Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Nova, a s problemom ..

Nova, a s problemom ..

Pozdravljeni,

večkrat vas berem, pa se mi zdite prav luškani. Odločila sem se, da vas prosim za nasvet. temo sem odprla že na forumu Osnovnošolci, rada pa bi slišala še vaše mnenje.Imam prvošolko v prvem razredu in z učiteljico nismo ravno zadovoljni.

Včeraj se je v šoli zgodil neljub incident, ki pa ga bom jutri poizkusila razčistiti.
Za kaj gre ?
Prvo uro so praznovali rojstni dan enega od učencev in prinesel je torto. Ker hčerka ni prevelika ljubiteljica tort, je vseeno vzela ponujen kos, da bi vsaj poizkusila, če ji je všeč. Ugotovila je, da ji ni in torte ni želela pojesti. Učiteljica jo je silila, da jo mora na vsak način pojesti, hčerka pa se je branila, da ji ni dobra.To se je zavleklo tudi v odmor. Potem je učiteljica izgubila potrpljenje in ji zabrusila – dobesedno :’Pojej že to torto, drugače ti jo bom razmazala po obrazu !. ‘
Pa to še ni bilo vse. Ko se je začela naslednja ura, je hčerko prijelo lulat in je prosila, če lahko gre. Imamo dogovor, da otroci v prvem razredu lahko hodijo na stranišče tudi med uro. Učiteljica ji na WC ni pustila , ker je bila prepričana, da se zmišljuje. Pozabila pa je, da hčerka med odmorom ni mogla na WC, ker sta imeli boj s torto. Hčerka – revica- je morala tako celo uro držati, ne da bi šla na WC in ni dosti manjkalo, da bi ji ušlo.

Pa to ni edin primer izpada učiteljice. Otroke nahruli, kakšne zvezke imajo, jim jih meče na mizo. Res je, da tako ravna samo s tistimi, katerih po njenem mnenju ne more ‘ukrotiti’. Takih pa je v razredu okoli 5.

Kaj narediti ? Nad mojim otrokom se že ne bo znašala na tak način . Vsekakor se bom jutri pogovorila z njo in ji rekla, da bom ukrepala pri ravnatelju, če se bo kaj takega še ponovilo.
Četudi ima svoje težave (tudi jaz jih imam), nima pravice, da otroke tako ponižuje in se znaša nad njimi.

Danes zjutraj sem bila pri učiteljici , ker sem hotela slišati še njeno zgodbo.
Najprej mi je začela razlagati o lulanju, pa sem ji rekla, da me zanima kaj je bilo s torto. Zgodba se malo razlikuje, vendar vseno ne opravičuje njenih besed.
Hčerka je namreč rekla, da je torta fuj in zanič. Se strinjam, da se kaj takega o hrani ne sme govoriti in na to sem jo že nekajkrat opozorila. Učiteljico pa je to tako vrglo s tira, da ji je zabrusila:’Če bi bila jaz tvoja mama, bi ti torto takoj razmazala po obrazu.’ Kot prvo, ni način, da v takem tonu govori z otrokom, kot drugo pa se nima kaj postavljati na moje mesto. Jaz tudi pod razno ne bi naredila kaj takega. Učiteljici sem rekla, da se mi ne zdi pravilno, da tako reagira, predvsem pa ne s takimi besedami. S težkim srcem se mi je opravičila.

Prvi razred je že tako šok za nekatere otroke in nekateri rabijo več drugi manj časa, da preklopijo v šolski sistem.
Pogovarjala sem se tudi z mamico hčerkine sošolke, katero prav tako dnevno nadira. V razredu je cca. 5 otrok, ki ji grejo v nos in zaradi svoje nemoči deluje s silo.

LP in hvala v naprej,Marina

Mislim, da si se kar dobro zmenila z njo. Če se bo pa stvar dogajala še večkrat pa mislim, da je bolje kar do ravnatelja stopit in se pogovorit o tem problemu. Seveda v prisotnosti profesorice

Kaj naj ti rečem Marina….sinčka imam v prvem razredu…cel je neki občutljiv in čustven in tak…splašen….

Na srečo ima full dobro tršico, ki jih ima rada in tudi on jo obožuje…

In ne znam si predstavljat kaj bi bilo z njim, če bi se mu take dogajale, ker definitivno ga ne bi mogli spravit več v šolo.

Ne vem, kaj ti reč.
Žal, žal, žal….kretenom ne moreš vcepiti v glavo prijaznosti in ljubezni.
Tudi če se popravijo v obnašanju uni pogled za vedno ostane.
Boš videla. A bo pomagala grožnja z ravnateljstvom, ali pa misli na to, da bi dala hčerko v drugi razred naslednje leto…mislim k drugi učiteljici.

Vso srečo!

Srečko, da imate takšno dobro učiteljico.
Hčerka je še dobro prenesla vse to, saj se jaz bolj sekiram kot ona. Ne zdi se mi pa prav, da jo tako nadira, če ima s sabo probleme.Naj nadira svoje otroke, ne pa mojih.

Da bi jo dala v drug razen ne pride v poštev, ker se dobro počuti in se razume s sošolci in sošolkami, tudi učiteljico v podaljšanem bivanju ima zelo rada. Zgleda, da bo moral potrpet 2 leti. Upam le, da ji ne bo nagajala pri ocenah, ki se bodo začele že v marcu.

Hvala.

Draga Marina,
tvoja in hčerkina zgodba me je dodobra
pretresla. In to zato, ker poznam take in
podobne primere, ki šoli in osebju, ki si je
izbral poklic učitelja nikakor ne govorijo v
prid in ker prenekaterega otroka tak način
“poučevanja” in “učenja življenjskih resnic”
odvrne od želje po znanju in pridobivanju novih možnosti vedenja (poudarek na prvem e-ju) in znanja.

Prav si ravnala, ko si šla do učiteljice, vendar jaz ne bi ostala samo pri tem. Na naši šoli se take in podobne zadeve obravnavajo oz.sprožijo in iznesejo tudi na svetu staršev in na sestanku razredne skupnosti. Nikar se ne boj, draga Marina, da bi potem tvoj otrok utrpel še večjo škodo, čeprav veliko staršev prav ta bojazen mori, da so potem raje tiho.

