V jok in domov ……
Ej, folk, samo pofočkam se, potem pa …. ne gre drugače,
žal.
Še kratko poročilo: včeraj sva z Nikito sedeli ob kavici in se
pogovrjali. Isti čas sva dvignili telefone, da se pokličeva, le
da me je zelenooki oranžnolasi deklič prehitel, kot ponavadi.
Dobili sva se, izljubili tudi, mater bogi, kaj ona fascinantno diši ….
da dol padeš, ej! Ampak, paz’te fantje, ko se boste z njo
pozdravljali, da je ne boste začeli lizati po vratu, bemtiš! Tako
nepopisno lepo diši, tako lepo, tako ….. tako božansko lepo….
da ob mizi, ko s teboj govori, narahlo pripreš oči, vonjaš nepopisno
lepo vonjavo in se …… izgubiš v sanjah, v poeziji bivanja ….. da
ne bi o njenem melodičnem glasu, da ne bi o kozarčku konjaka, ki
so mi ga želeli postreči po vseh pravilih (na podloženem pogretem
kozarcu s toplo vodo, postrani obrnjen kozarec za konjak s pecljem),
pa jim od same ustrežljivosti žal to ni uspelo, a vendar, … njihov
namen je bil dosežen …… znašla sem se v nebesih, kjer so mi
narahlo cingljali angelčki ……. In še nekaj, bela cesta, Nikita je bila v
RDEČIH ČEVELJCIH !!!!
Tkole, samo kratko poročilo (o dolžini klepeta ob kavici ne bom ……)!
Mila moja Nioba, samo zate, samo in čisto zate:
Svišč in murka,
planika in zlato jabolko,
encijan in …… eh, kaj na ti še rečem? Gorska roža, da, gorska roža bi
ti bilo potrebno dati ime, ko tako skrbiš za mojo dušo!
Hvala ti! Ne vidim tvojih oči, a vem, da bi v njih urzla milino neba, ne
čutim tvojih rok, a vem, da bi pogrele dušo hladno, ne slišim tvojega glasu,
a vem, da bi me njegova milina lahko potolažila, ne slišim bitja tvojega srca, a vem …… o da, vem …….. Hvala vsem za skrb.
Ne pripišite mi samoljublja, ne pripišite mi slabih lastnosti, žal pa se vam najbrž, pravim najbrž nekaj dni ne bom pogosto oglašala. Morda zvečer, morda zgodaj zjutraj ….. a tudi tega ne obljubim. Moram prehoditi pot, po kateri moram žal le sama. Moram najti smerokaz, da se usmerim. Ko bom to storila, ko bom našla spet svojo stezico, se pa zagotovo beremo. Rabim pa nekaj malega samote, potrebujem dan dva časa. Hvala vam za razumeanje.
Da se resnica lepo glasno pove – Nikitkin parfum nepozabno diši , se ne kliče zastojn Forever and ever :)))
Tisto s konjakom je blo pa tako : Nikitka si ga ni mogla privoščit , ker je neki bolana , si ga je nameravala pa Mariči. In da bi še N. prišla vsaj mal na račun , je zacoprala , da je kelnarci kozarec treščil po tleh …. pa je potem ves čas vetrček nosil s sabo vonjave po Martelu , he , he … vsaj neki , no !
O tem , kako in kaj sva vas prežirali …. bo zgodovina molčala 😉
Me pa veseli , Mari , da si se javila , ker mene pol vedno skrbi , kako po temi laziš v uni vaš hrib ! In res si želim , da porihtaš tiste zadeve s službo , da boš drugič spet v svoji pravi koži , pa bomo povedali kako o klinčkih , pa še mal boš zavila z očmi – kot znaš itak samo ti :)))
rdeči čevlji so pa Nikitkin zaščitni znak
Pa še eno za res dobro voljo vsem:
Srečata se slon in kamela.
Slon vpraša kamelo: Zakaj imas ti svoja prsa na hrbtu?
Kamela mu odgovori: Zelo noro vprasanje za nekoga, ki ima penis sredi obraza.
Tako!
ahooj Mariči!
Ko se vrata zapro se vedno odpre vsaj okno ali linca in potem človek vedno najde pot, cesto, pa magari kozjo stezico…. Zato pa rabi čas zase.
Nas pa včasih porinejo kar v hud labirint.
Vzemi si časa toliko – kolikor ga potrebuje tvoj notranji kompas.
In ker si hribolazka – ne dvomim da boš našla ta pravo pot, če je
ne bo, jo boš pa iz-našla.
S smerokazi je pa res včasih križ, zato ga dobro zacementiraj;-)
lp, I.
