O tem je enkrat…
živjo prjatu SeVeRnjak…
..doniš… osem …. ufff
no ja sej, kakor kdo želi a ne de….
sem itak dinozavrčk in pravim da je to popolnoma zasebna zadeva
koliko jih kdo želi oz. ne želi ne de.
Sem pa mnenja da če nekdo ima otroka je dolžan tudi za njega poskrbeti,
pa ne mislim s tem toliko materialne plati (četudi brez nje tudi ne gre ne de) kot ostale stvari ki sodijo zraven.
pa me ponavadi zlo čudno pogledajo v mojih Butalih ko kej tazga prjavim:)
da bi kej videl…
je treba bit pol mali manj blonddddddd ku sm včasih jest ne de:)))
prebrala, prebrala… ma čist verjamem da jim ni dolgčas
kako jim pa naj bo – velika družina, velika kmetija, veliko dela
in veliko ljubezni je potrebno.
Ma jim želim vso srečo SeVeDe.
Talele škrat ne bi zmogel toliko otrok niti na svet prinesti,
kaj šelele k kruhu spravit, kar je res=res.
Ma sem pa vesela tega kar imam!!!
In če bo šlo tko naprej bo podmladek škrat na kub:))))))))))))))))))
tako bom rekel Jani:
Če imaš svojo družico kaj rad,ji ne njej ne sebi ne bi povzročal takih težav.Otroci niso noben božji dar.So plod ljubezni.Ampak ljubezni in ne fuka pod krinko cerkvenih zapovedi.
Sam imam dva,pa nisem siguren,da jima lahko omogočim vse,kar bi ona rada in jaz njima.
Pri tolikem številu otrok pa nekdo nastrada.Prvo mama,potem otroci in tudi oče ni izzvzet.
Nisem pristaš tako velikih družin,ker če nisi sposoben zagotoviti spodobnega življenja tem ljudem,tega ne počni
Sp
… ok … če izvzamem dejstvo, da itak nikdar ne moreš vsem vsega nudit … se jaz rajši obrnem na tisto stran … da je najprej potrebno poskrbeti za otroke, ki so že na tem svetu … kolk je tistih brez družin, kolk lačnih in kolk brez vsega …
B. je mnenja, da je svet prenasičen in da nikakor ne potrebuje več novih in novih prebivalcev … tko 🙂
vas pozdravljam !!!!
B.
Sama imam dva… no z partnerjem seveda……in ker jima resnično želiva nuditi “vse najboljše”…bomo ostali pri dveh! Niti v sanjah ne želim pomisliti kako živi ta družina. In nihče me ne bo prepričal, da je velika družina tisto tapravo, da je to to, vem, da ni in pika!
Tole je zelo delikatna tema in bom jaz raje kar utihnila, ker bi se drugače preveč razpisala… velik zagovornik otrok sem, veliko časa, skoraj ves moj čas, preživim med otroci ,moje srce je pri njih in nikakor ne morem gledati, sprejemati da nekje kaksen otrok trpi, zato raje šibam naprej in ne bom nič več napisala!
Aha! Tudi jaz sem se o tem enkrat že na dolgo
razpisala. In to zato, ker sama izhajam iz družine,
kjer so otroci kapali na ta svet zato, ker ….. ker ???
In mati nam ni mogla dati ničesar v zadostni meri,
ne sebe, ker je bila sama oropana vsega, kar bi
naj posredovala naprej, ne dovolj hrane, ne obleke,
obutve, ničesar. Zgolj človeka, ki ji ni dal dihati, niti
živeti, le otroka na otroka, to je znal, tega se mu ni
bilo treba nikoli učiti.
Kaj ima torej tako velika družina v resnici ? Nič, ničesar …. kar bi si v resnici zaslužila.
V tistih davnih časih, da, v tistih davnih časih, ko so na kmetijah imeli po osem, deset, dvanajst otrok (tudi pri moji materi jih je bilo dvanjast), ni bilo nikoli ničesar dovolj, tudi ljubezni ne, ki je bila brezplačna, je pa terjala svoj davek od ljudi. Od samih skrbi za preživetje se niso bili več sposobni sprostiti in se nasmejati. Njihovi mrki tihi obrazi so povedali več, kot vse besede, s katerimi bi znali otrokom povedati, da ni kruha, naj čimprej odrastejo in gredo služit na druge kmetije za hlapce…. Da, za hlapce so jih naredili … za hlapce drugim !!! In ko so dekleta kolikor toliko odrasla, so postala takoj same matere in takoj same zagrenjene gledale v lonec, ali bo zelja za deset otrok ali ga ne bo!!! Je to življenje, ali je to kazen za ljubezen? Vem, da sem v tem hipu surova in groba, a o tem se sprašujem tudi na ta način, ker se moram na žalost dostikrat spomniti, da še pri šestnajstih letih nisem imela novih čevlje, le če so sosedi hodili kakšni odveč, sem dobila malo manj ponošene…. Je torej v tem smisel velike družine?
