Imam 4-leta starega sina,ki je navdvse simpatičen in razigran in ravno ta raziigranost se mi včasih dvigne do vrha glave.Za vsako stvar mu moram po 2xali 3X rečti,da me posluša,včasih tudi večkrat.Pri hrani imamo gromozanske težave,saj je pripravljen tako dolgo vstrajati pri svojem,da se prisili bruhat.Včasih se sama sebi zdim kot da sem najslabša mama na svetu,saj mu določene stvari ne morem dopovedati niti na lep način.Včasih sem že popolnoma obupana in ne vem več kaj narediti.V vrtcu je zelo priden ampak ko pride domov je pa slika popolnoma drugačna.Največkrat se sporečeva ravno pri hrani,saj noče pojesti niti enega kosila,ki ga skuham jaz medtem ko v vrtcu zelo pridno je .Včasih ga vprašam kaj bi jedel pa pravi pomfri ali pa makarončke.Ampak vsak dan pa res ne more tega jesti,čeprav me nekateri tolažijo da naj mu v tej želji čim večkrat ustrežem kot bajagi da se bo prej ko slej naveličal.Imamo tudi 3-mesece starega dojenčka,na katerega ne kaže nobenega ljubosumja in mogoče ravno na ta način do mene izkazuje ljubosumje.Kaj menite ve?Hvala za odgovore!!!

Hja, znani prizori, res znani. Priporočam, da se nehaš sekirat, kuhaš to, kar tebi paše (saj se mali v vrtcu naje, ne?). Pri polni mizi že ne bo stradal. Tudi moja mlajša punčka je toliko stara pa bolj malo je. Je pa lepa, ne presuha, ne predebela, tako da temu njenemu “nejedenju” ne posvečam prevelike pozornosti. Tudi starejša je bila v tej fazi neješča, zdaj pa butne že več za kosilo kot jaz (in to kljub temu, da v šoli je kosilo).
Splošno opazim tudi, da pomaga gibanje. Zdaj hodimo ob nedeljah na “tenis” – malo norimo z loparji in žogicami. In tudi tamala je lačna kot volk, ko pridemo domov. Prej, ko sta ob nedeljah žulili kavč in buljili v Živžav pa ji ni bilo nič dovolj dobro.

MISLIM, DA SI ODGOVORILA NA SVOJE VPRAŠANJE KAR SAMA. Izigravanje staršev oz. preizkušanje “kaj lahko naredim, da jo bom vrgel iz tira” zaradi tega, ker je dojenček pri hiši, je tudi način drezanja v mamo, da se potem ukvarja z mano. Češ, če bom dovolj glasen, me ne bodo niti po razno spregledali. In četudi se tebi zdi, da ga ne zanemarjate (kar ga gotovo ne :), je pač izgubil svoj status kralja :))) in zato se maščuje podanikom :))))
– še noben otrok ni pri polni mizi umrl od lakote; Če noče jesti, naj pač ne je, ampak kaj drugega mu pa tudi ne ponujaj. Do naslednjega obroka, pač. Denimo – kosilo: krompir, meso, zelenjava. Noče. Prav. Če je kosilo ob 12.00, potem pač naj šele ob 15.00 dobi malico. ampak šele takrat. Nisem zagovornik, da hrana počaka do naslednjega obroka. Pri nas je tako – če mu ne paše jesti ob 12.00, ker pač še ni lačen itd., ga kosilo hladno čaka še do malice (ki je denimo 4 ure po kosilu), za malico ima sadje, večerja pa je spet nekaj drugega, ampak spet cca 3 ure kasneje.

Aja, še to – zakaj mora jesti kosilo, če ga je tudi v vrtcu? Saj bi potem bila dovolj večerja? Morda pa ni lačen in natanko ve, da te tako sesuva (da se manj ukvarjaš z dojenčkom in več z njim…)
Stvari, ki jih moraš rečt 2 do 3 – verjetno se je navadil, da mu tolikokrat rečeš – misli si –
1. Sine, obleci si hlače:
– aha, mami nekaj hoče,
2. Sine, obleci si hlače:
čakaj, nekaj v zvezi s hlačami je bilo
3. Sine, obleci si hlače:
no, mogoče bi jo pa poslušal

