V trenutku obupa ….
Prijatelji, še enkrat eno lepo dobro jutro.
Za vse, ki se boste danes znašli kljub lepo
naraščajoči lunici, svetli samo za nas, bolj
zglancani samo za nas, s prelepim odsevom
– samo za nas, z možnostjo z njo in ob njej
sanjati – tudi samo za nas ……
torej, če se boste znašli morda v nekem
čudnem ali nostalgičnem razpoloženju, izpisujem tole zgodbico, ker mi je tako všeč in ker je v njej toliko življenjske resnice. In ko jo boste prebrali, si prižgite svečko in skozi soj njenega plamena pošičite, kot bi dejala severnica, svojoPOZITIV VAJBRJŠEN !
———————————————-
Tistega dne se je pri meni oglasil prijatelj prav v trenutku, ko sem bil precej potrt.
“Kaj te teži?” me je vprašal.
“Sama smola se me drži … Kakorkoli se obrnem, vsi so proti meni. Sit sem že takšnega življenja ..”
Prijatelj me je pozorno pogledal in me vprašal:
“Imaš morda svečo? Da, svečo. Prinesi jo, prosim.”
“Kaj ti bo sveča?” sem ga začudeno pogledal. “Saj imamo elektriko.”
“Ne sprašuj,” je dejal strogo. “Prinesei svečo in ugasni luč”.
Odšel sem v kuhinjo in se vrnil s svečo. Prijatelj jo je prižgal.
“Zdaj pa glej, kaj bom naredil.” Začel je obračati svečo v vseh smereh. Njen plamen je poplesaval v temi.
“Kakšne vragolije pa zganjaš?” sem ga vprašal, ker nisem razumel njegovega početja.
“To niso vragolije,” je ostal prijatelj resen. “To je življenje samo … Poglej, vrtim svečo na desno, na levo, jo obrnem, da je njen plamen spodaj … Kakorkoli jo obrnem, njen plamen se vedno obrne navzgor … In ne pozabi, to je samo sveča, majhen nezavedajoč se plamen, ti pa si – ČLOVEK, razumno bitje!”
Nič drugega ni rekel, le svečo je obračal v vseh smereh, jaz pa sem kot začaran opazoval plamen, ki se je dvigal pokonci in ves čas gorel navzgor …..
—————————————————
Tako, prijatelji moji mili in dragi, danes bomo tudi mi ves čas goreli – NAVZGOR! kajneda? Tja gori bomo pogledali, tam gori bomo iskali tisto … kar je tam gori prav in samo za nas … morda je to ena od srečnih zvezd, morda je to pozitivna energija, morda je to kanček vedrega modrega neba, morda mali beli oblaček, morda misel nekoga, ki ni blizu nas, je daleč od nas, pa vemo, da nas objema, da nam pošilja lepo željol, ki jo lahko preberemo … tam gori, visoko gori v zraku …. morda je to …. nekaj, česar ne moremo prijeti, spraviti in odnesti domov v predal, ampak bomo shranili v srce in odnesli s seboj in bo vedno z nami, kadrkoli si bomo tega zaželeli, bo v nas in ob nas ……
In danes bo veliko naših lepih misli najbrž za nešega Bruskastega Silvotovega Saška !!!
No , lepa reč … jaz sem pa danes prav globoko v breznu obupa in nisem čist sigurna , da bi mi tvoja zgodbica ta moment lahko dvignila razpoloženje.
Ma , jaz sem borka , pa si pravim – bo že , prej ali slej , enkrat že …
Marija , vseeno hvala (kot da bi vedela , da je nekje nekdo , ki je na tleh , kaj 🙂
Nikita je danes ku ena merda
Čas je da,Se nam ta merda prepusti…
Naj kar lepo na široko odpre oči…
Usta v nasmeh nariše….
Pol se res ji sam dober piše…
Nikitka hoj,postoj,nikar se nas ti nč ne boj..
Bo sladko,smešno in opolzko…
verjemi ,****res ti nau več čist nč grozno…
le poslušaj Muco,ki ti govori,
saj sama bla je včeri MERDA ZA 3!!!
Cmočke za mojo NIkitko!****