Da, otrok toliko, kot jih da bog, ker so božji dar, ker so plod ljubezni…. Dve hčerki imam, dve hčerki, pa tudi tema dvema razen same vse in cele same sebe nisem mogla dati veliko. Vedno smo bili v stiski. Smo opremljali stanovanje, smo kupovali avto, smo dajali na stran prihranke za tistih borih deset dni dopusta…. Le ljubezni, da, te pa sem imela vedno dovolj in nisem bila tako zagrenjena, kot je bila moja mati, kot je bila moja babica, in še nečesa sem imela vedno dovolj: dobre volje in kolikor toliko poln lonec. Četudi ni bilo novih kavbojk, je bil lonec poln, pa tudi zrezek je bil na krožniku. In kljub vsemu ima moj otrok lastne nove čevlje.
Oja, tudi štiri dekleta ali pa fante bi imela. Bi! Zakaj ne. Sposobna bi jih bila spraviti pokonci, na nek način že. A zakaj in čemu? Zato, da bi letala od enih vrat do drugih in izpolnjevala vse mogoče gore papirja za tiste otroške dodatke, s katerimi bi privoščila vsakemu od otrok vsako leto enkrat nove adidaske? Da bi imela bančno knjižico, na katero bi vsak mesec polagala določen znesek, da se bo vsaj eden od otrok, če bom imela srečo, lahko tudi izšolal, izučil po svojih sposobnostih?
Vsak otrok je sonce našega življenja, a vsak, ki mu ne moremo nuditi tega, česar si želi, zelo trpi. Krivica je storjena njemu in nam, odrekanja otrok žal ne razume. Nikoli ne bom pozabila vprašanj, ki sem jih morala kot otrok nositi v sebi in s seboj: zakaj jaz ne morem na končni izlet, zakaj jaz nimam tako lepega krila, kot ga ima Katja, zakaj moram jaz sezuti čevlje, ko pridem domov in hoditi celo poletje bosa, pa sem malodane že dekle, za katero se to skoraj ne spodobi, saj nisem več otrok, a kljub temu moram hoditi bosa, kot naš mali bratec? Na ta vprašanja ni bilo nikoli odgovora, ker nikoli niso smela dobiti glasu, le tiho so odmevala v meni???
Otroci naj bi živeli v veselju, v radosti, v pesmi, v otroški razigranosti in neobremenjeni v krogu svojih vrstnikov, nikakor pa ne s takimi in podobnimi vprašanji.
Ne more se me prepričati, da tako velika družina lahko živi zgolj od razumevanja in ljubezni. Morda tako razmišljata oče in mati, ker želita tako razmišljati. Otroci zagotovo ne. In ti otroci si najbrž kdaj pa kdaj, na žalost, tudi zastavljajo vprašanja, o katerih se staršem niti sanja ne. A ta hip jih tako zelo razumem, tako zelo jih razumem, da boli …..
Velike družine ??? Oh no ja, zakaj nimajo velikih družin tisti, ki ne vedo kam z denarjem, ki ne vedo kako porabiti vse, kar imajo, kam s tremi avti in petimi vikend hišicami … Tile najbrž vedo, zakaj? In najbrž vedo tudi tisti, ki imajo osem otrok, zakaj jih imajo osem? Ali pa ne vedo, pa samo mislijo, da je taka božja volja, mar ne? Smilijo se mi, eni in drugi. Da, velike družine …. in to v tej državi, ki ob novici, da je noseča, odpusti žensko, ki je zaposlena za določen čas, da ni treba zanjo plačevati porodniškega dopusta ? Gorje ji, tej materi, ki si tako hudo želi enega otroka, pa ne ve, kako in kaj bo z njim, ko bo prvič zajokal v ta svet. Morda je pametno nič misliti in samo …. imeti veliko otrok ???
In to brez otroških dodatkov, brez tistih socialnih dobrin, za katere se te velike družine borijo.
Če je keša….zakaj pa ne.
Ampak meni se že pri dveh trže :)))))))))))
Ne, razmišljam podobno kot vi.
Moj frend ima zdej tatretjo punčko, pa je že probljem kam se bojo vsi spravili v Astro ki ni glih najmanjši avto. Pa jih je samo pet v končni fazi.
Kako je to potem ko rabiš PC da imaš kontrolo kje je kak mulc….šola, krožki, šport, glasbena, …..če financ sploh ne omenjam.