Nihče, ampak res nihče nima pravice do otroka, govorim “do otroka”, pa naj bo otrok moj, tvoj, njegov, njihov, – do nobenega otroka se nima nihče pravice obnašati tako, kot se je obnašala učiteljica do tvojega otroka. Tudi mi, starši naših otrok, se moramo zavedati svojih pravic in predvsem pravic otrok – to je pravic, ki izhajajo tudi iz pravilnega načina podajanja tako znanja za predmete, ki bodo ocenjeni v šoli, kot znanja, ki nato otroka popeljejo v življenje in znanja, ki ga v življenju pridobivajo za življenje.

Otrok, sleherni otrok ima pravico do poštenega odnosa, do korektnega odnosa starejšega človeka do sebe, sploh do človeka, ki naj bi ga v življenju učil, torej ima pravico do korektnega odnosa staršev do sebe, učiteljev in okolice.

Zato menim, da bi bil korekten odnos učiteljice do otroka, ki je pač tako odreagiral kot je, bil tak, da bi otroka povabila malce stran od ostale družbe in mu skušala na lep način pojasniti, da bi bilo zelo lepo od nje, če bi temu učencu, ki je torto pirnesel v prepričanju, da bo vse otroke za svoj praznik razveselil, če bi torej temu fantku na ljubo poskušala se potruditi s tortico in kaj lepega povedati, da bo fantka razveselila in mu tako praznik naredila še lepši, da bi bilo to zelo lepo, da tako v življenju ljudje pač kdaj pa kdaj tudi naredimo etc.etc.etc…. ne bi bilo potrebno veliko angažiranja s strani učiteljice, morda pa bi deklici dalo malo elana in volje razveseliti sošolca.

Kdo je torej v tej stvari zagrešil? Po moje zgolj učiteljica, kajti če ni znala odreagirati pri tako mali zadevici, pri tako malem spodrsljačku, kako bo odreagirala, ko bo prišlo do večjih in težjih reči, do problemov, ki se bodo začenjali z veliko začetinco ??? Ali nam niso prav učitelji tisti pomočniki, ki naj bi iz malih ljudi naredili “velike ljudi po znanju, po srcu in po duši”?

In zato menim, draga Marina, da bi morala kljub vsemu stopiti tudi do ravnateljice, pri čemer imej v mislih in to povej tudi ravnateljici, da sta z učiteljico sicer nesporazum nekako rešili, da pa se ti kljub temu zdi prav, da je o indicentu seznanjena še ravnateljica, pa naj odreagira kakorkoli že, nikoli ne bo mogla ne ena ne druga reči, da o zadevi ni bila seznanjena. Kajti, ne da te zdaj plašim, bojim pa se, da boš imela še kak tak incident, ki ga bo treba račistiti. Takrat boš zanesljivo lahko argumentirala nejasnosti in nepravilnosti, na katere si opozorila, pa na znake in voljoza rešitev v obojestransko zadovoljstvo žal nisi naletela.

In še misel, da je boljša prva kot zadnja zamera imej v glavi. Kajti, ko se tako začnejo stiki na relaciji učitelj – otrok v prvem razredu, bodo trajali tudi v drugem in tako naprej. Zato je take stvari najbolj razčisti takoj na začetku.

Glede lulanja – če otrok čuti potrebo, bog pomagaj, mora iti kadar jo čuti, ne kadar mu to učiteljica dovoli. Kaj bi pa učiteljica naredila oz. le kako bi taka učiteljica reagirala, če bi deklici ušlo in kaj bi ob tem občutil otrok, o tem ne želim niti razmišljati, ker me kar v trebuhu boli od samih težkih misli, kaj bi občutil ubogi otrok na očeh vseh svojih sošolk in sošolcev in kako bi s to travmo živel naprej! Kolikokrat bi revica imela to pred očmi in kaj vse bi na ta račun požirala? Kje bi pa takrar bila učiteljica, da bi umirila objestne sošolce, da bi jim razložila, da je za to situacijo ona sama kriva, ne pa deketce, ki jo je tiščalo lulat. Jaz bi tako učiteljico postavila pred šolska vrata, ker pač ni rojena za tak poklic, kjer je treba z otroki delati kot z malimi ljudmi, ne pa kot s stvarmi, bemtiš!

Zdaj postajam prav jezna, ker me take in podobne reči spravijo v obrate. Učiteljice, učitelji, medicinske sestra, zdravniki, negovalke, prodajlake ….to so poklici, kjer se (poleg tolikih drugih poklicev) dela z ljudmi in z ljudmi se dela pošteno, odkrito, lepo, da ne govorim in ne pridigam in ne poučujem, kako pa je treba delati z malimi ljudmi, ki bodo zrali v velike ljudi in kako bodo le-ti potem delali z ljudmi naprej!!!

Marina, že res, da je prva stvar zgled doma, ampak, pol dne je otrok v varstvu in v oskrbi od doma v ustanovi, za katero krepko plačujemo vsi, da nam pomaga pri vzgoji in pri nabiranju znanja, takega in drugačnega, zato za svoje plačilo zahtevaj zase in za svojega otroka to, kar misliš, da morata oba dobiti – razumevanje in pravo motivacijo vajine učiteljice za poučevanje tvojega otroka in otrok drugih staršev. Če sama ni kos petim otrokom, ki so živahnejši in terjajo več časa in truda, naj prosi za pomoč, ampak zato ni kriv ne tvoj otrok ne ti, pomagati si bo morala ona sama.

Oprosti dolžini, še bi lahko, pa menim, da sem že zdaj preveč!

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Marina, moje skromno mišljenje, kot očeta dveh otrok… enega v 6. razredu in drugega v 3. razredu devetletke je, da se učiteljica na noben način ne bi smela znesti nad otrokom…. nobenim… tudi če je otrok “problematičen” kot ga omenja vaša učiteljica. Namreč, otrok že tako ne ve, kaj je prav in kaj ne, ker mu vedno znova postavljamo nove zahteve, vedno znova prepovedujemo to in ono….

Mislim, da se boste morali organizirati starši prvošolčkov in na prvem sestanku sprožiti zadevo. Ker če bo vas več staršev stalo nasproti njej, potem boste kaj dosegli, drugače pa ne. Namreč v primeru mojega mlajšega, ki je veljal 2 leti za mirnega (normalno mirnega), z zamenjavo vzojiteljice pa so on in večina sošolcev postali pravi divjaki, ki jih ni mogoče krotiti, smo se starši zoorganizirali in nekako dopovedali učiteljici, da pač mora tudi ona prilagoditi pogled in nivo njenih meja učencem, ne samo učenci svoje “divje” obnašanje njej. Bomo videli, če se je bo kaj prijelo, če ne nam ostane ravnatelj.

