Dobro jutro, prijatelji.

Prebiram poste, sem in tja kakšnega, ker mi
zmanjkuje časa, ker se rednemu branju in
sodelovanju zaradi pestrosti dogajanja žal ne
morem več udeleževati. Zame so prehitri vaši
prsti in prepočasen moj PC, vendar si želim
prebirati ta forum, zato to počnem povečni takrat,
ko vas ni.

Marsikatero pisanje mi da misliti. Zapelje me. Zaintrigira. Ob prebiranju takih mi pride vse mogče na misel, tudi vprašanje, kaj nam pomeni med.over.net, ki je bilo načeto. In kolikor je le zanimiva tema, me čudi, kako malo je nanjo replik, vendar počakajmo, morda jih bo danes dopoldan kaj več. Skušala sem sama pri sebi ugotavljati, koliko in kaj mi pomeni, pa zdaleč nisem mogla povedati vsega, kar je poleg zabave še na tem.

Kdaj pa kdaj imam občutek, da je prisotnega tudi nekaj sočutja do ljudi, ki so se znašli v težavah. Kajti dosti je ljudi, ki niso le v namišljenih težavah, ki ne sprožajo posameznih tem zgolj in le zato, da se izživljajo ob prebiranju mišljenj in nasvetov, ki jih s svojim pisanjem sprožijo in se nado sladostrstno zadaj za PC smejijo. Ne, so tudi ljudje, ki v resnici iščejo nekaj, kar bi radi prebrali, toplo besedo, morda zaznajo v neki repliki tudi nasmeh in rahlo potrditev tistega, česar so si želeli, a ne upali udejaniti, izreči, storiti. Morda je kje zadaj nekdo, ki mu bo replika nepoznanega bralca in sodelujočega na tem forumu obrnila tok življenja ??? Morda je nekje nekdo, ki mu bo replika “osebka” na tej strani globoko segla v njegovo razmišljanje in mu pomagala izkopati se iz težav, za katere je bil prepričan, da jih ima le on, pa potem po prebiranju lahko mirne duše ugotovi, koliko težav in koliko ljudi obstaja, poleg njega in njegove težave, ki se mu bo zazdela tisti hip manjša in rešljiva.

In morda zna vse to par urno življenje na forumu v nas celo zbuditi pozabljena čustva, kot je npr. sočutje, o katerem piše Z.Modrej tako:

———————-
“S človekom čutimo, če se lahko z njim smejemo, kadar je vesel, in če mu lahko pomagamo pri joku, kdar je žalosten. ….. Pravo sočutje je le tisto, ko preprosto prevzamemo čutenje bližnjega in mu prisluhnemo s srcem.”
———————-

Dovolimo si kdaj pa kdaj pravega sočutja, dovolimo si torej smeha z našimi prijatelji, ki ga v tej gmajni, hvala bogu, ne manjka, dovolimo si tudi joka s tistimi, ki so nam blizu in jokajmo z njimi… njihov jok bo prej usahnil, lice se bo prej razvedrilo. Ker je vse stvari v življenju lepo početi družno, če ne s partnerji, pa s prijatelji.

Gmajnovci, lep dan vam želim, veliko smeha, malo joka, le če bo res nujno, in več kot kup norenja. To nas bo razvedrilo, da ne pozabim omeniti tudi ljubezni ………… mejte se, folk!

Marija, o tem, kaj nam pomeni Med.over.net smo že velikokrat pisali in verjamem, da je tudi sočutja veliko tukaj. Predvsem pa je zame pomebno to, da sme tukaj spoznal nekaj pravih prijateljev, takih, ki jih v navadnem… nevirtualnem svetu ne moreš dobiti.

Lep dan Marija tud tebi in seveda vsem drugim!

Jani

Dobro jutro, Mariči..

Prebrala sem to tvoje pisanje…in ob megleno-vlažnem torkovem jutru..ah…no…

Včeraj sem bila z Nikito na kavici. Normalno, omejen čas, obveznosti kličejo..ampak tista urica je tako hitro minila..povedala mi je svojo izkušnjo s njeno hčerkico..in priznam..nekje vmes sem začela grgrat, debelo požirat, čez spodnjo veko je silila slana voda..nerodno mi je bilo, porco, pred žensko, ki jo vidim prvič, pač ne morem jokat..ampak ta njena zgodba me je tako pretresla, tako močno sem se vživela v njena občutja, v strah pred izgubo otroka, da so bila vsa prepričevanja zaman. In res, zvečer sem premišljevala o tem, o sreči in nesreči, o ljubezni in žalosti..in ugotovila, da je brezpomensko, da se jezimo, če je stanovanje postpravljeno ali naloga napisana…da so stvari, ki so nad tem..da izgubljamo voljo zaradi nepomembnosti. Da se ob vseh teh stvareh premalokrat zamislimo, kaj je sreča in kaj je zadovoljstvo.

Hvala Mariči.
Bodi dobro. Cmoka

Mariči, kot vedno , ostajam brez besed, a globoko hvaležna za tvoje pisane besede !

Dobro jutro Gaia!

Spoznala si človeka z velikim srcem, vztrajnostjo in silno energijo. Meni je v čast, da sem imela možnost jo spoznat in Niki še enkrat hvala za vso podporo.

Kje hudiča je spet to sonce????

