Predno odidem iz službe, moram, ampak
res moram mojemu –
NAŠEMU ZAJČKU še nekaj povedati, tukaj in
zdaj in upam, da mi ne bo štel v zlo :

Zajček dragi. Danes je bil naporen dan. In veš,
koliko takih dni bova midve in mi vsi skupaj še doživeli?
Veliko, zelo veliko. Ta hip ne mislim nase, mislim na Janija, ki se trudi tam nekje dokazati, da je bral neka navodila in vsrkal vase učenost, ki bi naj mu ostala v bodoče v glavi in s katero naj bi si v bodoče tudi pomagal. Vse lepo in prav. Ali bo tako ali ne, je stvar Janija, upam samo, srčno upam, da mu bo uspelo.

In ob tem upanju se mi v srcu poraja tudi upanje, da bo današnji dan uspelo pretolči tudi tebi… Ko bi ti le bila malo bližje, natrgala bi ti šopek zvončkov in ti jih prinesla. In te skušala spraviti v boljšo voljo, kot je volja, s katero danes biješ boj. Boj med žalostjo in jezo, boj med dvemi občutenji, ki nekako ne gresta skupaj, a ko se ponavadi le najdeta skupaj, je to težak boj, ki ga človek mora izbojevati, tako ali drugače. Ali se prepusti žalosti in potem ostajajo žalostni tudi vsi tisti, ki se znajdejo v okolici tega žalostne osebe, ali pa izbruha jezo in potem zaživi dalje, sicer z grenkim priokusom, a vendar …. dalje! Zgodi se, da potem skušajo ljudje pomagati, pa ponavadi to ne gre zlahka ali pa se največkrat zgodi ravno obratno. Ni pomoči, žalost se stopnjuje in … izrečene so besede, ki bi naj bile besede tolažbe, pa ponavadi niti to ne uspe najbolje.

Druga varianta je, kot sem že dejala, izkričati, izpisati, izreči, izpovedati …. nakopičeno jezo zaradi nečesa, kar v resnici sploh ni tako zelo pomembno, le našlo nas je v trenutku, ko smo bili za to najbolj dojemljivi. In ko nas je zadelo. In morda se nam celo zgodi, da vidimo reči drugače, kot so bile mišljene. In potem nas ujamejo občutki, ko bi se lahko tudi zjokali. In čemu ne. Povem ti, zajček, da meni jok pomaga še takrat, ko sem presneto vesela. Oči se mi orosijo, v grlu začutim kepo in srce mi nekaj pripoveduje. In takrat poslušam svoje srce. Ni se velikokrat zmotilo, verjemi. Ko mi je narekovalo jokati zaradi bolečine, sem jokala zaradi bolečine. Če mi narekuje jokati zaradi žalosti, prav tako izjočem vso žalost, ki me pesti. In če mi ukaže jokati zaradi sreče, tudi jočem. Ne sramujem se svojih solza, pa naj bodo porojene iz kakršnihkoli čustev.

Zato ti na tem mestu pripovedujem: Ne le tisti, ki se smeje s teboj, ne le tisti, ki joče s teboj, tisti, ki s tabo občuti, ta naj bi bil pravi prijatelj tvoj.

Zajček, jokala bi s teboj, smejala se bom s teboj, prav kmalu, občutim pa vse, kar doživljaš zelo močno. In rada bi, da se ti vrne razpoloženje, ki si mu kos: zato, da boš prihranila energijo za ostale funkcije življenja, da ti negativno razpoloženje ne bo pobralo energije, ki jo potrebuješ …… zase in za tvoje male zajčke in za tvoje zajce in za …. nas, seveda!

Rada te imam. In seveda tudi vsi ostali, le razumeti nas moraš. Kot mi razumemo tebe, da danes ni dan, ko si pripravljena vse prav razumeti, da je danes dan, ko te nekaj zadene bolj, kot bi te zadelo včeraj, ali kot bi te zadelo jutri. Preživi ga …. ta nerodni in neumni dan ….. in zasmej se jutrišnjemu.

Zvečer se dobiva ob piksni piva in ti zapojem uno pesem: ja ne pijem da zaboravim, nego da još više zapamtim ….. ali pa uno od metuljčka, ki meni leže na srce …..

Zajček, odhajam počasi domov. In misli,
ki jih bomo namenila zvončkom ob cesti levo
in desno, bodo misli, ki jih namenjam tebi in
ostalim dekletom, vsem dekletom tu gori, katerim
bi rada podarila kanček svoje dobre volje in
veselja …….

yeeeeeees
tud jest, tud jest ne de:)

Obema cmoka !