Marina, upam, da bo vaša učiteljica spoznala, da ima previsoka merila za prvi razred in se prilagodila, s tem pa omogočila otrokom normalen razvoj in delo v šoli.

Lep pozdrav in.. ja seveda, dobrodošla v tem delu sveta 🙂

Jani

Draga Marija,

tako mamo kot si ti, bi si želel vsak otrok.Upam, da tvoji otroci to cenijo.

Nič predolgo ni bilo tvoje pismo.Z veseljem preberem vsa mnenja in nasvete. Danes sem govorila še z nekaj ljudmi in imajo zelo različna mnenja – takšno kot ti ali pa takšno, da kljub temu, da stvar ni tako nedolžna, počakam in vidim če se bo to še kdaj zgodilo.

Pogovorila se bom s hčerko in ji razložila, da se zaradi tega ne žre preveč.
Ena mama mi je celo rekla, da sem najbrž jaz bolj prizadeta kot hčerka in nekaj resnice je v tem.

Če dam na tehtnico pluse in minuse te učiteljice, še vedno prevladajo plusi in tudi moja hčerka jo ima zelo rada in res z veseljem hodi v šolo.Jo pa bolijo takšni izpadi.

Hvala za tvoje mnenje in nasvete , Marina

… so stara stvar , ampak se ne sme popustit pred avtoritetami , he , he … če si dovolj agresivna , kar hitro pogruntajo , da je boljše , če ONI malo razmišljajo o pravilnosti svojih dejanj , sicer bo “tista prepotentna baba spet prišla težit” :))))

Nikita je brala o tvojem problemu , ima pa danes ene lastne probleme z mašino in je trenutno njen prispevek samo takole ubogi … če pa ostaneš tu pri nas , se že kaj pogovorimo … Niki je v šoli star borec , ker ima tudi njena hčerka tam probleme 🙂

Hvala za dobrodošlico.

Vidim , da si že kar izkušen v starševstvu, meni je to prvi vstop v šolo.

V vrtcu smo imeli super učiteljico in iluzorno bi bilo pričakovati, da bo tudi v šoli tako.

Malo se tolažim s tem, da bomo mi in otroci še dolgo, učiteljico pa bo imela ‘samo’ 2 leti.

Lep dan še naprej, Marina

Seveda Marina, saj si lahko prizadeta,
in zakaj ne, gre navsezadnje za odnos
do tvojega otroka … do otroka nasploh.

Lepo, da ima učiteljica še vedno veliko več
plusov kot minusov, tako boš zagotovo našla
pravo pot iz te situacije in če tvoja deklica še
rada hodi v šolo in ima učiteljico rada, potem
se bo stvar pač uredila sama od sebe. Je pa
zagotvo prav, da si šla v šolo in da si slišala
obe plati medalje, menim pa kljub temu, da
bi lahko učiteljica drugače odreagriala. Jaz
imam dve hčeri in samo nekaj ti bom povedala:
nikdar, ampak res nikdar nista občutili moje roke,
nikdar ju nisem udarila, tudi nikdar nisem zarjula
brez razloga, morda nekajkrat v življenju, drugače
pa smo se vsedli, morda sama z otrokom, največkrat
je bilo tako, če je bil pa problem le prevelik in pretežak
in da si me zazdelo, da moramo o njem biti seznanjni
vsi v družini, smo se skupaj vsedli in skupaj pogovorili.
Doslej sem imela s takim načim le dobre izkušnje in še
nekaj me pri tem izredno osrečuje: nisem opazila, da bi
si katera od deklet sploh kdaj skušala prikrojiti kakršen
koli dogodek drugače, kot je v resnici bil ali tako, da bi
si sebi v prid kaj “naložili”, ker sta obe vedeli, da bom
slej ali prej prišla resnici do dna, da se bom o zadevi
skupaj z njima ali s kakršno koli obliko soočenja sezanila.

Tudi zato menim, da je bilo tvoje ravnanje, ko si šla do
učiteljice, pravilno in zelo umestno, tako zaradi tebe same,
tako zaradi učiteljice in seveda predvsem zaradi
tvoje deklice, ki bo vedela, da ji stojiš ob strani, pa naj se
zgodi karkoli in ki se bo tudi zavedala, da so na njeni strani
tako pravice, kot seveda neke oblike dolžnosti.

Imejta se lepo, ti in tvoja deklica, in užijta ta čas, ki se vama
bo vračal zgolj v lepih spominih, če bosta za to poskrbeli.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Marina, tud mi se v neki meri tolažimo s tem, da bo drugo leto… bolje 🙂 Ko bo dobil novo učiteljico 🙂

Lep dan tudi tebi!

