TO SE PA RES LAHKO ZGODI SAMO MENI …
.. ubogemu norčku babjemu…. pisala sem pismo
prijateljici, dolgo pismo sem ze napisala, veliko
povedala, in ……glej ga spaka, ……nekaj pritisnem,
vse mi izgine. Na predlačku mojega e-maila. Zdaj
mi pa prosim povejte, je kje kakšna varovalka, bemtiš,
da se mi kaj takega pred odpošiljanjem ne zgodi več.
Jaz bom znorela. Tako sem žalostna. Toliko lepih reči
sem povedala te moji prijateljici, toliko lepih reči. Kaj zdaj.
Če ji vse to napišem še enkrat, imam tako neumen občutek, da nisem več izivirna, da … ma kaj vem….. bom pa vseeno poskušala še enkrat. Me pa jezi, seveda me jezi.
To ni prav, da se ne znam zavarovati in si shraniti svojih misli, res ne, to je too much!
Maričkaaaaaaaaaa tuki en anštajn na kompjutru..mogoče pa pomaga…Probaj tisto tipko nazaj….klikn enkrat dvakrat trikrat..kolkrat gre,,,pa boš vidla kaj vse se odpre,kar je bilo že napisanega..
Ali pa poglej v zgodovino,če se ne motim eni temu pravijo piškotki..kukiji.pa klikni kjer piše mail….probaj…mogoče pa bo kaj od tega!
Marici, zelo rad bi ti pomagal. Zamo jaz sem zaklet Netscapovec in tudi sicer se izogibam, ce se le da, programom, ki so spacani pri Bilu Gatesu. Zato ti lahko dam le nacelne nasvete:
1. odpri hudica, v katerem pises in posiljas posto.
2. Klikni po vrsti v mape: Drafts, Outbox, Delited items, Sent items.. Nek moras najdit pismo!.. Kar tako navadno ne more zginit, ceprav pri Microsoftu ni povsem izkjuceno..
3. Tudi ce si slucajno pisala v kaksnem Wordu, je verjetno pismo vsaj deloma se nekje v “back-up”-u.
Bemti, saj znas bit vztrajna.. Drz se in javi, ce kaj odkrijes.. Zelo dobro poznam tvoje pisanje, ki se razvija kot gorski studenec.. Vem, da napisanega vec ne mores ponovit.. Drzim pesti, da ti uspe..
Eh ti ježek mili, ti si pa moja zvezdica veš. Vse
to sem postorila, pisma ni, sem šla kar na novo
pisati. To ni stvar, zaradi katere bi se imelo smisel
jeziti in izubljati energijo, ker lahko pišem še enkrat.
Res je, ne bo to tisto, kot je bilo prvič, a nič ne de.
Prijateljica, kateri sem pisala, bo vedela, kaj sem ji
želela povedati in sporočiti. Žal mi je le tistih misli,
ki jih človek prelije na “papir” , potem pa izginejo. Četudi
se vrnjejo, veš, niso več isto, kajne. Misel, ki jo posvetiš nekomu v določenem trenutku, je čisto in samo njegova, tistega, komur jo posvetiš. In če je tisti človek ne dobi, mi je je žal, da je odšla – misel. Uf, tako je ja pri meni, ko začnem misliti, razmišljati, se ne morem ustaviti in potok se spusti in ….. kdo bi ga ustavljal, kajne?
Hvala ježek za tvoj nasvet in podopro. Bom preštudirala še enkrat vse in skušala biti previdnejša v prihodnje. Na napakah se človek uči, izkušnje ga modrijo, jeza spodbuja ….
… utrujena sem, močno in se počasi
prav počasi odpravljam tja gori, po stopnicah
na vrh in “in the bad”. In bom naravnala križ,
ki me dane muči kot vrag, ki ga nihče ne kliče,
pa pride, ko je najmanj treba.
Nikar še ne ugšajte laterne, moram še pod
tuš, petnajst minut mi morate dati časa, pol
pa lahko, če ne se zna zgodti, da bom jutri
u gipsu, bemtiš. Imam stopnic toliko, da se
mi vsakokrat zarola, ko kaj spodaj pozabim,
ali ko moram po kaj na vrh!
In zdaj grem. Najlepše sanje vam privoščim,
najslajši spanec tudi, jaz pa bom malo gori v
lunico pogledala in poslala po njej lepe želje in
srečo tistim, ki so mi dragi in za katere vem, da
lepe elje in srečo potrebujejo.
Lahko noč!
Nioba, tebe moram pa malo zadekati, da se ne
zgrebeš ponoči, tkole glej, daj, še uno roko sem,
tkole…… evo, zdaj sva pa pod odejico.
Pa še uno, kako je že: Lahko noč, Jakec, ti pa mir, Pacek!
Marijaaaaaaaaaaaaaa jest ti držim lučko..Pa ob vsaki stopnički se no problemo nasloni na eno mojo ramo..pa bo lažje šlo…..
Lepo spančkej……..križ naj te pa pusti na miru…..Lepe sanje..in mirno nočko!
Tud men se rolete počas dol spuščajo
Odgovor ukraden iz Srednjih! In kdor krade, ta velik ima… , na zalost resnicno! Krasna tema “RECITIRAM”. Sam tist pepi tam, nisem jaz, ceprav je izgleda tako to en super fant.
Kaj sem delal tam? Sel sem iskat nasega zajcka.. Pa najdem tam eno Jano, ki nima veze z nasim zajckom in eno muco, ki najbrz ni nasa muca in povrh se spodnjo pesmico..
Avtor: gaia
Datum: 18-10-02 12:09
Mama ježevka in sinko
gresta na sprehod.
Mali ježek ves čas toži:
jojme, kakšna pot.
Trnje bode me v podplate,
ko bi vsaj imel copate.
Tožba gane dobro mamo,
pa ga vzame štuporamo.
Jojme, mama,
tvoj kožušček
pika me preveč v trebušček.
Brez zamere, mama, veš,
daj me dol,
grem rajši peš.