zajček&Co.
Papa…upam,da te bodo copatki fejst greli….bye..***lep vikend
P.s. kaj hudiča ste z dedkom mrazem tako pohiteli…saj ta pride šele na novega leta dan..ojej ojej..prej je pa božiček…..
In še prej smo mi ……tjavendanovci, ki norimo
vsaj štirinajst dni prej. Ste pomislili, dragi moji,
da že drugi božič in drugo novo leto praznujemo
skupaj ??? Tu gori ?? Saj smo kot stari zakonci,
ane de?
Aha a ne kako čas beži..uhhh mene kar trese ob tej misli…ampak ti povem,da smo ene “mone” glede srečanja mislim..huj ko otroc…eko!
Pravijo da če si nečesa močno želiš..že zvrtaš zvrtaš čas…
Mislim, ej muca, tko bova midve rekli: midve
si srečanja res želiva in ga bova imeli, realizirali,
ne de? Za ostalo bom pa jaz tako rekla: ko bo, če
bo, kjer bo, bom šla, ziher, bom vse odpovedala,
kot sem letos, parkrat, pismo rosno, ampak bom
šla. In ko bom tam, kjer bom, če mi bo dano da bom,
ko bom objela vse po vrsti, pocmokala vse po vrsti,
bom pa stopila na eno pručko in zavpila:
EJ FOLK, JEST SM PA NA TJAVENDANOVSKEM SREČANJU , GLEJTE ME, VID’TE ME!
RES SEM TLE !!!
O tem, koliko si tega jaz želim, pa raje ne bom tukaj,
bom tebi posebej, ker bom izpadla …. najmanj smešna,
morda celo ……. in še………. in ziher se bo komu spletlo še
……..in seveda je tu še naš Gabrijel ……… in …….. Štumpi …..
in Zajček ……., in moja, čisto in samo moja Nioba …………….,
in pol sem že v evforiji pričakovanja, tako ……
Marija,veš sej nebi verjela,ampak tudi jaz sem se tako veselila tega srečanja..pa prvič,pa drugič…Ampak veš kaj se je potem zgodilo…No pri vsem tem bi te nekaj prašala…Poglej,nevem zakaj,nevem čemu,sploh pa nevem kako naj si razlagam te dogodke v mojem živlenju…POglej,vedno sme jaz tista,ki se mora stvarem odpovedovati,stvari prelagati,pa če mi je prav ali ne…Moja situacija sploh ni pomembna,sploh ne sme biti važžna..ampak zmeraj se ravno takrat nekaj pripeti,da se mamica žrtvuje..Počasi mi gre to že pošteno na živce..Poglej to:
Kot veš se v svojem živlenju lahko le na malokterega naslonim…ni pomoči nikakršne okoli varstva otrok,tako da komej oddelam službo….No zadnje čase,skoraj še to ni bilo mogoče..Da ne omenjam kolko živcev sem pokurila ravno zarad tega.No in pa je mimo šla novoletna zabava v službi….nisme mogla it-otroci so bili razlog…Pa bi mogla danes it v lutkovno gledališče s taveliko in s svojo službo..viš spet odpadlo…..Pa smo imeli en izlet z otroci na nek grad..pa je odpadlo..Vse zaradi ali bolezni..ali mojih razmer doma..Mislim žrtvujem se dan za dnem….Da ne omenjam izleta oz.ogleda Predbožičnega Dunaja,ki bo očitno spet padel v vodo,kljub temu da težko čakam nanj…in to doma vejo že več kot par mesecev..lej ga zlomka..Sedaj se je izkazalo,da pride ravno na tisti dan moževa novoletna zabava..In spet bom morala izviseti..Ma te stvari me ubijajao,,res tolk sem žalostna….tistih osnovnih stvari ne morem izpeljati,nekateri pa lahko vse…Povej kaj predlagaš,oz zakaj je to tako?