Jani

To kar opisuješ je skrajno podlo ,neprofesionalno ,nečloveško ravnanje s strani pedagoškega delavca.Viš prav zaradi takih ljudi samo šolstvo in vzgojni prijemi prihajajo na slab glas.Jaz bi takim ljudem pokazala samo vrata in jim brez kančka slabe vesti dala knjižico v roke…
Ta poklic je potrebno opravljati predvsem Z Ljubeznijo…Potrebno je imeti veliko mero potrpežljivosti,iznajdljivosti,doslednosti,poštenosti seveda znanja iznajdlivosti ..veliko mero razumevanja….predvsem pa je potrebno preprosto biti rojen za ta poklic.Resnično če vsako stvar gledaš skozi srce v tem poklicu in treba jo je,potem ni razloga za konflikte,grde poglede,solze… do katerih prihaja vsak dan……
Predvsem je prvo kar je pomembno,koliko lahko svojemu otroku zaupamo,koliko mu verjamemo….koliko sploh poznamo svojega otroka.
Drugo so potem takšni pripetljaji in šele nato naše reagiranje in ukrepanje…Tudi sama sem mnenja in podpiram starše,da ob kakrnem koli nesporazumu zahtevajo razgovor,pojasnilo..kako in zakaj tako.Če naletijo na gluha ušesa ali na nerazumevanje,lahko in so dolžni ukrepati naprej.Tu so ravnatelji,pedagoške vodje….
Pri vsem tem pa ni neumno upoštevati tudi to,da znajo bit naši otroci prekleto dobri igralci,presneto dobro znajo zgodbice preobrniti,predrugačiti itd…Zato se vedno prepričajmo,kako je s tem..Kot primer naj vam napišem primer neke deklice,ki se je zgodil pred dnevi moji sodelavki…. kar na lepem je začela tožiti ,da jo boli noga.Gleženj,da je padla,si zvila nogo,ker jo je neki deček porinil…Kolegica seveda niti malo ni vedela kdaj se je to zgodilo,saj je bila deklica živahna,poskočna celo jutro.O kakšnem nesporazumu-prepirču,prerivanju otrok ni bilo ne duha ne sluha…Da je bila mera polna,je nadaljevala s teatarom do te mere,da tudi pri kosilu ni mogla nič jesti…resnično je vse kazalo na to,da otroka noga boli…Videti ni bilo nič,pa so jo masirali,pestovali..pa spet nogo pregledovali..a niti sledu o kakšni oteklini..in podobno.Pa je kolegica mislila,mogoče jo je kak krč zagrabil..ali pa da ima kakšno reumo v nogicah…a najbolj čudno se ji je zdelo da ni niti malo opazila da bi se kaj čudnega zgodilo v skupini….da bi kdo koga porinil..inp…No in ta deklica je igrala še naprej…..ko je počivala so jo je kolegica stalno masirala ob enem pa se sekirala,si očitala…In ko jo je prišla iskat varuška,da gresta domov,otrok tudi hodit ni več hotel.Tako je po kolenih odhlačala do garderobe se tam preobula in sta odšli….
Naslednji dan je sledilo pojasnilo domačih,da je takoj pozabila na nogo in na to domnevno bolečino in da je bilo vse v najlepšem redu….Ampak kolegica je prestajala težko popoldne doma.Premišljevala je in premlevala in od skrbi tudi zvečer ni in ni mogla zaspati.Toliko samo o tem,kaj vse so otroci zmožni…Potem da napišem nadalje kak besednjak uporabljajo recimo prav v tistih trenutkih,ko proslavljamo rojstne dneve….POglej jo kako je debela (neko punčko..),dej bomo mi vse požrli in tudi vedejo s e tako,da nekontrolirano bašejo hrano v usta-seveda samo sladkarije,briga jih,če za druge nič ne pustijo…..Pri mesu zelenjavi in podobnih stvareh,pa so bljek…to je svinjarija,tega pa že ne bom jedel in podobno.Vse to in še mnogo več bi lahko napisala.Z vsem lepim in tudi manj lepim se srečujem dan za dnem…Skušam pokazati pravo smer,skušam dajati lep in dober zgled,predvsem pa skušam ,da bi vsak pri sebi izoblikoval nek pozitiven čut do sočloveka do svojega bližnjega…….
Se opravičujem,ker ni čisto v kontekstu te zgodbice..ampak s takšnimi in podobnimi stvarmi se ukvarjamo dan za dnem…Doživljamo pa marsikaj….

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Pozdravljena Marija,

danes smo doma še malo premleli stvar in z možem se strinjava, da zaenkrat še ne bi nastopila bolj agresivno.
Hčerko sva še malo ‘zaslišala’ , če še na koga vpije , pa je povedala še nekaj primerov, kjer je zgubila živce in tulila nanje.

Mi je pa hčerka lepo iskreno rekla :’Veš mami, jaz imam B…. zelo rada,
samo tako nasilna je .’

Zato da bi jo obvarovala pred nepotrebnim sekiranjem, sem ji rekla, da ima pač vsakdo kdaj slab dan, jaz, ona, učiteljica, pa takrat ona pač malo bolj ostro odreagira. Dala sem ji vedeti, da to ni prav in da če se bo to še ponavljalo, bomo šli starši skupaj do ravnatelja.

Marina

Mene pa preseneča,kako lahko imajo otroci radi človeka,ki je nasilen do njih.Otroci so čisti ko solza,hitro začutijo,kdo jih ima resnično rad in kdo ne….Resnično me moti da podajajo take opazke da je nasilna…
Zgodbica je za preverit v kolikšni meri je res vse to….Mogoče je pa le učiteljica dosledna,stroga jasno in glasno stvar pove enkrat.In to kar pove,tudi od otrok zahteva…V tem ne vidim nič sllabega res ne….Kajti če bi bila resnično nasilna,verjemite težko da bi jo imeli otroci radi! Stvar je za raziskat!Koliko resnice je v tem???::::::::::::::::::::::::

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Draga muca,

pod pojmom nasilna je hčerka mislila besedno nasilje. Nikoli ni izvajala fizičnega nasilja, temveč samo z besedami.

Naj ponazorim še z današnjim primerom.
Trije fantje so se stepli in učiteljica je želela ugotoviti, kdo je krivec . Zaslišala je najprej tista dva, ki sta trdila, da nista kriva in povedala sta identično zgodbo. Tako je ostal tretji, katerega je vprašala :Ali si res ti začel ? Fant je gledal v tla in bil tiho. Še enkrat ga je , z že malo povišanim glasom vprašala isto, pa še vedno ni bilo odgovora. Potem je rekla JAAAAA
AAAAAALLLLLIIIIIIII NNNNNNNNNNEEEEEEEEEE ? Potem je fant končno priznal, že na pol v joku. Rekla mu je : Ti kar jokaj, če hočeš lahko kar cel dan, ti kar daj, če hočeš.Zraven pa se mu je smejala.

Zakaj fant ni upal priznati krivde ? Se je morda bal učiteljičine hude reakcije? Zakaj otroci lažejo ali pa so tiho ?

Po vašem odgovoru sklepam, da ste pedagoška delavka. Potem morate vedeti, zakaj je fant tako reagiral.

Hčerkino zgodbo sem preverila še pri dveh otrocih iz razreda in zgodbe so bile enake. Potem ni dvoma, da je resnična.

Lp,Marina

Meni še zmeraj tole vse skupaj smrdi…se opravičujem ampak poznati je potrebno celotno stvar z ozadjem…..ne samo dejstva…Vam je to hčerka pripovedovala….Zelo nazorno ste to napisali dragi Marina..nevem ampak se čudno bere….jaz resnično ne verjamem da je temu tako!

Pa da ne bo nesporazumov,nikakor učiteljice ne zagovarjam sploh,če je vse to skupaj res….Če pa ni….pa sami veste da se stvari enkrat popraviti ne da,sploh ko se stori že enkrat škoda….Kajti upam da ste toliko osveščeni da ne delate krivice ne otrokom in ne učiteljici..Eno zdravo mero razsodnosti pa vsekakor rabite….Prizadeti ste to vas razumem……
Z dobrim namenom tole pišem da res ne bo nesporazumov……
Mislim,glede na svojo prakso in vsakodnevne peripetije da je ta zgodba posredovana s kančkom tistega negativnega privdiha in +že kar sama po sebi kaže krivca…Skušajte biti bolj objektivna…če tega niste zmožni,potem uberite drugo pot….

