Človek sem ….
Že včeraj sem napisala, da mi je prišla pod roke
nova knjiga, knjiga o življenju, o tem, kako se učimo
ljubiti in ljubimo. Ne gre za strastno ljubezenen med
dvema partnerjema, gre za ljubezen človeka do človek.
Kolikor sem imela časa, sem požirala tole knjige. In jo
še požiram, amapak, morala bom zdaj štirinajst dni
požirati še zadnjo skripto, bela cesta … Jani, ti to ziher
razumeš!
In ko hodimo po tem svetu, kolikor toliko zadovoljni, velikokrat pa seveda zmedeni in osamljeni, včasih obupani, znova in znova iščemo nekaj, kar bi nas še bolj dopolnilo, za kar morda ugotavljamo, da nam še manjka. Manjkajo nam malenkosti in …. čudno, po teh malenkostih se pač ravnamo, zanje se sprašujemo, zakaj jih nimamo, pa nam v resnici niso niti potrebne, lahko živimo tudi brez njih. A ker jih nimamo, jih pač hočemo in želimo imeti. In noben odgovor nam na vprašanje, zakaj tega nimam, kako to, da tega še nimam, noben odgovor nam ne bo dovolj dober, doker star na bo v naši rokah. Ko bo, pa tudi vprašanje ne bo imelo več nobenega smisla. Ne bomo se vpršali: pa zakaj hudiča sem ravno to želel imeti,ko pa v resnici nič ni. Nima pomena. Nima smisla.
V vsem skupaj pa, bogme, je samo smisel, da smo vsi, brez izjeme, z željami ali brez želja, globoko zakopani v življenje. In to življenje nam vsem prinaša tako osamljenost, kot veselje, radosti, vzhičenosti, želje, nepotešene in potešene ….
In ob razmišljanju še citat L.F.Buscaglie, prijatelji, če mi dovolite:
——————————————————————————————-
“Ranljiv sem. Napake delam. Nisem popoln. Bojim se. Človek sem in ravno v tem je moja veilka prednost. To je pravzaprav vse, kar hočem biti. “
——————————————————————————————–
Da, tudi jaz sem človek in tudi sama si dopovedujem, da je to vse, kar hočem in želim biti. Samo človek, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi, z vsemi vsakdanjimi občutenji, čustvovanji, jezo, vzhičenjem …… Je kdo kje, ki mu ne bi dovolili imeti napak in pomanjkljivosti? Najbrž da je, a ker ga ne moremo in predvsem ne smemo spremeniti, mu dovolimo, da je tak kot je in sebi dopustimo, da se ob njem učim, učimo vsega, kar se je naučiti možno. Predvsem pa to, da si vsi najbrž želimo biti to, kar smo: ljudje!
Ajd, gmajnica moja, dobro jutro, lepo jutro, sončen dan, z veseljem obsijan, z delom natrpan, od ljubezni zatrapan, predvsem pa …..naš dan ! Naš trenutek trenutkov trenutnega trenutka !!!
sem človek z vsemi pritiklinami, ki gredo temu stvorjenju 🙂
Marija in vsi ostali, dobro jutro in en krasen dan. Včeraj sem malo zbluzil 🙂 ni bilo časa, da bi se vam pridružil, vidim pa, da ste dostojno zastopali našo hmajnico :)))
Jani sicer je skripto imel v roki, pa le zato, ker je podil muhe :))))))))))))))))
Ja, ja, Jani, jaz tudi, na prsih, kot imajo
ponavadi moški časopis “Delo” na obrazu,
ko pride tistih prekrasnih nepopisno lepih
petnajst minut, kajne?
Mene zdaj muči ta preostanek dni do konca
meseca. V začetku decembra naj bi zaključila
z izpiti, bela cesta. In potem ….. tralali tralalo,
men se učiti treba več ne bo !
….iz šolskih skript mislim, drugače pa
se bom vseeno učila, najbrž same neumnosti,
kaj pa drugega, drugi predalčki bodo že tako
prepolni …… za neumnosti in norosti pa bom
našla prostor, verjemi mi, da ga bom našla ….
Tud jest..v ful paketu,kjer najdeš vsega pomalem…tako taku….
Sem pa unikat,takšen samosvoj,kot ste samosvoji unikatni človečki tudi VI!
Ekola….pa sem nekej pridjala temu Maričkinemu postu..juhej1
mariči moja:)
naš dan
naj bo vsak dan, pa tudi če le ze droben hip, za pomežik očesa….
toliko stvari je za katere si radi domišljamo da jih potrebujemo, a v resnici potrebujemo čisto malo a obenem največ in najtežje dosegljivo…
ampak dokler imamo možnost izbire, imamo ogromno, kajne?
še zmeraj se nasmehnem kadar se spomnim “enostavnega” otroškega vprašanja: in kdaj je vakuuum potem poln?
in sem še zmeraj brezupno zatrapana, le da včasih sicer ne vem točno v kaj pravzaprav:))
četudi le v veter v laseh….
C.I.C.
Cause I can`t stop loving……………….Life is a miracle………….
Aha! Življenje je res en sam samcat
čudež. Lep, bogat, pester, čudovitih barv,
neskončno dolg mavrični trenutek, šum
vetra v vejah dreves, tih vzdih zgrbančenega
debla starega macesna, zvijanje mojega
Maksa, ki bi se rad umaknil motiki, ljubeče
oči naše kužike ………. življenje je res en
sam samcat velik čudež, sestavljen iz mozaika vsega, kar se nam dogaja. Tudi jaz sem zatrapana vanj, v življenje, norim z njim in ono nori z menoj, skupaj noriva in se dajeva drug drugemu ……….
ne da , labodka:)
šejk`n bejbe…
P.S. motika je pa zlo uporabna zadevca;-) jest mam z njo eno samo težavo, namesto da bi okopavala bi rajši včasih kakšnega kresnila:))
in ker sem pacifist se hudo namatram da pol uboga motikica tolče po plevelu…..
še true story:
neko leto so nam vse kar smo sejali, vsa semena požrli ptiči. In se je
nadebudni sine domislil in zasadil palico na kateri je visela zastava
z narisano mrtvaško glavo in napisom: POZOR TUKAJ STRELJAMO PTIČKE.
In je trdno verjel, da zdaj pa ptiči ne bodo več zobali semen…(pacifist po mami jasno ne da)
In je to opozorilo vihralo na sredi vrta, po nekajkratnem dežju pa se enkrat ata prirežijo na vsa usta in me pošljejo pogledat zastavo … pri zadnji besedi je dež izpral črko T…..
še dobr da se brez rešpetlina ni dalo prebrati naše vrtne parole:))