Samo pesmi….
MURNČKOV VENČEK SOLZIC
Trkam in trkam, so vrata zaprta,
vračam domov se nesreča potrta,
kličem nikogar da dvigne,
da tam je nekdo, vsaj želim da namigne.
Boli jo to vem, boli jo ker ljubi,
nekoga ki več kakor leto jo snubi,
a tu so prepreke, pretekle napake,
ji nova ljubezen spotika korake.
Rad bi jo ljubil in bolj se ne da,
raje bi umru, kot to se konča,
saj ona to ve, verjetno od daleč to bere,
mar res ni rešitve? Naj vse se podere?
**********
Edino zdravilo je čas,
le ta se zarine u nas,
da svoje te misli zbistrim,
in njen spet objem dotrpim.
Vem, ljubezni so te preživete,
morda jih ni več in drugam so ujete,
a ljubim pošteno in me tega ni strah,
čeprav se na takih nabira že prah.
Preko tretjino življenja sem zbral,
polovico od tega v prazno nekomu sem dal,
spet čutim in dajem, sem težko se pobral,
ponovno sem tvegal in nekje obtičal.
Veliko ljudi je ki to bi želeli,
da verzi ljubezni jih večno bi greli,
JA…
Edino zdravilo je čas,
le ta se zarine u nas,
da svoje te misli zbistrim,
in njen spet objem dotrpim.
********
Lahko je nekomu u dve, tri besede,
in zamahnit mu z roko, ko se sesede,
Znano je znano, a ni odigrano,
vseeno tako je kar sklepat prerano.
Naj prosim lepo mi vsi oprostijo,
vsi ki ste srečni in vas zehat podijo,
nisem vas tukaj imel žalit namena,
še manj pa razkrivat nekomu imena.
Ne pustijo mi peti,
ne pustijo ljubiti,
niti trpeti,
bom moral oditi.
*********
Prekleta samota,
je kriva mar želja
in krik ki u nemoči,
te pelje u ta pota.
Prekleti nefer,
ko drugi ima tisto,
kar ljubi le tebe in ti nimaš,
brez teh prekletih afer.
Prekleta ljubezen,
zakaj ljubim te jaz
in to na široko trpim
ker zato sem pretrezen.
Pozdrav tebi pesem,
skoz tebe vsaj upam,
gledam naprej in nikakor
vsaj kar tako ne obupam.
Pozdrav tebi jutro,
deževno in megleno,
rišeš mi u platnu meglenem,
sliko, podobo mi njeno.
Pozdrav prav vsem,
tud tistim ta srečnim,
in nam ki to nismo,
zaljubljencem večnim.
Naj pozdravim tud njo,
ki je muza tej rimi
in grela bo u meni
le tko se zasmejal bom zimi.
*********
Moreč pogled skozi sivo jutro,
ustavi se slika na pozni roži,
samotno odmaknjen pogled
in srh spreleti me po koži.
Sem mar roža ki vene počasi,
tam daleč skozi sliko na jasi?
So listi oblekli dovolj se toplo,
da kljubujejo mrazu na vasi?
Mar ima moj cvet zadosti barvila,
da ne uniči ga bela idila?
Pogled vztraja na rožici veli,
ne morem odmaknit očesa,
nekaj je na tej cvetki, me veže,
nekaj kar spet me pretresa.
Mehurčki življenja, so vredni,
da skozi čista trpljenja,
se naposled zarijejo,
v nje hrepenenja.
O bog… daj rešitev,
preden mi mora preide v
kratko odrešitev…
*********
Želim si zaspati,
tako jo vsaj vidim,
ko nežno svileno,
prihaja med vrati.
Se smejem, tolažim,
skoz lučko prihaja,
jo primem za roki,
nikol mi ne uhaja.
Samo klik je dovolj,
da se sanje podrejo,
da čustva na grobo,
spet u dan se zazrejo.
Kako malo je treba,
da tu so spet sanje,
a kaj ko cel dan se
trpeče spet plazim vanje.