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Ki ste mi jih zastavili….Takole…

Zakaj fant ni upal priznati krivde?

Koliko si kdo upa o tem bi lahko debatirali…danes si otroci upajo veliko več,kot so si včasih….
Nekateri so izredno spretni z besedami in se znajo prav lepo izmazat, celo presenetljivo spretno prekriti svojo kdrivdo,jo naprtiti drugemu…
danes otroci povedo veliko več,kot pa jim leži na jeziku,na duši…..
redko naletimo na nekoga,ki je tih,ki si ne upa odgovoriti,ki odgovarja z tišino…to so redki primeri in pospešeno delamo in se ukvarjamo z njimi,da jih pripravimo na živlenje,ki je bolj “komolčno” Žal!! A tak je!
To,da otrok odgovori z molkom je edina razlaga ta,da je kriv,da se sramuje tega kar je storil…da mu je težko..da se zaveda tega nepravilnega početja…lahko rečemo da je to neke vrste otrokove ujete nemoči…zato molk draga Marina…
Verjemite,če bi bili otroci tako zastrahovani kot pravite,potem jim pretep niti na pamet nebi prišel…
Današnji vpliv medijev pa povzroča da se sabljamo,boksamo, streljamo izvajamo razne borilne udarce,ki spominjajo na prave…Zraven pa še tole: Ti bom gobec stolkel,te bom zrezal na koščke,itd….Spet se tukaj prašajte starši sami,koliko,zakaj ..in kakšne posledice ima vse to za otroka….
Otrok kliče po tem,da je v središču …Da je on okno v svet,da skozi njega ,z njim ,z njegovimi očmi gledamo na vsak dan posebej,in kako ga bomo skupaj preživeli…Otrok skuša nase pritegniti pozornost včasih tudi z nemogočimi stvarmi,z nesprejemljivim vedenjem…z odstopanjem,s kljubovanjem….Otrok si oblikuje osebnost skupaj z nami,zato moramo biti pravilni razsodniki….Kako? Tako da gledamo vse skozi razum in srce…..
Zato predlagam sprehod v naravo,razgovor,razgovor……….skušajte otroku prisluhniti in ukvarjajte se z njim VELIKO BOLJ KORISTNO,kot pa vklop tv(gledanje neprimernih oddaj,risank…itd…)Da je mera polna pa še neprimerne igrače od sabelj,pištol….itd..da ne naštevam…

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Glej, Marina, mislim, da je moje pisanje v
glavnem le bolj moje glasno razmišljanje,
ne vsiljujem nobenega svojega mišljenja,
le razmišljam. Morda želim pomagati s pogledom
na težavo z drugega zornega kota, nič drugega.
Če boste z možem in s svojo deklico ravnali
tako, da se boste vi dobro počutili, da boste
vi pomirjeni, potem boste pač naredili to, kar
vas bo pomirilo, pa karkoli že to bo. In če ima
vaša deklica gospo B. rada, potem je normalno,
da ne boste šli proti tej gospe, če ne bo drugih
izpadov in izgredov, ki bi šli na škodo vzgoje vajinega
otroka. To razumem in s tem se seveda popolnoma
strinjam, pa naj bo že kakorkoli.

Pojansila v družini so tista prva in “prava” pojasnila,
ki jih otrok pač vzame za gotovo dejstvo in po čemer
se ravna, zato je po mojem mnenju in po mojih izkušnjah
reševanje težav doma velikega pomena, tako za same
starše in za njihovo “rast z otrokom” kot seveda za otroke.

Pri vzgoji otrok, moram priznati, sem bila vedno osamljena. Morda sem se prav zato, ker sem čutila njihovo bol, njihovo težavo, njihove stiske znala vživeti vanje in jih tudi nekako razumeti oz. smo našli skupni jezik. Tako sem se na starejšo hčerko zelo navezala, danes sva čudoviti prijateljici in stareša hči mi pomaga pri vzgoji mlajše, najstnice, s katero sva šele pred letom dni našli boljši stik, boljše razumevanje, poprej pa so bila trenja, ki mi velikokrat niso dala spati. In pri tem mi pomaga, kot sem že dejala, starejša hči, ki me “usmerja”, mi svetuje, mi pomaga, kjer ne morem s pogovorom priti do dna jaz, pride ona in potem se midve posvetujeva, vendar spoštujemo zasebnost drug drugega tako, da se v intimnosti, ki so zaupane eni od nas ne spuščamo, če ni to ključnega pomena za naše topleješe, strpnejše bivanje, a kljub temu v tak meri, da se nihče od nas ne počtuti izdanega. In to spoštovanje smo si
gradili od maelga.

Marina, ni vedno tako, kot se zdaj, ko jaz to opisujem sliši in bere. So bili trenutki, ko bi vpila, jokala, ali kdaj pa kdaj od žalosti izginila nekam, se razblinila od nemoči in neuspeha. A je minilo tudi to turobno obdobje, ki me je kdaj pa kdaj tako močno dotolklo, da sem v nemi bolečini samo tiho in v sebi jokala in se spraševala, kaj delam narobe, kako rešiti, kaj bo iz vsega nastalo. In tudi glas sem dvignila, oja, nekaj sem morala kdaj pa kdaj storiti, da sem izkazala svojo bol. A vsi, ki so me ob tem začudeno pogledali, so v hipu obnemeli in ugotavljali, kaj je tisto tako hudo, da me je prisililo dvigniti glas. A to sem storila le zato, da se me je slišalo, da so me videli, da smo me občutili, da so se zavedli, da je nekaj hudo narobe in začeli o tem razmišljati in spraševati!

Prepričana sem, da se bodo stvari sčasoma uredile in da boste težavo lahko videli in obravnavali z vseh zornih kotov in jo reševali na najprimernejši način. Dejstvo pa je, da v kolikor bo gospa B. posegala po neprimernih vzgojnih prijemih in ukrepih, se bo to sčasoma zagotovo pokazalo v taki meri, da tega starši pač ne bodo več mirno prenašali in bodo ukrepali.

