TROJNI "S"
Dobro jutro, gmajna gmajnasta !!!
Ko sem že povedala Janiju, že od pete ure robantim
tukaj po tej (zame) preveliki hiši. In že od takrat razmišljam
o večeru, ki je za menoj. Včeraj popoldan sem namreč
imela en težak opravek, nalogo, ki sem ji sicer sama še kos,
ko pa so vpleteni drugi in se moram ravnati po njih, je žal
scenarij popolnoma spremenjen. In … hočeš nočeš se
vprašaš vsako minuto posebej: je to res potrebno, je to
res nujno, je to v redu, je to tisto, česar si res želim, je to
tisto, kar me izpolnjuje, je to tisto, kar me veseli, je to res
tisto, kar me dela zadovoljno in veselo? In še in še in še.
Sinoči nisem bila zadovoljna tako, kot vsa prejšnja leta. In seveda – človek pač išče in išče razloge za neko tiho nezadovoljstvo, razloge za nepojasnjen občutek, da ni tisto, kar je bilo lani več tisto, kar smo pričakovali letos in da ….. nekaj ni “tisto ta pravo”. Nisem bila zadovoljna sama s seboj, nisem bila razpoložena, nisem bila vesela, nisem se smejala. Potisnila sem vsa čustva nekam v ozadje in jim urabnila na plano, pa žal še danes ne vem, zakaj?
Slišalo se bo presneto neumno, celo morda nemogoče, a Murphyjev zakon tudi nemogoče spreminja v mogoče, mar ne? Slišalo se bo, prenekaterem od vas celo “osladno sladko”, kdo bi vedel? Povedati pa vseeno moram, moram!!!!
Ko sem zjutraj vstala in si ob kavici vzela tistih svojih pet minut za “branje” in odprla knjigo Z.Modreja, ki mi je pri moji pisalni mizi najbližja (Tvoje odločitve), sem spet odprla knjigo popolnoma na slepo. Primem tako knjig v roke, potem pa se oba palca nekje na robu strani knjige srečata in ……. tam knjigo odprem. In tam jo prebiram!!
Danes se mi je odprla na strani 89 in tam je naslov “Trojni S”. In začnem prebirati!!! Bolj ko sem prebirala, bolj so mi prihajali pred oči in v ponobno občutenje tisti trenutku v včerajšnjem večeru, ki sem jih nakazala zgoraj. Bolj in bolj so se me dotikale besede Z.Modreja, bolj in bolj sem začela zaznavati nekaj, česar si morda nisem hotela priznati, ker smo v duši ljudje le željni priznanja samega sebe. Postajalo mi je toplo, postajalo mi je … rahlo nerodno, postajala sem ….. spet zadovoljna s seboj, ker sem s pomočjo tega vsega mojega spoštovanja vrednega gospoda spet nekaj spoznala o sebi, o nas … ljudeh. Ni prijetno spoznanje, je pa …… spoznanje. In kaj piše v tem Trojenem S-u?
————–
Kdor ima težave z drugimi, jih ima kdaj tudi zaradi sebe: Sam S Seboj ima neporavnane račune, Sam S Seboj si ni na čistem, kaj pričakuje od življenja in od drugih.
Morda je prezahteven in pričakuje preveč. In potem te svoje stiske prenaša na druge z nejevoljo, nestrpnostjo, z nerazumevanjem… Spravlja nas v zadrego in nas izziva, da bi se tudi mi do njega vedli bolj zadirčno.
V kakšno napako nas zapeljuje. Potem, ko bi nas nepeljal v slabši odnos, bi se začel spraševati: Le kaj se plete, kje je vzrok za spremenjeno vedenje obeh?
Pa smo se le ujeli v življenjsko past. Pustil smo se zapeljati.
————-
Da, pustila sem se ujeti in zapeljati v past, ki si je ponavadi ne dovolim in ne privoščim. Bila sem nejevoljna, ker sem bila prezahtevna. Zakaj sem bila prezahtevna, si ne znam pojasniti, najbrž pa je res razmišljanje g.Modreja, da ima človek Sam S Seboj neporavnane račune. Tudi jaz! Vem in skušam to popraviti. Mi bo uspelo? Dvomim, ker imam občutek, da se ne trudim dovolj! Ker pa živim od ponedeljka do nedelje zavedajoč se tega, mi to zagotovo povzroča tudi nejevoljo, ki so jo deležni, čisto po nepotrebnem tudi drugi.
In …. prav v tem hipu mi je na misel prišla “višja sila”, ki mi je danes, po vseh včerajšnjih občutijih odprla stran 89 te prečudovite knjige. Kako se je to lahko zgodilo? In zakaj? Smisel vsega mojega razmišljanja in dogodkov, ki me kdaj pa kdaj vodijo k določenim dejanjem vidim ta hip v tem, da se ……..skušam spremeniti. Ne spremeniti v mojem bistvu, amapk le in zgolj svoj negativno naravnani odnos do nečesa, česar nisem račistila v sebi.
Hvala, g. Modrej!
Hvala, ljubi prijateji, da ste me “poslušali”.
K temu mojemu razmišljanju le še
ena melenkost.
Človek za seboj vedno pušča sledi.
Opazne ali neopazne. A niso enako
pomembne vse sledi. .. . tudi enake
si niso vse sledi. Je močnejša, je
šibkejša, a je ……. sled! Je tista, ki
ostane in je tista, ki s prvo odjugo
skopni ……..
Človek v človeku vedno pusti za seboj
določene sledi.
In je sled, ki ne zbledi , ki nokoli ne
skopni ………. Naj skopni sneg, naj odcvetijo
vse rože tega sveta, naj odpade vse listje,
naj pobeli sneg na novo ta svet…….. v vsem
tem času ne zbledi sled, ki je puščena v
srcu in v duši …….. ta sled je večna.
Ta sled ste v me ni vi, gmajnovci!