reci samo enkrat, drugič malce dvigni glas in če ni odziva, dodaj “opozorilo”, ki ga lahko izvedeš takoj (boš ugasnila teve …), tretjič opozorilo izpelji
Aja, pa še nekaj, pri nas smo se dolgo “pogovarjali” skozi stene, vrata, v druge sobe in dete ni slišalo in ne poslušalo. In jaz sem izgubljala živce. Pa sem se navadila, da stopim do njega, izgovorim njegovo ime in ga neposredno nagovorim, tako da ga gledam v oči. Malce se spomnite, kako se z nami pogovarjajo otroci, ko nam hočejo povedati nekaj blazno pomembnega – stopijo do nas in nam z rokami potegnejo glavo oz. obraz v svojo smer. No, to je zato, ker želijo našo pozornost. Če boš tako delala, bo otrok hitreje dojel, da je tisto, kar zahtevaš od njega nekaj zelo pomembnega – sicer si misli – saj ko bo važno, bo itak prišla do mene.
Sicer pa lahko še nekaj predlogov najdeš pri pantleyevi v knjigi ABC odlične vzgoje, pri nas so nekateri vžgali.

PA SEM MISLILA DA IMAM SAMO JAZ NEUBOGLJIVEGA OTROKA,TOREJ SVA ŽE DVE. MOJ JE STAR 5LET PONOVITI JE TREBA VSAKO STVAR 1-2-3-4-5-6-7-8-9……???? NO JAZ PO VEČINOMA SAMO POVZDIGNEM GLAS, ČE JE PA MOJ ZRAVEN KO TRMARI DOBI PA TUDI KAKŠNO ČEZ RIT,ALI PA ZA UŠESA. MEN JE HUDO IN VČASIH MU DAM POTUHO PA SE POL Z MOJIM SKREGAVA TKO DA TO NI VREDN. TUDI MOJ JE V VRTCU ZELO PRIDEN IN SPOSOBEN,A DOMA TAKO KOT TI PRAVIŠ ” ŽIVA ŠTALA ” SEJ ČE SVA SAMA SE NEKAK GRE SE ZMENVA IN PA PADE KAK KOMPROMIS,ČE PA SMO VSI -HUDO !!!!!!
TUDI MI IMAMO 8 MESEČNEGA DOJENČKA DO NJEGA JE POZOREN IN PRAV NIČ LJUBOSUMEN.LE PRI HRANI JE NAŠ(SEDAJ)PRIDEN VČASIH SMO PA MI ZA NJIM LETAL Z ŽLICO IN KROŽNIKOM.PA SE TOLAŽIM DA NISEM EDINA OZ. DA BO TO TRMO PRERASTEL. ME PA TUDI SKRBI DA NE BO KAKŠNA BARABA RATAL OZ. DA NE BO ZARADI TE SVOJE TRME IN SVOJEGLAVOSTI V KAKŠNI SLABI DRUŽBI PRISTAL. KER JE DRUGAČE ZELO FEJST FANT.
ŽELIM TI ČIMMANJ POŽRTIH ŽIVCEV ,IN DA BI NAMA RATAL JIH SPRAVT V LAJŠTE. L.P.

Naša punca je bila najbolj grozna, ko je bil sinko star 2 meseca. Nikoli do njega, ampak do nas pa… Ugotovila sva, da sva ji v zadnjih 2 mesecih dovolila skoraj vse, da se zaradi dojenčka ne bi pustila zapostavljene, da ne bi bila ljubosumna, da ne bi … In v dveh mesecih je te najine ne-meje pripeljala do skrajnega vrha. Samo sitnarjenje, jok na jok, nič slišala.
Tako je tudi iskala najino pozornost, a ker sva vedno pritekla prvo sekundo in ji vse dovolila – je šla čez rob.

Nato smo spet začeli živeti po starem – postavili meje in se jih skuššali držati.

Mislim, da res lahko uvedeš princip – kosilo je na mizi, kdor je lačen naj je. Malica je čez npr. 3 ure. No – pri nas je sicer sadje vedno na razpolago (a ne banana) in ga lahko vzame kadarkoli.

Ej – ne mislim preveč pametovati, saj nam ogromnokrat ne uspeva. Hotela sem le reči, da premisli, če mu morda nista v teh 3 mesecih vse dovolila.

Če ima kosilo v vrtcu ne vem zakaj bi ga silila doma jesti. Otroci imajo različna obdobja in vedno nas preizkušajo. Kakšnega univerzalenga nasveta ni kako vzgajati in kaj narediti v določeni situaciji zato poslušaj svoje srce in odgovor bo na dlani. Ne dvomi v svoje starševstvo in v svoje sposobnosti ker verjamem, da se trudiš in hočeš le najboljše.
Lepe praznike.

saj mi imamo sadje tudi vedno na voljo, ampak ko je čas za malico, če ga prej ni nič jedel, se usedeva in mu naredim tak “sadni” trenutek :), če se mi da, mu celo sadno solati pripravim, pa kako skuto noter zamešam.