Zanimivo se mi zdi tole od tega fantka. Ubogo dete. Mnenja sem, da se na tak način avtoritete ne da doseči. Avtoriteto se dosega z nasmehom, s prijazno besedo, z ustrežljivostjo, tudi pri dečkih in deklicah, ki zahtevajo več pozornosti, ki se trudijo biti v središču pozornosti. Ko se to dogaja, ko prihaja do “izgredov in izpadov”, bi se morala prava pedagoginja (to je samo in čisto moje mnenje) najprej vprašati, zakaj je do tega prišlo! Je fantek res dejansko hotel vnašati nemir, ali je hotel, da bi ga kdo videl, da bi z njim kdo govoril, da bi se mu kdo posvetil in je to sprožil na tak način, ker druge poti ni bilo? In zakaj vpitje, ko se da pogovarjati tudi drugače? Z vpitjem se ponavadi doseže ravno nasprotni učinek od željenega.

Marina, hvala, ker si me označila za dobro mater. Veš, večina nas je dobrih staršev, le kdaj pa kdaj nimamo prilike in volje in časa in možnosti to tudi pokazati. Starši se učimo biti celo življenje, starši postajamo ne le z rojstvom otroka, temveč z njegovo rastjo in ob njem in z otrokovo pomočjo, saj če mu znamo prisluhniti, bomo šele takrat, k bomo z njim in ob njem postajali starši, kakršni bi mi radi bili in kakršnih si naš otrok želi. Seveda pa moramo vedeti za meje in za prag, preko katerega ne smemo in si ne moremo dovoliti in tudi otrok mora vedno vedeti, do katere meje lahko gre. Poskšal pa bo seveda vedno prestopiti prag naše strpnosti in našega razumevanje in našega popuščanja in samo od nas je odvisno, do kje se bo otrok spustil. In otrok mora imeti prag, mora, na vsak način, vedno in povsod mora biti določen prag, ker se ob tem sam razvija in sam raste v pravega človeka šele ob tem, ko spoznava, do kje sme in kako daleč se mu niti ne splača iti niti se mu ne zdi umestno izsiljevati.

Oh, rada imam otroke in, Marina draga in ostali, oprostite mi, ker se grem neko debato, v kateri ne znam končati.

Le pozdrav vsem, ki ste zbrali dovolj poguma in prebirali. Tebi Marina pa veliko sreče s tvojo deklico. Jaz imam z mojima dvema dekletoma tako nepopisno srečo in veselje, da se kdaj pa kdaj tega blagoslova prav ustrašim, bojim se to izgubiti, bojim se odvzema tega, kar mi na tem svetu toliko pomeni.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Pozdrav obema,

zanimivo se mi zdi, ko prebiram vajina povsem diametralna odgovora.
Vidi se, da Marija piše bolj s srcem, muca pa bolj po strokovni plati.

Zato obema tukaj skupaj odgovarjam.

Marija, to je vedno neizpeta tema – kako biti dober starš? Verjamem, da vsi včasih grešimo, ne vedoč, da s svojo vzgojo lahko otroku naredimo tudi škodo. Trudimo se po najboljših močeh in ko bo naša zrasla, se bodo še bolj videli rezultati. Tvoji hčerki te imata najbrž neizmerno radi in upam, da ti vedno zaupata svoje težave. Tudi jaz si tega želim in moram reči, da mi kar uspeva.

Muca,

deloma se strinjam , deloma ne. Ker ne poznate situacije bolj podrobno, malo preveč hitro zaključujete na podlagi par napisanih odgovorov.

Pri nas ne gledamo televizije, na računalniku se ni igrala že od poletja, veliko smo zunaj, ustvarjamo skupaj in hčerka v delavnici v mestu, skratka delujemo kot prava družina. Verjamem, da je hčerka srečna. K sreči si izpadov učiteljice ne jemlje preveč k srcu, saj je kar samozavestna in se ne pusti kar tako prizadeti.

Kar pa se fantka iz današnje zgodbe tiče – deloma se strinjam z vami. Ne dam pa vam prav v tistem delu, kjer pišete , da hoče otrok izstopati. pretepi med fanti se dogajajo vsak dan. Od učiteljičinega razpoloženja pa je odvisno , kako bo reagirala na to. kakšen dan je čisto v redu, kakšen drug dan pa bolj izbruhne.

Muca,mislim, da ste zgrešili pomen moje zgodbe. Bistvo je v tem, da ne zagovarjam otrok, temveč da se mi zdi učiteljičino ravnanje nedopustno.Predvsem pa v v prvem razredu, ko ima skoraj vsak otrok težave s prilagajanjem na popolnoma drugačen režim.

LP,Marina

Ali mi lahko prosim razložite v katerem delu sem bila neobjektivna?
In kje je tisti negativni pridih ?

Ne zagovarjam otrok, ne trdim, da so angelčki, grajam agresivno ravnanje učiteljice.

Marina in muca,
še en čisto kratek odgovor z moje strani,
potem bom res zaključila.

Da, pišem s srcem, Marina, ker tako tudi
občutim vsakega otroka, posebno svoja, jasno.
In s srcem živim zanju, to drži.

Je pa res, da jmam že nekaj let funkcije v šolskih v organih in se v veliki meri tako v sami razredni skupnosti kot v teh organih srečujem z raznimi takimi in podobnimi težavami in priznati moram, da se pri reševanju le-tega vzamejo skupaj tako starši kot učitelji in nemalokrat seveda tudi otroci. Na naši šoli je ravnateljica izredno dovzetna za vssako informacijo, za vsak namig, za vsako sporočilo o rečeh, ki se nanašajo na organizaicjo šole, na pedagoško delo, skratka, izredno rada ima otroke in zanje resnično stori vse. Nikoli ne odreagira takoj, vedno posluša otroka, starše in pedagoga in še po tem si vzame dovolj časa, da pride do zaključka in do predloga rešitve težave, s katerim seznani vse prizadete. Priznati moram, da sem nemalokrat presenčena, kako ji to uspeva. In zadovoljna, da sta moji dekleti hodil v prijazno šolo, šolo, ki jima ni dala le tistega obveznega znanja za nadaljnji študij, ampak tudi šolo življenja.

Prav zato lahko, smem in tudi moram napisati stvari s srcem, ker jih s srcem tudi doživljam.

