Mariči!
Skusam uganiti tvoje razpolozenje in ti v zvezi s svojimi domnevami
posiljam nauke Janeza Menarta iz Polnocne poskocnice:
“Čas je kot žalost, kot smrt, kot kes,
duh je okvir starim slikam.
Nekaj časa si pravim: pes!
nekaj časa se vikam.
Vse je le trenje. Dobro: zlo.
Po starem: bog in hudič;
drugo okrasje, drugo oko –
novega nič.”
………………………………………..
“Kar je bilo, je bilo. Kar bo,
znano je že, le še skrito.
Kes in ponos in dobro in zlo,
čas zrešeta skoz sito.”
Zdaj je zogica na tvoji strani mize…
Moj mili ježek, dragi Tjavendanovci – vsi !
V tihem sramu sem sklonila glavo …… da!
Ni še mimo vse, kar zadene človeka in za kar mu
je lahko tako hudo in tako težko, da izgubi vso
voljo, skrb in iskanje boljšega počutja. Niso mimo
skrbi in bol, ki me je spremljala cel mesec november.
Pa vendar: doma so se stvari kolikor toliko spravile v
red, da bi bile dobre, manjka ša veliko.
Pri materi so se stvari spravile kolikor toliko v red, da
bi bile v redu, manjša še veliko.
Pri meni ? Ne vem, žal mi za marsikaj, žal m je tudi zato,
ker nisem zmogla in nisem zbrala moči in volje, da bi se
javljala. Ko se človek opeče, mesto opkeline še dolgo
skeli. Morala bi upštevati nasvet Don Pierina Gelminia, ki
pravi:
“Če si v temi, ne preklinjaj teme. Poišč luč!”
Da, morala bi vas poskati, vi ste luč, ki bi bi jo lahko prižgala,
a mi je v danih trenutkih morda bolj ustrezala tema, da sem
jo lahko preklinjala, da sem lahko upala, da se bom v njej
izgubila, da bodo v temi name pozabili. A ne gre, bežati pred
seboj ne gre, vse je res, ježek, vse, kar so napisali pametni
ljudje za nas:
“Vse je le trenje. Dobro: zlo.
Po starem: bog in hudič;
drugo okrasje, drugo oko –
novega nič.”
Hvala ti, ježek, iskrena hvala.
Oh ježek, mojega razploženja se žal nekako ne
da uganiti, so trenutki, na žalost, ko si skušam
nekaj dopovedati, pa niti meni sami veliko reči
ni jasnih. Nekatere stvari človeka okrepijo, nekatere
ga res le dotolčejo. Žal je v življenju čisto in popolnoma
res, kot pravi Menart. In nekaj teh resnic najdem tudi v
pesmi Mitje Šarabona:
“V bogatem molku skal se so zmirile
peruti žarkov – zlatih sončnih muh,
drugam jih vodi sonce – potepuh;
na kožo so mi cvetni vonj prašile.
Čez trhli dan so sence mrak prišile,
oblaki polni so odprli pipe,
s črnino so opili skalne kipe,
in črede zvezd so hleve zapustile.
Svilena noč polt lušči zarjavelo;
le kdaj za čelom zadnjič je bolelo?
Preteklosti sledovi s spereli.
Če sežem z roko v kamnato zajedo,
miru zajamem si v prgišča skledo,
tihote ognji bodo rušo greli.”
Vesel sem. da si se spet pojavila. Da, pa se tvojega razpolozenja ne da uganit, ne bo drzalo. Ce natancno preberem tiste verze zgoraj in jih primerjam s tvojim postom
sem kar uganil, hehe… Sicer pa ni tezko. Saj imamo vsi nekaksne probleme, eni vecje, drugi pa manjse. Vremenski pritisk, tema, mraz, dez, mesec in kaj jaz vem katere naravne sile se, gotovo vpivajo na nas, da nam stvari, ki jih vcasih opravimo z lahkoto, naenkrat postanejo tezke in naporne. Kar pa se tice ostalih problemov, pa prekleto velja, da gre hudic vedno na kup srat. Dobro je le to, da vemo, da bo eno jutro boljse, hehe.. Drz se Marici!
Moram iti pogledati, kje vas je kdo in zakaj
tolažil. Nikarte tako pogrešati nekoga, to ni dobro,
to ni zdravo. Če boste to počeli, si bo kdo mislil,
da si želim samo tega, da me kličete. Nikarte, prosim,
ni to moja želja. Sem se umaknila, kot že enkrat poprej,
če se spominjaš, ježek moj preljubi, ker sem preveč
morečega razpoloženja, kadar sem v takih stiskah, tega
pa nikakor ne želim prenašati na vas, si ne zaslužite tega.
Koline pri nas? Ha, ha, saj nimamo prašičkov, imamo le …..
Ne, kolin ne bo. Morda je Saško mislil na kaj drugega, če
je o tem pisal. Grem pogledat!
Jaz butec, seveda butec in butec, to sem jaz.
Ko bom spreminjala nick, bom “BUTEC” . Ježek,
katero temo naj odprem, da najdem Saška? Po
tednu dni sem prebrala zgolj in samo tole pod
Mariči in temo “Za mariči, kjerkoli je že …”. Pa
tam nisem našla Saška !!
Nisem našla, pa tudi ne morem več iskati, je
vsega preveč. Sicer pa, motiti se je človeško, baje,
vsaj tako pravijo. Če se je zmotil, je pač človek. Ga
moram samo pobarati, če se je zmotil namerno?
Glejga zlomka, sem mislil da je Sasko bolj seznanjenjem s tvojim malim kmeckim gospodarstvom, hehe. ..
Glede pogresanja je tko, da ko koga dolgo ni, se zacnes sprasevati kaj je znjim. Mar ni to povsem clovesko? In ce potem ne zna nihce nic pojasnit, postane stanje zaskrbljujoce…
Viš ježek, o tem sem pravkar hotela odpreti
novo temo. Želela sem pojasniti, da ni potrebno
imeti zaradi mene skrbi. Teden dni sem rabila,
da sem se nekako skulirala, tega našega foruma
nisem odpirala, v petek ali četrtek sem se pač
oglasila, a žal nisem zmogla več kot tisto, kar sem
pisarila. Kadar ne morem, žal ne morem. Gre za
nekaj, kar me zelo pesti in k tlom tišči. In ko bo to
mimo, morda se javim in oglasim. Ne delajte se
zaradi mene nobenih skrbi, ni potrebno. Hvala
za vse, resnično lepa hvala. Žal mi je, če sem vas
spravila v slabo voljo in skrbi, tega nisem želela.