Muca, ker sem skozi vso to fazo šla, ti bom lahko
nekaj malega povedala, ampak samo nekaj malega,
zato, ker je tudi to zgolj in le stvar posameznika, njegovega
dojemanja življenja, ki si ga je izbral, njegovega sprejemanja
odgovornosti, opsa, zdaj bodo nekateri udarili po meni, nič ne
de, tudi dojemanje odgovornosti je zgolj stvar posameznika ….
Torej, če greva po vrsti, je najbolj nespametno uporabljati pri
vseh teh odrekanjih besedo “žrtvovanje”. Kakor hitro boš odrekanje, katerega sprejmeš samo zato, ker si tak človek in ker tako pač čutiš, spremenila v besedo in pojmovanje “žrtvovanje”, se ti pri vseh dejanjih slabo piše. Če bo to, kar počneš, pojmovano kot začasno odrekanje rečem, ki delajo življenje lepše, a žal za določen čas odpadejo, ker se posvetimo ljudem, otrokom, ki nas bolj porebujejo, potem bo to nekako šlo. Ne pa z odrekanjem čisto in popolnoma vsemu. Le nekaterim rečem, le recimo, da sprejmemo nase odrekanje vsaki drugi stvari, pri vsaki tretji stvari pa skušamo zaradi nas samih in zaradi naših potreb ustreči – predvsem nam.
Ko sem sama imela majhni deklici, najprej prvo, potem drugo, sem že v sami nosečnosti naredila pri sebi neke odločitve, neke sklepe: morala sem za prvo kot prvo zavedati, ker je bila med obema hčerama razlika štirinajstih let in šestnajstih dni, da je to “neka mala odpoved” temu, pa unemu, pa tretjemu, pa še temu, pa tudi tega ne bo več toliko, kot je bilo poprej, pa srečanj s prijateljicami na kavici, ker jim bo šel jok otročeta na živce, pa ogleda kinopredstav ne bo več tako pogostega, pa odhoda po nakupih v “glavno mesto” tudi ne bodo več tako pogosti, pa kar nekaj se zmislit in kar nekaj nredit tudi ne bo šlo več itd.itd.itd. In, ker sem vse to vklaklulirala v način življenja za naslednji dve do tri leta, je nekako šlo. Pri treh letih pa tudi otroka marsikdo lažje povaruje, kot pri letu dni, je otrok le večji, bolj se zna igrati, lažje se je z njim sporazumevati, pove ti, kaj mu ne paše, kaj bi rad in podobno. Takrat ga tudi soseda že lahko varuje, ne le starši, katere sem jaz morda v svojem življenju dvakrat prosila za varstvo.
Je pa res nekaj: po tolikem času človek, ne človek – ženska, ki že v času nosečnosti, v času prvega leta starosti otroka in potem še naprej ni imela in glede na poznane okoliščine in dejstva tudi ne bo imela pozornosti od najbližjih, kakšrno si zasluži in želi, se to “odrekanje” spremeni v eno veliko žalost, skrb, tegobo, občutek osamljenosti, občutek hude in težke odgovornosti …. ki počasi preide v tisti občutek, da tudi ko bi lahko ženska nekam šla, ko si vse uredi, zadnji hip, ne vem kako in ne vem zakaj, je kje kakšna višja sila, pride do tega, da … pa ne gre in ne gre. Preveč misli na otroke, preveč misli na to, kako bo, ko je ne bo, ker se ji zazdi, da nekako brez nje kar ne bo šlo, da se bo ravno takrat pa nekaj zgodilo, kar se drugače ne bi, da ….. da ….da …..