Morda srečen je človek
in razumem iskreno,
lahko je trpela zadosti,
jaz hodim zdaj stezo to njeno.
*********
Piše srce in mu roka sledi,
pišem da misel na njo ne zbledi,
saj ona to bere in je v nemoči,
ne da se na silo, je drugo v premoči.
Tu pišem in upam da bi prebudilo
vse kar sva sejala, da bi obrodilo,
in solzice nemočne na licu,
za vedno bi nama osušilo.
Kako rad bi vam opisal nemoč,
ki reže mi spanec vso noč,
kako rad bi da zjutraj je smeh,
naposled tud u mojih očeh.
Moje te pesmi imajo pomen,
niso za zbirko, le njej so namen,
da zopet bi skupaj jih brala,
in v solze bi jih prevajala…
*********
Morda res pretiravam,
ko tu vam predavam,
da v duši boli me
in v temi tej tavam?
Morda sem odveč,
na straneh teh moteč,
brezupno nakladam,
verjetno preveč?
Morda boste rekli,
da so verzi vas spekli
in na moj hrbet,
vso krivdo navlekli?
A to je zanjo,
ker mislim le nanjo,
njej v spomin,
se te solzice hranjo.
********
Nad veko pogled mi zaspano,
prebujam se v čustvo neznano,
čutim da ona ta pelin je brala,
čutim da v tem se je le prepoznala.
Drobceno znamenje vleče naprej,
da zopet zatekam se k misli o njej,
na vse kar lepo je, ko zopet jo čujem,
vem, saj goreče le to potrebujem.
Rad bi bil eno nje sonc in sijal,
rad bi življenje skoz srečo ji dal,
rad bi trnjulčico rešil iz pekla,
rad bi da iz teme se ona izvlekla.
Ostaja ujeta, so ji trnje skrbi,
rad našel bi strup da vse to pomori,
da dvignem iz spanja ta biserček svoj,
dam ji življenje, ji solzice zbrišem takoj.
Potem bi ta pesen zvenela veselo,
prebarvala rime te črne,
potem bi se tukaj šele vse začelo,
Oh samo da se kdaj to obrne.
*********
Kaj pa če nisem rojen,
da bi ljubil, kot upati smem?
Kaj pa če zame na svetu,
ni mesta ob tebi dekletu?
Kaj pa če vse je zaman,
in trpim tja v en dan?
Kaj pa če strah bo ta večen,
da zavedno ostal bom nesrečen?
Življenje dvom uči,
eni ga vidimo,
za druge spet ni.
Vem da sem rojen, da ljubim,
in upanja tudi kar tko ne izgubim.
Vem da tudi zato sem na tem svetu,
da se stisnem k tebi, čutnem dekletu.
Celo vem da vse to ni zaman,
da prišel tud zame bo ta dan.
Ne, tud strah me ni, da ostal bom sam,
je pa trenutek ko dlje pogledati ne znam.
NE TO NISO STONSI, NITI NI PRESTLEY,
TO LE SO ČISTE MURNOVE MISLI….
Za vse ki so te pesmi jim v pomoč, pa ne zamerite, ven je moralo….
Veliko resničnih ljubezni vam želim…
O , da ljubi poet me kot ti –
bi duša mi pela , žarele oči !
Oh , kaj umirilo bi vročo to kri ?
Le roka njegova , dotik teh dlani ?
Ne …
Niso le ustnice , željno telo ,
tam daleč nekje mu je duša .
Bom zmogla ujeti njen dih ?
So moje sanje le tkanje meglic ?
Srebrnih , prosojnih , nikoli ujetih ?
Ne …
Hrepenenje to moje nima meja,
vse moje pesmi še niso izpete ,
besede , oh te so okorne , ujete
v spone vsakdana , skrbi in strahu …
… želje pa , moj skriti jaz …
… razpenja krila …
… nekoč in nekje …
murnček , blagor ji , ki so ji namenjene tvoje misli in želje … upam in verjamem , da se bosta našla !
Nikita