Novo jutro , nov dan…
Ekola gmajna…hmm :))))))) ma kaj je danes, aha…sreda ali ne ?
Sonči sije zuni , lep topel in droban :))
še nima pomladne moči…
tiste ta prave :))
Jani , te nese na morje ??? Na obale uh !!! Rajdi , evo ti moj pozdravček,
sem oki in sem ah ..oh in sploh in the heaven.))))))))))))
In gmajna heja , zajček vas ima rad !!!!!!!!!! AH!!!!
Tole zate zajček, ker te moram paziti,
da vem, kakšen si in kako izgledaš, da
ne pozabim v hipu, kje si in kdo si, da ne
pozabim, da si moj najboljši prijatelj, da
ne pozabim nate, ke te morač čuvati! In če
je kdo pozabil, kako izgledaš, evo mu tvoje
sličice:
Zdaj pa sledi še to, kar sem ti želela napisati:
Moj preljubi predgragi, mili, zlati, cortkani,
zajček.
Vzela sem te v svoje skrbno varstvo, tako
mi je bilo naročeno od osebe, na mnenje katere
nekaj dam in ki ga upoštevam. In zdaj si moj, ti
zajček, zdaj te ne dam nikomur: če te bo spet hotel
kdo za svojega vzeti in te potem tam na zeleneči
trati pustiti samega kozolce prevračati, bemtiš, ta
bo več kot ziher imel imel opravka z menoj. Tako
so mi naročili, da moram paziti nate. In jaz zdaj
pazim nate, res pazim, mili moj kozolce prevračajoči
zajček. In tako, bova šla, midva zajček tja na trato,
med cvetoči mak in prevračala kozolce in ……….
Brez besed, bova našla se nekje,
z roko v roki šla naprej ………
In še nekaj:
SLEHERNI DAN NAŠEGA BIVANJA JE
NEULOVLJIV BISE V NIZU DRAGULJE
NA UNIKATNI OGRLICI ŽIVLJENJA.
Mar ni res tako, zajček. Mi smo biseri, ki se nizamo na
ogrlico življenja. Bodi biser pred menoj in za menoj,
bodi biser za nas !
Oh, Seba, sonce naše zlato, kako le sem
jaz sploh lahko nate jezna. Ni mogoče. In
sploh – čemu. Morda je res izzvenelo tako,
kot bi bila, ma nisem bila ne nate, ne na
nobenega tjavendanovca.
Sebi, zlato, ne ženi si k srcu kakšne moje
muhe, prosim lepo. Nikar ne bodi v skrbeh.
Vsi mi pač vemo, kje smo in zakaj smo tam,
kjer smo, kaj od tega imamo, mar ne.
Malo me premika veš, tale lunica, glih no malo.
Pa se potem najde še nekdo, ki mi pove kaj
lepega … in sem …. čudna. Saj razumeš, kajne,
da je človek nekako out, če se mu pove kaj lepega.
In meni je bilo povedano mnogo, premnogo lepega.
In … bogme, človek sem, ženska. Nikoli sama nisem
znala tega, kar zna cel svet. Zdaj me je pa …………
ah, kaj čem, spet bom govorila zmedeno, pa je bolje
da utihnem, kajne, Seba naš. Saj si naš ?
Si ali nisi?
Jeeeeeeeeeejjjjjjjjj, sebi, ti pa znaš veš,
ženskam na dušco pihat, si kot pravi Kajuh.
Ta je moja, ta je res moja veš, tale …. “Mati”.
Eh, seba seba….. hvala ti. Hvala tudi zato,
ker si razumel.