Izkušnja …..
…… ki je tako močna, tako “merodajna” za naše
nadaljnje življenje, za naše dajanje nasveto, ker smo
tako “izkušeni” …..A koliko je teh različnih izkušenj, tega
nikdar ne bomo vedeli. Moja izkušnja pri srečanju z dežjem,
ki moči našo ljubo zemjo, je prečudovit dogodek vsakokrat,
ko se nebo zjoče. Obožujem dež in vse izkušnje z njim,
obožujem, ko me zmoči, da od mene vse teče, obožujem
dežne kapljice in melanholijo, ki jo dež prinese s seboj …… V sanjarjenju, ki mi ga prav dež ponudi (takrat imam čas za sanjarjenje, takrat me žene ven iz drugega razloga, ne zaradi dela in zaradi užitkov….), najdem tiho in mirno zadovoljstvo. To je MOJA IZKUŠNJA. Kaj pa izkušnja drugih? Najbrž čisto drugačna – najbrž večini gre dež na živce, ker ne morejo nečesa postoriti, kar so se namenili, najbrž jim gre na živce lepljiva mokrota, ki je meni tako všeč – ob njej se počutim tako oprano, še vedno tako mladostno, ko se na mikici izrišejo obrisi mokrega telesa ……
In, kako neprimerno in neumestno je iz lastnih ikušenj učiti druge? Zakaj le, ko pa je vsaka izkušnja za vsakega drugačna. Zakaj ponujati nekaj, kar človek doživi nekomu drugemu, kot za edino pravo in pravilno doživeto izkušnjo? Zakaj siliti drugega človeka v lasten način razmišljanja.
Jaz si tega ne želim. Jaz sam povem, kako v nečem jaz uživam. Morda kdaj pa kdaj resnično izzveni tako, kot bi nekoga želela o nečem učiti – ne, tega ne želim, želim zgolj in samo POGOVARJATI SE, izmenjavati mnenja, nikoli VSILJEVATI svoje mneje in svoja doživetja, pa čeprav so moja doživetja ZAME tako lepa, tako čudovita, tako enkatna, da jih samo in zgolj zaradi njihove lepote želim deliti z drugimi. Dovolite mi torej, da vam povem, kaj o IZKUŠNJI pravi moj dušni pastir Z.Modrej:
B>
“Vse je potopljeno v našo izkušnjo. Človek zmore pristno dojeti in razumeti zgoj to, kar je tudi sam doživel.
Ker ima vsak svoje izkušnje, ki pa so različne in omejene, se lahko med seboj razumemo le priblino, v nekakšnih “približkih”. In potem si upamo drug drugega celo soditi. Naše presoje so zato pristranske in krivične.
Podobni smo žabam, ki prek izkušenj svoje mleke sodijo druge Niti ne pomislijo, da je zorni kot lahko tudi povsem drugačen. Kako se na primer pticam, ki gledajo na vse od zgoraj, vse okaže čisto drugače.
Niti pomislijo ne, da se tudi pticam ne kaže vse v pravi luči.”
Tako, morala sem nekaj podobnega prebrati, da sem se zaradi nekega vprašanja malce pomirila in skušala nekaj tudi razumeti. Torej, hvala ti, dragi Z.M., spet sem jaz postala jaz. Morda sem se prehitro razuburila, morda sem bila v tem hipu tudi jaz zgolj žaba v svoji mlaki in nisem mogla videti, da morda ptica na nebu vidi v drugačni luči, bojim pa se, če je tej ptici res svetila prava luč. Kakorkoli že, jeza, žalost in togotnost, ki me spoprime v tako bedastih rečeh (morda se žal zdijo bedaste le meni), nemoč spremeniti gledanja in videnja ljudi srečo svojih otrok v tem, kar počnejo sami, ne v tem, kar jim iz mlake lastnih izkušenj posredujemo mi, me ponavadi raztogoti. Vem, da najstniki potrebujejo našo roko tako, kot je primerno, da ima stopnišče ograjo. Ne za takrat, ko imamo petnajst, dvajset, petindvajset let, ko se nam ni potrebno oprijeti je, ampak za takrat, ko jih imamo petinpetdeset, petinšetstdeset in več.
Podajmo torej našim otorokom zgolj ograjo, kdaj se je bodo oprijeli, bodo pač morali sami ugotoviti, zagotovo je le to, da se je bodo oprijeli in si ob tem sami s svojo lastno izkušnjo modrili svoj svet in svoje življenje!