Naša muca pa je po strokovni plati občutila obe plati takih in podbnih dogodkov: z ene strani kot starš, ki ima dva otroka in z druge strani kot strokovnjakinja, ki je soočena s prenekatero pretirano zahtevo ali od otrok samih ali s strani staršev, katerim žal niti ne sme, niti ne more ugoditi. Njeno gledanje takih in podobnih situacij je res strokovno, jaz pa pa tolikih letih pač gledam na otroka že kot na odraščajočo osebnost, ki ima svoje mesto v družini kot osnovni celici, iz katere črpa moč za življenje v okolju, ki do človeka ni najbolj prijazno, je pa strpno, če je človek do okolja strpen. In seveda se s strpnostjo soočamo na slehernem našem koraku. In strpnost zajema tudi vso opisano problematiko na vseh področjih: v družini, v šoli in v bivanjskem okolju.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Aha, samo še nekaj. Če sem prav razumela,
bi se iz vajine debate znal celo izcimiti konflikt
in to zgolj zaradi nerazumevanja, kar bi se mi
zdela velika škoda.

Muca, prosim, če me popraviš, če jaz tudi ne
razumem prav: brati te je, kot bi hotela povedati,
da je učiteljica ravnala prav? In da zgodbe ni
brati tako, kot je napisana, temveč kot da v tej
zgodbi en člen manjka, morda učiteljičino
pojasnilo?

Morda, mislim pa, da ni potrebno. Je res, kot praviš, vsi smo ljudje (mislim, da si to ti napisala, sem izgibila sled), vsak dan dojemamo malce drugače, enkrat bolj popustljivo do odstopanj, drugič manj, enkrat smo bolj slabe in nesprejmljive volje,d drugič dopuščamo reči, ki niso dopustne vsak dan. Ja, res, je. Vsi smo taki: starši, vzgojitelji, učitelji, varuške, medicinske sestre, zdravniki, uslužbenci, tovarnarji, managerji, direktorji …….. čisto vsi! Le eno miceno razliko vidim v tem. Nekateri si namreč ta odostopanja lahko dovolijo, o tem, ail si jih tudi smejo, je razlaga drugega področja – področja etike in morale, ki pa sicer zadeva popolnoma vse, le na drugačen način. Če poenostavim svoje razmišljanje: jaz moram prenašati direktorjevo nejevoljo, ker ga pač moram razumeti, kako odgovorno delo ima, da mu je žal nekaj spodletelo in ni najboljše volje in oba veva, da nimam kam drugam iti v službo in da sem pač primerna tudi za “filtriranje”. Oki doki. Tako je. Razlika med direktorjem, pa recimo v današnjem času še posebej direktorjem enega privatenga podjetja in med učiteljem pa je precejšnja. Za učitelja pa žal otroci ne morejo biti NOBEN filter za nobeno in nikogaršnjo frustracijo. Otrok bo morda posledice takega početja nosil vse življenje, ker niso vsi enako trdokožni, vsi enako igralsko sposobni, vsi enako prefrigani, vsi enako pogumni početi neprijetnosti in lumparije. Morda jih kdaj pa kdaj žal “kasira” otrok, ki ga bo to spremljalo celo življenje. Zato si človek, ki dela z otroki, nikda ne bi smel dovoliti iznašanje svojih negativno nastrojenih čustev vpričo ali pa celo na otroku samem. To mora po svoji moralni dolžnosti opraviti drugod in na drugačen način.

Vem, muca, da se v tem obe strinjava, le da sem jaz povedala s svojega zornega kota in s plati nestrokovnjaka, ti pa imaš za to svoje argumente, ki jim jaz osebno rada prisluhem.

Zato bi mi bilo zelo neprijetno, če se morda z Marino nista razumeli v podajanju razlage prišlo od neke določene napetosti, ki je le odraz nepoznavanja določenih razmer.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

Se opravičujem,ker me niste razumeli popolnoma.res je da sem navedla par primerov..

Pa bom nadaljevala tako,da bom rekla da imam pač srečo da je ta moj poklic delo,ki ga opravljam s srcem.Iz dneva v dan se trudim,da komu ne naredim krivice…Na stvar skušam najprej pogledati z vseh stran..z vseh plati….Poslušam tako najprej otroke,z enako spoštljivostjo tudi starše.šele nato naredim neke zaključke,pri katerih pa moram biti zopet zelo previdna.
Ne grajam otrok,tudi staršev ne…v tem vašem primeru je prav tako.
Stvar vedno vzamem takšno kot je,do katere se skupaj dokopljemo.. ne obsojam ampak tako hitro pa tudi ne zagrabim za vse kar mi kdo pove,reče…ali bolje rečeno nikoli stvar ne vzamem tako kot se mi jo posreduje..Pogledam jo z vse zornih kotov,kolikor pač zmorem saj ne želim nikomur narediti krivice.
Ko se enkrat prehitro zaletimo in kasneje pridemo do tega da smo ga polomili,je težka pot nazaj..je težka pot popravnega izpita!Nekoga lahko pri tem močno ,prizadanemo..užalimo……A če imamo v roah vse argumente..in ne samo rekla kazala…potem……..

Rada bi povedala samo to,da vse to moje pisanje ni nikakor nobena nevarnost kakršnekoli napetosti…Odgovarjam tako kot znam.Predvsem zelo odkrito.Tisti,ki me že dolgo poznajo to vedo.
Še tole bom povedala Draga Marina da bo bolj jasno….v vašem primeru zgodbe,ki je skoraj neverjeten-neresničen (nevem zakaj a velikokrat me občutek ne vara..a tukaj so ti občutki z vašimi izpovedi res močni…),zato potrebuje temeljito analizo.In to čimprej in to čisto vsega.Če se to res dogaja,kot sem rekla je treba v momentu ustaviti…
Še to si bom drznila trditi naprej,da temu jaz ne verjamem..pa imam vse sorte sodelavk in sem jih imela skozi vsa ta leta…Marsikaj sem že videla a tak primer kot ga opisujete vi ne!!Probajte se zamisliti,lahko vam pa povem,pod kakšnim stalnim velikim očesom smo pedagoške delavke ..vedno več in več…Kakšne so naše obveznosti..vsakodnevne utemeljitve za vsako stvar..tako da brezbrižnosti v tem času skorajda ni…res pa je,da tako kot povsod še zmeraj naletimo na kakšne “Cvetke”a ne v taki hud obliki kot opisujete vi…
Ne jutri,ne danes..ampak ta trenutek se vsi skupaj (Starši otrok,celega razreda,”nesojena “učiteljica” in ravnatelj usedite skupaj dol…In se vse o vsem,odkrito pogovorite…ampak resno!!!Vsi skupaj,pa upam da zadevo rešite!Brez dlake na jeziku..povejte vse kar vam leži na duši,razčistite vse…Marsikaj vam bo bolj jasno….
Sem vedno in bom na strani otrok..a vsakim zgodbicam pa žal ne verjamem…To je moje mnenje,samo moje…Se opravičujem,če sem koga užalila z njim… Ali ga upoštevati ali ne..pa je samo stvar posameznika…
V dobri veri,da boste kaj pozitivnega potegnili iz vsega tega kar sem vam napisala…tudi jaz tukaj zaključujem svoje razmišljanje..

