TRIJE BRODOLOMCI
Dobro jutro, gmajna!
Toliko, da se vam oglasim, prletim, odletim,
prifrčim, odfrčim, ko bom pa našla svoj stol,
se pa vsedem in ………
Za začetek jutra pa tole, kar me je čakalo v
predalčku in upam, da se vam bo dan začel
lepo:
Moški, ovca in pes so edini preživeli strahoten brodolom. Morje jih je
popolnoma izmučene naplavilo na samoten otok sredi karibskega morja. Potem
ko so že nekaj dni preživeli na tem otoku, jim je prišlo v navado, da so
vsak večer odšli na obalo in opazovali sončni zahod.
Nekega večera je bilo nebo posebno lepo rdeče. visoko v stratosferi so
koprenasti oblački, metereologi jih imenujejo cirusi, obarvali nebeški svod
v nežno rdečkasto barvo, poletni vetrič pa je pihljal nežno in ravno prav
toplo valovi so enakomerno butali ob skale; noč je bila kot naročena za
romantična sanjarjenja. in ko so tako vsi trije sedeli tam na
obali, je ovca moškemu postajala bolj in bolj všeč.
Počasi je stegnil roko in objel ovco okoli vratu. Pes je postal
ljubosumen, začel je jezno renčati, kot če bi mu hoteli vzeti posodo s hrano
sredi obroka. moški je hitro odtegnil roko z ovce in pes se je umiril. Vsi
trije so potem še naprej uživali ob opazovanju sončnega zahoda, ampak večer
ni bil več tako lep kot prej.
Minilo je nekaj dolgih tednov pričakovanja, da bo mimo prišla kakšna ladja
in jih pobrala, vendar se to ni zgodilo. očitno so komercialne linije
potniških in tovornih ladij potekale daleč stran od samotnega otočka.
Potem se je nekje zgodil še en brodolom. Edina preživela potnica je bilo
mlado dekle, visoka, atraktivna črnolaska, najlepša ženska, kar jih je moški
kdaj videl. bila je v precej slabem fizičnem stanju, ko so jo našli. Moški
jo je dolgo zdravil in negoval.
Ko je bila lepotica spet zdrava, so jo vzeli s sabo na svoj vsakodnevni
večerni ritual opazovanja sončnega zahoda. Spet je bil čudovit večer, rdeče
nebo, koprenasti oblački in topel večerni vetrič. Valovi so enakomerno
butali ob skale. poletna noč, kot ustvarjena za ljubezen…
Ni trajalo dolgo in moški je spet začutil v sebi tisti nemir kot nekoč.
boril se je z viharjem čustev v sebi in čutil je, da je to vnaprej
izgubljena bitka. Končno se je vdal. Počasi in nežno se je sklonil in
mlademu dekletu zašepetal na uho: “A bi lahko prosim peljala psa malo na
sprehod?”
Ohahahahahha, haha, hahahahahhahahha,
:-)))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
ja, bemti ovcu, yeeeeeeeeeeeesssssssssss!
Pismo, ej, fantje, dekleta, to je pa res že tu mač.
Jest neki prpopam gor, na hitr preberem prvi in
zadnji stavek, vmes nič, zdej me je hotel pa
zlomit od smeha …… je pa to res dobro, bemtiš da
je.
Ej, če kdo ne ve, naši sosedje imajo pa kozle ……