In ko se sami v sebi čisto in popolnoma odločimo iti nekam, ko ni nobene ovire več, ko je vse pošlihtano in porihtano, bemtiš, je pa “tisto” odpovedano. In tako postane ženska v sebi nekako otožna, žalostna, sem in tja rahlo depresivna, manjka ji nežnosti, manjka ji smeha, drugačnega smeha, kot ga je navajena doma od otrok, od moža, od sosedov, manjka ji drugega okolja, drugega mišljenja, druge vrste klepeta, drobnarij, izmenjave mnenj “na licu mesta”, izmenjave izkušenj, klepet v živo in sogovrnikov obraz tik pred njenim, manjka ji to, da se zazre v oči tistemu, ki ji ponudi lepo misel, lepo željo, dober nasvet, ki je vreden več kot zlata, če je dan na tak način. Manjka ji potrditev, da je prijetna za družbo, da si jo družba zaželi, da jo spoštuje še kdo drug, razen tistih, ki ji tega nikoli ne povejo, da jo ceni še kdo drug, razen tistih, zaradi katerih vstaja zgodaj zjutraj, lega v posteljo pozno ponoči, lika, šiva, kuha, čisti. …. se smehlja, poje, je vesela ……. za ketere mora biti in je sonce v hiši. Manjka ji …… samo malo malo žive spremembe. Manjka ji smeh od srca, tisti smeh, ki ga zna le določen krog ljudi potegniti iz njenih globih, manjka ji tisto, ko pusti vse skrbi za domačim pragom, drugod, ko je za par ur spet tista ženska, spet tisti človek, ki ima v sebi toliko življenja, da bi ga rada podelila z vsemi, ki so okrog nje. Take smo, me dekleta. In kdaj pa kdaj s ta “manjko” v nas odrazi na ta način, kot ta hip pri tebi, moja ljuba muca. Kolikokrat sem vse to sama izkusila. Ne bi si upala vsega tega tako pisati, pa še bo kdo glede tega, kako kdo čuti “odgovornost” in “odpovedovanje” udaril po meni! Tako pač je. Ljudje smo različni in različno čutimo. Jaz niti v kino, za bori dve uri nisem šla, ker sem čutila, da mi to nekako ne gre, da ne smem pustiti otroka samega etc.etc.etc, bla, bla, bla, danes žal to vem, takrat nisem tako čutila in sem delala tako, kot sem čutila takrat. Danes vem, da bodo moje hčere komot šle v kino, ker bom za njihove otroke poskrbela jaz. Pa ne le v kino, kamor bodo želele in za kolikor časa bodo želele, če bo le v moji moči, da jim pri tem pomagam. Jaz nisem upala niti prositi za kaj podobnega, sem pa imela sodelavko, ki je petmesečnega otroka prepustila staršem in šla na Maldive. Moje in njeno pojmovanje odgovornosti starševstva in podobnih “jajc” je bilo tako zelo različno, kot sva si različni medve. Pa se kar dobro razumeva. Le tovrstna gledanja so drugačna.
Naložila sem ti, muca moja, še bova govorili, grem dat na ogenj in če boš želela, bova o tej plati naših čustvovanj in sprejemanj sveta in življenja v njem, še lahko klepetali, če boš le želela.
Draga Marija….meni je vse to jasno..in niti težko mi ni…saj sem resnično prvo stvar v živlenju namenila družini,otrokom…a kaj ko na drugi strani ni tistega pravega odziva,kot praviš in so samo poniževanja in to skrajno nesramna…
Zato pravim,dobesedno tako žrtvujem se..črtala sem že vse…še tistega osnovnega nimam..on ima vse in še čez..ja sej vem kriva sem si sama..Dobrota je pač sirota..Apak vem in zavedam se,da živčno,psihično tako zdržala ne bom več..oz ne morem..saj sem od vsega že čisto zmešana..Pa sej vem…jamram..ampak res težko je tako….
Pa danes ko so tako moderni zakoni,ko pravijo vse se deli..aali vsaj večina stvari…med sebojno se je potrebno dogovarjati,saj skrb za otroke in vse kar je v hiši in zunaj nje le ni na plečih mame,žene,ljubice…vem..kje sem ga “posrala” A hudo je k vidim da sedaj spremeniti ne morem ničesar,trpeti pa tudi več ne…Uhh že preveč pišem…pa vem,da čitate vsi..