Čisto za konec pa bi rada povedala še nekaj.S svojim pisanjem draga MArina ste me toliko vzpodbudili,da sem šla prav gledati na ostale forume,kaj so odgovarjali drugi….Videla sem marsikaj in na koncu ugotovila tudi to,da imate že od samega začetka šolskega leta s svojo punčko kaj nekaj problemov.Pa oprostite upam,da razumete,kaj želim povedati…sama navajate kako in kaj…Pa oprostite ker sem spet odkrita.In ker na stvar resnično gledam z vseh plati.Forum starši in osnovnošolci,pa učenci in učitelji…hmm pa še nekje sem vas zasledila…Tudi kar nekaj postov nazaj,v samem začetku šol.leta ste razkrili vašo problematiko s punčko…..)))
Resnično pa vam želim iz vsega srca,da stvar uredite-ugodno rešite….Srčno si želim,da me berete prav tako s srcem..in da me ne vržete v isti koš kot učiteljico…
Pa SREČNO!

kO SMO PRIPRAVLJENI STOPITI V NEZNANO, V POLJE VSEH MOŽNOSTI, SE PREPUSTIMO USTVARJALNEMU DUHU, KI VODI PLES VESOLJA...

Pozdravljena muca,

ne bojim se, da bi prišlo do kakršnega koli konflikta. Rada preberem vsa mnenja in razmišljam o njih zato sem tudi vprašala, kje imate dvome.

Še vedno pa trdim – in tukaj me nočete ali pa ne znate razumeti – nimam problemov s hčerko temveč z učiteljico. Izšolana ženska bi morala znati prisluhniti vsakemu otroku in nikoli, res nikoli ne reagirati s tako povzdignjenim glasom in z besedami, ki niso primerne za šolo. Še enkrat povem, da to ni samo moje mnenje , temveč je v razredu najmanj 5 staršev , ki imajo take pomisleke.

LP,Marina

Pozdravljena Marina,
vsaka stvar ima vedno več plati.

Resnica je vedno vprašljiva (moja, njegova, tvoja, naša, njihova). Katera je prava?

Običajno se nahaja nekje vmes. Strinjam se z Muco kot tudi z ostalimi.
So pa seveda učitelji takšni in drugačni (kot v kateremkoli poklicu).
Tudi oni so krvavi pod kožo. S problemom našega šolskega sistema se boš pa morala še vse prekmalu spopasti.

Sem starš najstniku in v O.Š. so me zaradi njegovega živahnega in radovednega temperamenta na začetku kar naprej klicali (klepeta, se smeje, moti pouk, ni niti minutko pri miru, on bi razpravljal o problemu…..).
So ga označili kot hiperaktivnega (hitra stigmatizacija). Vendar živahen in nenehno v gibanju je hvalabogu še danes – tako kot mama:))))

Še danes se spomnim: “ja, tale vaš bi pa hotel vse vedeti naenkrat”, ali pa ” veste kaj mi je odgovoril – da on pa zase že dovolj dobro zna računati in da več pa on ne rabi”.
Ja, imeli smo res srečo ker se je učiteljica tako kot jaz nasmejala do solz.
Lahko bi ga namreč že takrat v kali zatrla, tako pa je njegova vedoželjnost kljub “učenju balasta” trajala vsaj do višje stopnje.

Znala je ukrepati in uveljaviti avtoriteto brez sile. Je pa tudi ona včasih morala povzdigniti glas ( ker otroci včasih “ne slišijo dobro”). Poudarek na včasih. Menim da vsekakor ni lahko učiti 30 taaaaaaaaaakih. Otroci v prvem razredu se še igrajo mar ne.

Takole bom rekla: običajno so v tistih- prvih razredih zelo prijetne učiteljice,
so pa seveda tudi izjeme. Vendar otroci nimajo radi učiteljic ki so do njih verbalno ali celo kako drugače nasilne. Vemo tudi kaj naredi otroška domišljija, interpretacija ipd. Starši se dostikrati vpletamo tudi tam kjer ni treba, tja kamor bi pa bilo treba, pa vseprevečkrat ne.

Probleme se rešuje vedno tam kjer imajo izvor. V spornih situacijah se prisluhne otroku (starši so tudi taki in drugačni) in ostalim udeležencem, pa se hitro vidi kako in kaj. Starši smo tudi subjektivni (čustveno odreagiramo, kar je čisto normalno če vidimo svojega otroka da je ranjen).

V primeru neustreznega ravnanja, ali kakršnihkoli utemeljenih pripomb na delo učiteljice, imamo na voljo najmanj to da se skušamo vsaj pogovoriti in preprečiti “bolečino”. V vaši situaciji praviš, da imate pomisleke.

Sori, toda poznam kar nekaj staršev ki imajo pomisleke, pa vendar nikoli niso niti pisnili ali karkoli storili pri reševanju problemov naših otrok. Taisti ki so pred vrati šole imeli tolikoooo za povedati na rovaš ravnanja tega in tega učitelja so bili potem na roditeljskem sestanku tiho kot miške.

Skratka da končam : Sem starš, nikoli nisem učila in ne učim, niti ne živim v tej srenji, a sem tekom let žal ugotovila da veliko staršev noče, ne želi, ali ne zmore slišati tudi mnenje učitelja (vsi učitelji pa le niso slabi). Rajši zagovarja svoje stališče kot edino zveličavno resnico. Težje se je namreč soočiti z lastnimi zmotami. Še težje je kaj narediti, da jih popravimo.

Glede na tvojo reakcijo na mucino dobronamerno in argumentirano mneje
žal tudi jaz dvomim, da so stvari čisto take kot si nam jih predočila.

Naš pregovor pravi: mnenja, okusi in zaušnice so različni.

Izbiro imamo tudi vsi starši – tudi ukrepe, mar ne.

srečno&lp
Severnica

New Report

Close