Rajderček kje si?’
Jaz tudi! Nikar mi ne zameri, vsedel si se mi v
srce, ne tako, kot muci, a vsedel si se mi v srce ……
tu ni pomoči… si le ti in je prostor le zate …
OO Marička nikar ne misli preveč……
Rajderčka imam res rada…mogoče drugače kot ti….ampak to je vse! Mogoče lahko kaj več napišem čez čas,ko ga bom bolje spoznala..seveda ČE GA BOM??!!!
….. Aha, saj vem, priznam, brez tebe jaz
živeti več ne znam, ja, ja, priznam, priznam,
saj vem, priznam, da rada rada te imam, saj
vem, priznam……..
a ni dobra tale, anede ! Dej še ti kej dodat ?
Pismo ej, če ga pa to priznanje ne izbeza na
dan, pol pa….. jebela muca, pol pa …….. ja kva
pol pa, ja kwa le……. v jok pa v posteljo, pa hlipat
v povšter, pa preklinjat ta nori svet, pa se mimogrede
še čez šefa mal pojezit, pa spet preklinjat, pa dedca
butat, ker tako mirno smrči in glasno v spanju govori ……..
ja, to ziher še ostane, po vsem priznaju, ziher ………………
garantirano, verjemi mi, preizkušeno…………
Ja, sej otroško govorjenje iz otrokovih ust človek
že nakako prenese, ne prenese pa teh neumnosti
iz ust možakarja, stokilskega, prenese pa se rahlo
otroško milo smrčkanje, kateremu jaz pravim “hrčkanje”.
Pri nas tudi cmok cmok cmok pa mhmh in podobna
jajca nič ne odležejo, pri nas samo dobro usmerjena
brca, pa poskok v postelji, tako ihtavo a veš, tisto, ko
se obrneš tako, da glih da ga čez posteljo ne zvrneš,
pa potem še hudo ihtavo odejo k sebi potegneš …..
tiso da malo od sebe, ampak žal, žal, samo za kratek
čas.
Ja muca, verjamem. Takrat bi človek res
najraje ustavil čas, sam pa stal, gledal in
užival v videnem, ki napolni srce do tiste
miline, ki ti naredi prav cmocek v grlu. Kako
lepo je videti ta nežna mala bitjeca drnjohcati.
Imam eno posebno sliko od svoje mlajše hčerke,
v zibelki je (morda ti jo skeniram in pošljem) in tako
po strani leži…… to je nekaj najlepšega, nekaj nepopisnega, na tej sliki se mi zdi kot angelček, kot nadzemsko bitjece. Oja, oja, še dobro, da imamo sličice, da podoživimo tiste kratke trenutke. In potem imam sličico, ko je izgubila vse štiri zobke spredaj, pa se tako smeji, da kadarkoli pogledam to sliko, se zasmejim še sama, glasno, po desetih letih še vedno glasno, da se me sliši k sosedi. Tako prisrčna in luštna je bila na tej sliki, brez ovir, brez zadržkov, spontana in nasmejana, ni je brigalo nič drugega, kot nekaj, kar je v tistem hipu videla in se smejala, smejala, smejala, smejala, brez zobkov, brez misli, samo smeh jo je bil …….. ta hip, ko mislim na to, se še sama smejim…. da, in prav zaradi takih trenutkov bi človek čas zaustavil…..