Na žačetku,bi morala veliko stvari pustiti in se narediti,ne zmorem,daj še ti…a jaz vsa naivna nora sem “glodala vse” pa tudi če mi je bilo težko..tudi pojamrala nisem..saj sem bila presrečna da imam družinico,ki mi pomeni TOOLIKo….viš..ma sej začaran je ta krog živlenja..le kdo bi ga razumel….
Potrpi, muca, potrpi. Zagotovo se bodo stvari
nekako obrnile, vsaj v nekaterih rečeh, v vseh ne
bo nikoli več tako, kot je bilo…. spoštovanja si boš
vedno le želela in to tam, kjer točno veš, da ga ne
boš nikoli dobila. Saj smo v zelo podobni situaciji,
veš. Četudi se ti bo tole, kar bom zdaj napisala, zdelo
čudno in za današnje čase nerazumljivo, a povem ti
vseeno in mi je tudi vseeno, če bere vesoljni svet. Ko
sem bila poročena prvič, sem možu umila noge, ko
je prišel domov. Ne vedno, nekajkrat se je pa to zgodilo.
Mlada sem bila, želela sem, da me ima rad, želela sem,
da bi vedel, da bi zanj naredila vse…. in tudi sem….. celo
lavor sem mu prinesla k nogam, milo, brisačo in celo umila
sem mu jih, zmasirala …… za kaj ???? Zato, da me je naslednji dan pretepel in nisem mogla v službo ??? Moja napaka, ne njegova! Moja, ker sem bila tnalo za tisti kanček ljubezni, ki bi ga lahko dobila na pragu bloka, če bi le iz njega znala stopiti.
Ko sem bila tik pred drugim zakonom, sem si dejala: tega in temu podobnega nikoli, ampak res nikoli več. Ni tega, res ne, tudi ni temu podobnga, je pa veliko veliko drugega. Recimo, ta hip bom šla pripravljat trske za teden dni, štirinajst dni. Zakaj? Je to morda moje delo? Sama sem si kriva, vem. Mož se mi zasmili, ker pride pozno popoldan domov, po temi, utrujen, ker dela cel dan v mrazu, v dežju, v snegu. … In četudi mi to delo vzame kar nekaj časa in bi ta čas lahko zavese oprala, perilo zlikala, kuhinjo pospravila, bom šla nacepit trske, ker jih mora imeti dekle, ko pride v mrzlo hišo, da čimprej zakuri, šla bom pomit garažo, da ne bo pes po hiši cmakal z umazanmi tacami, ker imam le jaz potem več dela …… in res je, tako se začarani krog vrti. Kar naekrat se vsi navadijo, da trske pripravim jaz, da garažo počistim jaz, da hodnik zmijem jaz, da njivo prekopljem jaz, da to uredim jaz, da uno uredim jaz, ……. vem, vem…. predobro poznam te reči. Kot sem poznala tisto vstajanje ponoči, hranjenje ponoči, previjanje, tolažbo ……. vse sem postorila sama, čeprav sva si otroka želela oba, oba sva prisegala na to, kako lepo nam bo, kako bomo čudovita družinica. Danes vidimo očeta in gospodarja zjutraj ob kavici, ki mu jo skuham, zvečer ob poznem popoldansem kosilu in potem ga samo še slišimo …… kdo postori vse po hiši in okrog hiše, kdaj in kako, je samo vprašanje. Enkrat prosim, drugič prosim, tretjič zatulim, četrtič utihnem, petič je pri hiši mojster, če ne zmorem sama. Samo to mi je zabičal, moj dragi mož, da upa, da me enkrat ne bo pod avtom dobil, ko se že vsega lotim sama, ha, ha, ha! Pa sem rahlo začela dvomiti tudi v to, da bom kdaj pod avtom, (zdaj pa s šalo: vsaj pod enim bom, ha, ha, ha!), saj si moram sama natočiti vodo, ko mi je zmanjka, pa tekočine za brisanje