Šmentana muha ljudje, kdaj pa vi vstajate?!?! A mi ne bo nikol ratalo, da se prva javim? Bom mogla počakat, da pride moj PC iz popravila pol si pa urco navijem in bom na ves glas zakričala DOOOBROOO JUUTROOO :)))))))))))

A je kdo vidu moj PC nekje tam v megledni Ljubljani? Ima rumeno mašno in blue screen.

no no Rebeka :)))))) sonce je v vseh nas.. tisto kar se pokaže na nebu je samo… privid :))))

Lepo jutro in veliko sonca.. saj je.. če ne drugje.. nad oblaki, ne da :)))

Hja to je res, ampak danes je v mojem srcu dež in rabim mal sonca z neba. Tudi objem bi mi prav prišel, pa kakšna rama za se naslonit.

Jutri bo en lep dan.

Jani ampak ti pa ob vseh čudnih urah tuki gor. A nč ne spiš?

Aha,…tudi o tebi je bilo govora včeraj …:o)) Se ti je kaj kolcalo? :o))

Niki je na bolniški, do nadaljnega,..saj veš…vas pa vseh skupaj Lepooooo pozdravlja.

In ja, včeraj je bilo rečeno, da bi lahko bila tudi ti na kavici.
Next time, ja? Že k smo blizu.

Tudi jaz bi se rada zahvalila dvema osebama…to sta Lara in Gaia…prvi, ki sem ju spoznala tle gor na netu. In ko sem bila na tleh, sta mi dali podporo. Od takrat naprej se tudi pogovarjamo oz. si pišemo. Punce še enkrat hvala in hvala tudi vsem drugim, ki ste vedno tako dobre volje…

Ooooooooooj, zvezdica….pa saj sem tudi jaz “not padla” ko sem bila v sosu…in ste mi pomagali,…da ne pozabim na pepija in sebota…ja, več glav več ve, včasih znajo bit celo bolj objektivne od prizadetega osebka..če pa so sposobne še empatije..potem je pa zakon!!
In tle je dosti takih.
Cmokaaaa tebi, miška!

Prav rada bi se vama pridružila, vendar trenutno ne morem nč obljubit. Je K. spet v bolnici. Zaenkrat v Šempetru. Upam, da so to samo posledice predhodnega zdravljenja.

Ramb SOOONCEEE!

Ah ja, kok blizu pa smo? Sem sigurno kak post “zgubila” pa nisem čist na tekočem.

Ojla, Gajči… Najprej ti bom povedala tako…Še enkrat hvala za vse…si mi skoraj kot ena starejša sestra (in prosim, ne se smejat), pa čeprav te osebno ne poznam. Ti ne veš, kako veliko so mi pomenile tvoje in Larine besede (mislim na tisto, da bom tudi jaz enkrat imela svojega sončka…) Vlile ste mi upanje, malce več samozavesti in prepričana sem (oz. se prepričujem), da bom res enkrat tudi jaz jokala od neizmerne sreče, ko bom prvič videla svojega sončka….(magari bom jokala že kom bom izvedela, da se nekaj na temu dela…) Danes sem zelo na trnih, ker me jutri čaka (saj veš kaj…) Bojim se…bojim se, kaj mi bo rekel…bojim se, da se mi bo sesul svet na koščke, če mi reče….upam, da ne….Tako, da….jutri me torej ne bo…

Zvezdica, ne morem se postavit v tvojo kožo, ker na srečo nisem imela takih problemov. Vendar si lahko zamišljam kaj prestajaš, ker je imela moja prijateljica take probleme. Držim pesti zate in ti pošiljam veliko dobrih misli – danes, jutri, pojutrišnjem, popojutrišnjem…

Rebeka, hvala…….

Mariči – to mi deli:)

tale škrat tko rad pride v službo da prebere jutranje poste..

in dons se je obesil posebej na besedo ZAPELJE-jaap

in zdej razmišljam o obeh sopomenkah besede ZAPELJE;-)

Zdej grem pa grešne misli, da ne bom tuki svinjala (ker tko lepo ko Sašek jest ne znam) kam drgam …hmmmm

tralali tralalo
PACMAKAM ne da

Če sem prav razumela Niki, si iz Mirrrrrrrna..(poznam,poznam,moja moža je od tam)jaz Go, ona Solkan..krasen trikotnik, ne?

…in me bomo jokale s tabo ob tvoji sreči!!

Samo…ne čakaj, da ti pade kaj z neba..je treba tudi delat na tem :o)), pa še prijetno je…:o))

S tisto izjavo o sestri,..si me pa pokosila…juj,..paše, paše…sem edinka in kakšna sestra bi mi res prav prišla…uh, mala moja… *****

Ej, zlato…sej vem, da je treba delat…to je najmanjši problem (in najslajši)….in potem tisto čakanje….bo ali ne bo….In potem ponovno razočaranje in meseca v mesec…Ampak jaz še vedno upam…ma saj bo, a ne?

Skori, skori iz M. Bolj iz O….. No, jaz sem pravzaprav Brika in od tega ne odstopam. Je pa super imet tolk ta severnih okol. Kako se kliče mož? Lahko mi odgovoriš tudi na mejl, če ne bi tu tako osebne stvari. No problem.

Trikotnik? Upam, da ne Bermudski :)))))))))))))))

Hja, ..tisto čakanje je v stilu “potrpljenje je božja mast”..ampak smo šel več al manj vse skozi to…sploh tiste, ki smo si sončkov močno želele…in če pomisliš, da je zadeva “zrela”, da se prime enih 48 ur…potem je matematično gledano vse skupaj ena loterija…
Bo, zvezdica, veš, da bo…sploh ne dvomim v to. Samo calma!!