Kaj vas je na Dedku Mrazu najbolj ganilo?
Meni je bilo včeraj tako fino na praznovanju Dedka Mraza, da ni za povedat (kljub izpadu trme naše pike in slabi volji mojega moža, ki jo je prinesel še od doma).
Najbolj pa me je ganila mala Tara v naročju Dedka Mraza… Solzice še zdaj, ko pomislim… Mogoče me dajejo nosečniški hormončki, mogoče samo predbožično vzdušje, kaj pa vem…
LP in zahvala vsem organizatorkam ter Dedku Mrazu in njegovim pomočnikom…
Janka
Tudi naš Marcelino se je lepo znašel v naročju dedka mraza in ga tako vneto opazoval, da se je moral kar fotograf potrudit in premaknit, ker si je mali tako zavzeto ogledoval moža z brado. In nič ni bil videti preplašen, pa čeprav se počasi že boji kakšnega osebka, zlasti svojega strica :)))
Drugače pa je meni bil Dedek mraz zelo všeč, je lepo govoril, bil malo nabrit s tistimi bomboni in ko je starejšemu ujel roko in ni hotela ven, ter mu rekel, da ni bil priden, da gotovo ni zvečer hotel spat, ko je mama rekla. Se mi je tako fajn zdelo, da sem sinu rekla: “A te je pogruntal, kaj?” A zdaj vidiš da on vse vidi?” Na njegovem obrazu pa en velik nasmeh, češ, darilo pa mi je vseeno prinesel.
Ja, nam mi nič pomagalo, mami se je usedla Dedku Mrazu v naročje, ampak se je Lana vseeno drla :)).
Drugače je blo pa luštno, poskusila sem vse čokoladne dobrote 🙂 vsi trije smo bili blazno dobre volje, že ker smo lahko bili skupaj (v petek so namreč mojega moža odpustili iz očesne klinike, čeprav smo bili prepričani, da bo moral tam bit do danes) in sploh bomo še prišli, če bo še kdaj.
Mene pa en očka, ki mi je – potem ko sem spet nekam morala odbrzeti – prinesel risbo mojega sina, češ, to mi pošilja sine 🙂 Je bil faca. Tisti očka, … no saj sine tudi. Če se mi le ne bi ene parkrat skril in mi skrajšal življenje za nekaj minut :))))
Mene ste ganili vsi. Bili ste prijetna druščina!
T.
Jaz pa kot padalka brez otrok sem zajela sapo, ko sem zunaj čakala taksi – po stopnicah sta prišla oče in sin (prej v dvorani sem opazovala, kako so bili očetje sicer krasni oskrbni servis: so slačili, oblačili otroke, jih pridrževali, brisali nosove, ampak nosilke komunikacije in druženja s(m)o bile pa ženske; oni pa v pavzah brez ročnih del dostikrat niso ravno vedeli, kaj bi s sabo – ne vsi, da ne udarite po meni – in tudi da bi s sosedom začeli en majhen čvek, jim nekako ni bilo); no, po stopnicah torej prideta oče in sin, mali drži v rokah škatlo z orodjem, zadovoljen je – ampak oče! Drži ga za roko in neskončno ljubeče gleda malega.
Vprašam, a sta kar sama, pa mi povesta, da mama in še en manjši zaradi bolezni nista mogla priti.
Bolezen sicer ni nič prijetnega, ampak zato sta včeraj tisti moški in njegov potomec lahko sama šla skupaj nekam. In sin je nekaj lepega doživel. In oče je imel ves čas, obe roki na voljo za to, da to skupaj podoživita.
Gledala sem za njima: hodila sta usklajeno kot človeka, ki bosta lahko še dolgo pot opravila skupaj.
Doma pa, jupi!, gresta delat pa pripovedovat o vsem, pa …
🙂 A veš, da sem imela prej solzne oči, ko sem to pisala? Majhna introspekcija zakaj.
Moralo je biti nekaj močnega včeraj med tistim očetom in sinom: ko sem ju ogovorila, sta potrebovala par trenutkov, da sta lahko odgovorila, in ko smo si vse povedali, sta se spet obrnila drug k drugemu in odšla – moja prva misel je bila, da sem bila neobzirna, ko sem drezala vanju.
Tudi nam je bilo vse tako pravlično in lepo … smo bili kar vsi štirje čisto začarani. In zadovoljni, da smo kar žareli.
Obnovo pravljice sem posnela na poti domov, pa smo bili že doma, obnovi pa kar še ni in ni bilo konca :)) Fant, smo debatirali še vse do 21. ure in bili tako prevzeti, da smo komaj zaspali!
Prireditev je bila fenomenalna in ji ni para.
Ko smo se peljali na prireditev, me je starejša zvezdolinka spraševala zakaj so na vsaki prireditvi drugačni Božički? Zakaj eni niso pravi (imajo vrvice, elastike, umetno brado, papirnate kape…) in kako lahko Božiček raznese toliko daril in kako jih toliko prinese in kdo mu vse pomaga? Veš, jaz bom pa letos njemu kar to napisala, pa mi bo odgovoril :))
Uf, sem se že malo pripravljala, kaj ji bom za Dedka Mraza rekla, ko bo spet kakšna pripomba … no, cel čas sta čepeli pri njem, ko sta bili na vrsti pa zadovoljni pritečeta k meni in kakšna je bila prva reakcija? “Mami, a veš, da je to čisto pravi Dedek Mraz? Čisto pravo brado ima! Ja, res, sem ga cel čas opazovala! In glej, točno je vedel, da potrebujem kolebnico!” :))) Mami je bila pa tudi presenečena, ker je že čisto pozabila, kaj je naročila 🙂
Kaja, hvala, da si našla takšnega krasnega Dedka Mraza. Končno pravega!
Lp,
Z.
P.S.: MiJa, izdaj mi, kdaj bodo objavljeni vtisi? Saj se mi zdi, da si mi povedala, ampak, da ne ustrelim kakšnega kozla zdajle 😉