steklel tudi, hm, no ja, še dobro, da sploh vem, kje je kakšna odprtina za te stvari. Tako pač je in povem ti muca, nimamo se komu žalit in zakaj, ker smo za vse to same in res čisto same krive. Ko dobimo partnerja, si želimo pokazati mu, kako dobre smo, kaj vse smo sposobne same narediti, želimo mu pokazati, da z nami ne bo veliko “dela”, da smo zelo samostojne, da smo pridne, pametne, da smo “res zlata vredne”, da smo vse, kar so si oni želeli, in potem to pač moramo biti, tudi ko ugotovimo, da so nam prepustili še tisti delček opravil, ki bi jih pa res lahko postorili sami. Komu in zakaj zdaj jokati? Se potožiti? Sebi, jokati v sebi in samim sebi, jokati z znanko, ki se je znašla v isti situaciji, z mamo ne moremo, ker je ne želimo obremenjevati, s hčerko ne moremo, ker nas ne razume, lahko jo samo poučimo, da “mora biti” bolj nebogljena in “manj samostojna”, da se ji ni treba pretegniti, ko spozna partnerja in mu želi ugajati, ker če jo bo želel, bo vzel tako, kot je, ni se ji treba naprezati in dokazovati, kaj vse zna in kaj vse zmore. To je tudi naša dolžnosti in če bomo naše hčere porihtale in vpeljale v življenje na tak način, jim bo zagotovo bolje, kot je nam. Njihovi možje bodo in cepili drva, in vstajali ponoči in previjali dete, mu dali dudo, ga pozibali, se izmenjavali v dežurstvu pri bolnem otroku, ga peljali v zdravstveni dom, se z njim igrali, ko bodo one kuhale, njihovi možje bodo pomili posodo, ko se bodo one igrale z otroki, pobrali perilo, da ga bodo one zlikale, bodo skuhali večerjo, ko bodo bolj pozno prišle iz službe ali iz šole, bodo popazili otroka, ko bodo one šle na žur……..
Tako vidiš, muca, si moraš zamisliti življenje za svojo deklico in s to sliko v sebi jo uči življenju in delu. Mideve in tisoče in tisoče drugih, nama podobnih deklet, pa bomo še naprej tako, ali pa glihe za spoznanje bolje, danes tako , jutri tako, pojutrišnjem tako …. živele in sanjale naprej. Jaz imam dobrega moža, saj ne rečem, dober je, tudi pove mi veliko lepega, veliko stvari, ki si jih želim slišati, ceni me, tudi spoštuje me, vem, a sem naveličana biti za vse pri hiši. Tega sem se pa res naveličala. Moram priznati. In rada videla in doživljala, da bi bil kakšno soboto doma, kakšno nedeljo doma, pa tega ni …….. odide od doma v temi, pride v temi, se umije, preobleče in poje, in potem globoko globoko zadiha ……. zasmili se mi in ……. zjezi me. Vse istočasno. A zaenkrat vem in sem se tem tudi nekako sprijaznila, drugače ne bo, ker ne more biti…..
Muca, glavo pokoci in drži se. Če bi bila bližje, bi medve žurali skupaj, tako pa bova enkrat naredili to, kar praviva. Dala boš svoja dva miškota v avto in prišla k meni. In boš tri dni pri meni in si bova druga drugi stregli in se razvajali …. sebe in najine otroke ….. in se bova imeli lepo. Samo čimprej razmisli o tem. V treh dneh se bova obe malo spočili, sprehodili po naši gmajni in se imeli lepo in prečudovito. Se bom potrudila, bolj kot mi je uspelo pri zajčku in severnici. Tam sem zatajila od samega veselja in sreče, ker sta sploh prišli.