….. Barbi (daj špinel Barbi, da pozabim ne te kurčeve neumnosti na IČ!), ……….
Jani, cmoka tudi zate, grem prebrat, ker
še vedno kar nekaj močno vre v meni in
sem se pravkar posvetila svojemu prijatelju
Z. Modreju v izvezi z izkušnjami v življenju.
Pa bom morda o tem pozneje. Da nimam tega
ljubega prijatelja, prav res ne vem, kdo bi mene
še znal tako pomiriti, tako v življenje spraviti,
me spet prisiliti v razmišljanje vseh, ne le v
svoje, ko se razjezim, in mi zbirasti solze iz
oči. Kajti ta hip me je zagrabila prav tista, na
moč neverjetna jeza, ko mi gre na jok.
Jani, grem, hvala.