Moji zlati NIOBI!
Draga moja zlata Niobči, enega cmočka
ti pošiljam in nocoj te pridem zadekat z
odejico, velja? Dolgčas mi je, zelo, a žal
bo tako stanje trajalo še par dni! Pa vendar,
minutko dve si bomo utrgali in poklepetali,
si malo popisali, si naslikali kakšno lepo murko
in encijan, bog polončkaj za to rajsko jutro,
in potem ….. šibaj Marko, idi dalje, dokle god
ima puta ………
Cmočka, Niobči moja zlata in …… vsem ostalim!
Šibam kuči, pjevajuči, i opet sedam za PC in pijem
pivo, jer……….
ja ne pijem da zaboravim,
nego da još više zapamtim ………….
O , danes je pa toplo ,
minus 6 je tu .
“V starih časih je moral vsak pešec na Japonskem ponoči nositi lampion
s prižgano svečo. Tako svetilko je nekdo ponudil slepemu prijatelju,
ki se je odpravljal z obiska.
“Kaj mi bo sveča ?” se je branil. “Dan ali noč, meni je vseeno.”
“Vem, da se boš enako dobro znašel tudi brez luči.” je rekel gostitelj.
“A če je ne vzameš, se v temi lahko kdo zaleti vate. Zato bi jo moral
vedno nositi.”
Slepec se je s svetilko v roki podal proti domu, a ni še dolgo hodil,
ko se je nekdo z vso silo zaletel vanj. “Pazi , kod hodiš,” se je razjezil
slepec. “Ne vidiš moje svetilke?”
“Vidim, bratec, a svečo bi vseeno lahko prižgal,” je odgovoril tujec .