Hvala, ker ste me prebirali in bili v tej sveti jezi z menoj!
Ah Mariči,
dobro jutro najprej.
Govoriš o izkušnjah, o svojih doživetjih, pripetljajih, tako in drugače, in jaz osebno sem zelo vesela, da to deliš z nami. Mislim, da bi vsi morali to jemati kot o tvojih izkušnjah, ki si jih pripravljena DELITI z nami, in ne da jih z nami posiljuješ. Nikakor Mariči, le še tako naprej. In nekoč , ko se nam bo pripetilo kaj podobnega kot tebi, se nam ne bo zdelo , da se nam je pripetilo nekaj nemogočega, ampak bomo vedeli, da se to dogaja tudi drugim. Ker smo to izvedeli iz prijaznega bitja, katero deli svoje izkušnje, doživetja z nami.
Mariči…….poljubčka, in bodi to kar si še naprej.
Sandra S.
Kako lepo in popolnoma sproščeno se počutim, ko se sprehajam poleti v dežju, in ko mi mrzle kapljice hladijo moje vroče telo. Še lepše, in bolj mirno pa se počutim pozimi , sprehajajoča v naravi, ko rahlo naletavajo snežeinke in se topijo na mojem nosku. MMMMMMMMMMMM…..komaj čakam zime in si že danes želim v sebi, da bi zapadlo ogromno ogromno snega.
Eh, SandraaaS., dušica mila. Ja, nekaj nepopisno
lepega so dežne kapljice, pa snežinke v sanjsko
oblikovanih dimenzijah, domišljiji prepuščajoč pot
njihovega začetka in konca. Da, lep je živeti, lepo je
živeti, pomladi, poleti, jeseni in v zimi. Pomladi v
sodelovanju s prebujanjem vsega, kar je pozabilo
odpreti svoje učke, v prebujanju in rasti novega,
poleti v radostih tistih lepih dni v človekovem življenju,
ki bi mu kar še kakšen dan dodal, sproščujoč, topel,
veder, vesel, …. jeseni zradi priprave samega sebe in
svoje notranjosti na lahek in kratek počitek, zaradi občudovanja narave, ki ti toliko ponudi, toliko da, da ne veš kam v resnici z njenimi darovi, ki ti ponudi paleto neresničnih barv, odtenkov našega bivanja, in pozimi, ko s premrlimi rokami tiščimo k sebi skodelico tople bele kave, ko nam nos pušča, ko strupeno mrzli val obkroži vse vogale hiše, ko topla domača peč kliče po spočitju mrzlih udov, iz peči pa zadiši dopla krvavica …… o življenje življenje, zakaj si tako kratko, zakaj nam ne daš v vsakem letnem času še en dan, en sam samcat dan samo za podoživetje vsega lepega v tem danem obdobju ???
Ja , Mariči,
jaz osebno bi poprosila, za še en dan, če bi tistega poletnega prestavili na zimo. Neizmerno uživam v zimi, in vse kar se v njej dogaja. Samo bojim se, da ko bi dobila še dodatni dan v zimi, da bi zahtevala, ali pa ne zahteva ampak…..si želela…….še enega…..in potem šeeeeeeeeeee enega…..in šeeeeeeee in šeeeeeeeeeeeeešeeeeeeeeeeeeešeeeeeeeeeeeeeešeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee:)))))))))))))))))))
Sandra S.
Nikoli ni odveč poprositi še za enega, je pa res, da
preveč dobrote lahko oškoduje človeka v smislu, da
pozabi na veliko ostalega, iz česar je prav tako sestavljeno
njegovo življenje in ki kdaj pa kdaj vsebuje tiste neprijetnosti,
zaradi katerih pač vemo za vse te lepe in prijetne reči.
Pravkar sem v pisanju vabila in modrost me je zapustila,
verjemi, draga SandraaaS., kar ne steče mi in kar semkaj
uhajam. Ampak, moram to, obljubial sem naši Muci in tudi
zelo rada to storim, verjemi, ker se nadejam prijetnemu dnevu
v najprijetnejši družbi, kar jo poznam.
Ja, muci je sedaj izgubila stik preko foruma…….ampak samo preko foruma….drugače pa smo z njo v stiku mar ne?
Ti se kar sprosti, globoko vdihni in napiši vabila……potem pa se kaj javi……..jaz pa grem počasi že kuhati kosilo……da bo začelo dišati po vsej hiši………..hmmmmmmmmm…….pa še štrudeljčka bom spekla…..
Cmoka………..
Sandra S.