Ampak takoj po kosilu pa – če ni jedel – ne sme vzeti nič drugega kot le tisto, kar je ostalo na krožniku. Vem, da mu kdaj kaj ne paše, zato pa je vedno stvar dogovora, če danes ne bi mesa, lahko poje krompir in zelenjavo. Ni pa nikoli tako, da ne bi nič. Če pa res ni lačen (je denimo še sit od zajtrka), potem pa mu težim, ampak takrat se tudi ne skregava, ampak reče, mami nisem lačen, ko bom, bom jedel, kar je bilo za kosilo. Ker, veš, na začetku, je pač mislil, da smo v gostilni in on pač ne bi kosila, čez eno uro pa – lačen, mami, kuhaj …

Čez teden nekako razumem,da noče jesti kosila z nama, ampak so tudi dnevi,ko v vrtcu nič ne je,ker ni po njegovem okusu.Najbolj grozne so sobote in nedelje,saj se le malokrat zgodi da je kosilo z nama.

Srečna,

jaz bi ti rekla, da se zaradi hrane čim manj obremenjuj. Tako kot je rekla Tinkara, mislim tudi sama: pri mizi polni hrane še nihče ni od lakote umrl. Tudi mi smo pri petletnici zelo dolgo delali tako kot vi – smo jo spraševali kaj bo jedla… pa se je zmišljevala (no ja, včasih ji še vedno pustimo…) Zdaj ji povem kaj je na voljo, pa naj izbira (2-3 možnosti, več je za tako stare preveč). Če še ni zadovoljna, ji povem, da nismo v gostilni, da bi si lahko zmišljevala in pri tem vztrajam (čeprav je včasih zelo, zelo, zelo težko).

Predvidevam, da ste malo omahljivi in popustljivi zaradi dojenčka, bojite se, da bi ga s kakšnim “ne” prizadeli. Tudi majhnim otrokom utemeljen NE ne bo povzročil travm … O tem, da je malčkom vsako stvar treba trikrat povedati pa tako vse mamice pišejo… Moja pika je sama ugotovila, kje imam meje: ko rečem prvič, me ne “ferma”, ker ve, da sem rekla “majčkeno prej” (npr. priti h kosilu), ko rečem drugič, me tudi še ne ferma, ker ve, da sem rekla “še vedno majčkeno prej”…, ko rečem tretjič, je že malo bolj pozorna, ampak ve, da še ne bom “znorela”, ko pa začnem štet 1, 2, 2 in pol …, se počasi odpravi, ker ve, da zdaj pa že znam znoret…

Ah, tile naši mulčki, tako dobro nas imajo poštudirane… zato je precej hudo, ko se enkrat odločimo stvari spremeniti…

Srečno!

M.

Zivjo,

Moja puncka sicer na tem podrocju se ni zacela preverjati meja moje vzdrzljivosti sem se pa teoreticno pripravila tudi na to. Literature je ogromno, moja priporocila:
Otroci so iz nebes dr. John Gray in Ljubezen ni dovolj dr. Sal Severe
Otroci so iz nebes sicer na dolog in siroko razlaga o vzgoji, iz knjige pa bi morala potegniti predvsem:
Čisto vredu je biti drugačen, čisto vredu je delati napake, čisto vredu je izražati negativna čustva, čisto v redu si je želeti več, čisto v redu je reči ne, a ne pozabi, da sta očka in mamica glavna.
in pa najpomembnejše:
1. najprej poslušamo
2. potem prosimo
3. potem obljubimo nagrado
4. nato zapovemo
5. uporabimo premor
Bom napisala cez 3 leta, ce deluje :))

Lp,

Daya

Po premoru pa jih dobi po riti?

glede hrane – tudi moja vedno tečnari pri kosilu, pa noče, pa se kregam, pa se sekiram, pa …..
No, včeraj zvečer pa pripravim večerjo nama, njej pa niti krožnika nisem pripravila, ker je ravno pojedla dva keksa, pa se mi ni dalo prepirati. Nakar pride k mizi in reče:” ja kaj pa jaz, jaz bi tudi jedla”
Sem skoraj pod mizo padla. In je tudi pojedla kar sem ji dala.

No, naslednjič bom naredila enako, mogoče pa to pali ??

lp