Hčerka je poklicala prijateljico, da bi jo nekam povabila. Ni mislila klepetati pol ure, le za minutko. Prijateljica pa je rekla, (ne da bi sploh vprašala, kaj želi), da ravno gleda videokaseto, ki jo mora potem vrniti in da jo bo potem poklicala nazaj. A je ni. Verjetno je pozabila, punci sta še mladi in vem, da človek lahko vedno nevede pokliče ob napačnem trenutku, a jaz in seveda moja hčerka nikoli ne bi storili kaj takega, saj nama prijatelji še vedno pomenijo več od stvari in od vsake televizije. Hčerka je bila seveda prizadeta, meni pa se zdi žalostno, da postajajo TV in videokasete pomembnejši od ljudi…

Hej, Marjetka!

O tem, cemu v danasnjem svetu dajemo prednost ,bi se lahko razgovorili in prisli do kaj zalostnih zakljuckov.
Ker pa sem taka, da pri najprej poiscem opravicilo, bi hcerki svetovala, naj pozabi, ce je prijateljica kaseto morala res takoj vrniti. To, da jo je potem pozabila poklicati, ni prav lepo.

Glej, podobno se je zgodilo meni. Poklicem prijateljico in mi pove, da poslusa po radiu koncert.Se opravicim in ona obljubi, da me kasneje poklice.
Od tega je ze dva dni. Zdaj razmisljam…seveda jo bom danes spet poklicala in dodala, da sem potem se sama poslusala koncert:)

Na zalost vemo, kaksna je komunikacija v danasnjem svetu. Zadnjic je Mojca Mavec v Oni razmisljala prav o tem. Z njenimi razmisljanji se se kako strinjam.

Imejta kljub grenkobi lep dan Babi

Se strinjam z Babi.
Včasih res nehote nekoga užalimo ali pa v naglici ne razmišljamo da lahko s svojim dejanjem nekoga prizedenemo.
Naslednjič ko pokliče ji povej da vaju je prizadelo in sprejmi opravičilo. Morda je bil čisti spodrsljaj in zaradi tega ne postavljaj prijateljstvo na kocko.
LP

Mislim, da ima Babi prav. Zgodi se, da pozabimo, prav tako pa se pač zgodi, da si nekaj želimo pogledati v miru in potem pač pozabimo na obljubo ali pa se nanjo spomnimo prepozno. Tvoja hčerka naj jo pokliče, naj reče, da jo je prizadelo, ker jo je čakala, da jo bo poklicala, obenem pa iz tega ne delajte drame. Kakšna krasna priložnost, da se OBE dekleti naučita nekaj iz tega.
T.

Včasih se zgodi, da komu obljubimo klic, pa nam ob tisočih opravkih kar nekako izpuhti iz glave.
Ni lepo, a ni nujno jemati tega kot znak, da videokaseta pomeni več, kot prijateljica. Mogoče se je punci res mudilo, mogoče je bilo še 5 min. do konca kasete in so jo priganjali starši,naj že pohiti, da jo vrnejo, mogoče …

Pogovorita naj se, saj zato pa so prijatelji, da si povejo, če jih je kaj prizadelo … nato pa družno novim dogodivščinam naproti.

Je pa res, da stalno nekam hitimo in da se prevečkrat pozabi na obljube.

Mogoče pa je tamala res morala pogledati kaseto do konca, ker jo je potem morala vrniti v knjižnico. In je potem pozabila na klic.

Pogovori se s hčerko in če se bo naučila sprejemati tudi nepopolnost drugih ljudi in potem pravilno sporočati svojo nejevoljo, se mi zdi, da bo to prava življenjska šola zanjo.

Jaz bom na kratko povedala svoj zorni kot…

Kakšen dan nimam kaj za počet in pokličem kako prijateljico in klepetava do onemoglosti… Kakšen dan pa imam telefon vsake 2 min… En klic na mobilcu, pa mi že stacionarc zvoni… Včeraj je bilo tako… Sem imela klic za klicem in moram priznati, da sem porabila kake 2 ure, če sem hotela z vsakim vsaj na kratko poklepetati (še dobro, da je novopečeni očka bil že doma in lahko pazil na malo bitje)…

Ker sem večino časa sama z detetom so moji klici kratki, pa tudi ne odgovorim vedno na neodgovorjene klice… Ker včasih (ne pa vedno) enostavno ne zmorem….

Slonček, ta prijateljica je še premajhna, da bi imela nešteto klicev. Gre za to, da je hčerki samo rekla, da jo pokliče kasneje, ker je bila kaseta pomembnejša, kot da bi pustila hčerki povedati v 2 besedah, kaj želi. In potem ni poklicala… Jasno, da se noben človek po takem dogodku ne počuti dobro. Hčerka pa je še tako pazila, da bi ja poklicala ob pravem času… Jaz pa sem samo hotela napisati v premislek, kako lahko ena pozabljivost ali nepremišljena obljuba nekoga prizadane, čeprav se tisti tega pogosto ne zaveda.

Tvoji hčerki to najbrž ne bo pomagalo, boš pa vsaj ti razumela. Znanstveno je dokazano, da se tisti del možganov, ki skrbi za čustva (predvsem empatijo, sočutje, misel na sočloveka – ne najprej nase ipd. ) razvija šele po 15 letu.
Tista punčka po moje ni niti pomislila na to, da je s tem, ko ni poklicala nazaj tvojo hčerko prizadela. Morda je ni poklicala, ker se vidita vsak dan. Ne vem, ker ne poznam ozadja in ne vem, kako dobri prijateljici sta oz. kako močno sta povezani. Je pa tako, da bosta vedeli šele, ko jo spet pokličeta ali se kje drugje srečate. Do takrat pa res nima smisla razpravljati, zakaj ni klicala, kdaj bo poklicala.
BTW, koliko je pa deklica sploh stara?

z.