Zgodbe , ki jih piše življenje…………
Končalo se je pri tem , ko ji je on rekel takole : Čakal te bom tam in tam , oblečen bom tako in tako , bral bom časopis . Na tebi pa je , ali boš gledala od daleč , ali boš prisedla , ali pa boš odšla kot da te sploh ni bilo .
Hecal jo je dolge večere . Hecal , kakšen da je . Pa je sploh ni zanimalo. Debel da je , tak in drugačen skratka nič psebnega . Niti z besedico se ni izdal kakšen je po videzu . Pa je še vedno ni zanimalo . On je imel njeno sliko , ona njegove ne..
Uživala je v njegovih besednih igrah . On v njenih !! Kakšna skladnost , niti ni mogoče pojasniti . Kako čudovito izpolnjeni dialogi …in nato vsak dan nemogoče posloviti se…kot bi se zanju ustavil čas….kot da sta na tem svetu le ona in on..
On jo je poznal v dušo , ona je v sebi čutila , da jo privlači , ni ga poznala , ni ga videla , a vleklo jo je k njemu..
Njuni življenji sta se začeli preveč bližati..
In srečala sta se !Ona , se je odločila , da mu pride bližje..
Ona , nematerialist , pričakujoč , da res pride s kolesom :)) pa kaj , ko pa je tako lepo z njim..
Šok, totalen !
Pripelje do nje , tam kjer ga je na poti obsijani s soncem čakala , in ji pomaha . Pelje naprej za ovinek. Ona stoji in čaka , brca kamenčke in je obupana..ali je to mogoče ?
On , stopi ven iz avta . Saj ni res ! Ne more biti res , tudi ni res !
Kako lepe oči , kako lep človek !!! Ne , ni res !!!!!! Ni res !
Ne sme biti res…ne sme…njej se to še ni zgodilo !
In objameta se…….brez besed !!!!
Klepetata cel večer , njemu se nikamor ne mudi . Neobvezen klepet , nič osebnega ….
Intelektualec do konca , čudovit sogovornik..imata le enako delo…delo z mladimi..kako prijeten večer…kako čudovit človek..
In ne gre se mu domov, ona bi kar šla !
Boji se !
Ko jo zapelje proti domu , si ona želi , da vsaj ne bi rekel..
Pa je.
Vprašal jo je , če se nocoj še kontaktirata..
Že skoraj je pred njeno hišo , ko ona misli in misli in misli in misli…..
In se odloči !
Preveč bi trpela !!!!!!!!
Ne bo več kontaktirala.
Preveč bi bolelo .
Bolelo bo tudi sedaj , a manj sigurno kot takrat , ko bi bilo daleč naprej !
In vsak dan bo manj bolelo…….
Človek , ob katerem vzdrhti srce . Ona , popolnoma v šoku samo gleda ,
In če je ne boš našla drugje, dekle, veš,
kje iskati, kajne!
Zajček, zgodbe, ki jih piše življenje ….. da,
ena od nenapisanih zgodb …… zgodb, ki bi sicer lahko imela drugačno vsebino od polovice naprej ….. tja do konca ? Zakaj svinčnik ne piše več, zakaj ni radirke, da bi zradirali to, kar je zapisano ? Je morda zapisano zato, ker smo to želeli ? Tisoč vpršanj, nobenega odgovora, ali pa odgovor, ki pride prepozno.
Zajček, tukaj smo, mi vsi, ki nam življenje riše in piše zgodbe. Tvoja me je preusnila, tvoja mi daje misliti?
Javi se! Ne čakaj ….
Ja pismo rosno, mili moj zlati zajček, pa kar
umret pa tudi ne moreš! Ej, zvrcni, zvrcni, zvrcni,
pravzaprav, ne bodi neumna, sedi za PC in …….
jebela cesta ……… kontaktiraj !!!! K O N T A K T I R A J !!
Ne spodbujam te v nekaj, česar ne bi smela, a kontakiraš pa vendarle lahko, ali kaj?
Je morda res že tako hudo? In kaj je tisto “hudo” ? Ljubezen? Pismo rosno, ljubica, ljubezen je res bolezen, verjemi, in VZEMI ZDRAVILA, pomaga, res pomaga!
Ne smeš, ne smeš – česa ne smeš!
Kontaktirati, biti prijazna, napisati nekaj lepih
besed, prebrati nekaj lepih mislih in besed?
Ne ga srat ! Lahko, zagotovo lahko, le sama
si postavi mejo! Kot pravi Jani, če kdo sme in
če kdo lahko, lahko ti….. Srce imaš, zdravo, hvala bogu, razum pa tudi, mar ne? Smeš imeti iskrenega prijatelja, ki ti sme povedati nekaj lepega? Zakaj ne? Za boga miloga, česa se bojiš? Se bojiš sebe? Pomeni, da si, o hvala bogu, še živa! Se bojiš česa drugega? Lahko, smeš se bati, zagotovo, moraš se bati. Ampak, če ne boš kontaktirala, ne boš vedela, ali so tvoji strahovi osnovani ali niso, ali so bojazni res tiste, ki te resnično zavirajo pri KONTAKTIRANJU ! Bemtiš, saj lahko le pismeno nadaljuješ svojo življensjko zgodbo, mar ne, dokler ne uvidiš, ali …… ja, no, ne bom več, da se ne zapetljam in da te ne peljem žejno preko vode! Ne smem !!!!