Kako rada bi …..
…… povedala svojim najdražjim, da………
Veliko je dni, ko vse pogosteje razmišljam o
svojih dveh dekletih: o starejši, ki je “na svojem”
in bo kmalu …. in o mlajši, s katero se prebijava
skozi to obdobje, ki bi ga človek kdaj pa kdaj najraje
zanikal, odpisal, zatajil (obdobje mislim)…. pa vendar
tudi zaživel, živel in izživel, ker prinaša ne le veliko
lepega, temveč tudi ohranja v nas, starših, tisto iskrico,
tisto elastičnost življenja, tisto razgibanost, ko se nam
dozdeva, da smo še vedno vključeni, vsaj kolikor toliko
v tisti del življenja, ki ga dandanes živijo najstniki.
In ko se kdaj pa kdaj potihem vprašam, kdaj bomo že
iz tega, mi hip za tem že postane težko ob zavedanju,
da se bo to še kako prehitro zgodilo, da bom obžalovala
vsako željo po tem, da bi “že bilo mimo”. In v teh trenutkih
se nič kolikokrat spomnim starejše hčere, ki mi zdaj tolikokrat
pomaga pri razmišljanju in reagiranju, pri ubiranju tiste pravšnje
srednje poti pri komuniciranju z mlajšo…. in ne znam ji povedati,
kako hvaležna sem ji za korake, ki jih po tej poti dela z menoj.
Ne znam ji povedati, kako hvaležna sem ji za vsako pomirjajočo
besedo, vsak dotik rok, vsak pogled in nasvet, vsako tolažbo.
In kdaj pa kdaj postane tudi staršem tesno pri srcu. Prezaposleni smo, da bi si znali vzeti čas in svojim otrokom povedati vse reči, ki jim jih želimo povedati. Minuta, v kateri začutimo to tiho željo, da bi otroku povedali vsa svoja občutenja in jim izkazali toliko nežnosti, kot je je v nas, tako hitro mine in …… se nikoli več ne vrne. V tej minuti naj bi bilo pozabljeno vse, kar nas dela nesrečne in v tej minuti naj bi otrok, dekle, žena …. vedela, kje in kaj sta mati in oče.
Za vse pobegle minute bi rada svojima dvema dekletoma povedala:
—————-
Ko si bila majhna, sem s poljubčkom lahko ozdravila večino stvari. Ali pa jih olajšala z žličko sirupa. Druge stvari, ki jih poljub ni ozdravil, sem lahko popravila z lepilom, sukancem in šivanko, elastiko, sponkami, vrvico. Dobro sem znala punčkam nazaj namestiti oči – pa roke in noge tudi. In lase. Zdaj pa so stvari, ki jih ne morem zlepiti ali ozdraviti z objemom. Zadeve odraslih presegajo moje sposobnosti. Želim si, da bi poznala čarovnijo, s katero bi uredila take stvari. Storim lahko le to, da sem na voljo. Vedno. Sama moraš izbojevati svoje bitke, ljuba moja. Toda jaz sem z mokro gobo tu, v kotu ringa.
Sama si boš izbrala svojo vero. Morda boš častila kakšnega boga ali preroka. Jaz pa te prosim le, da spoštuješ vse, kar je živega in kar si s teboj deli ta svet. Če moraš uničevati, unči le, če je potrebno in se pri tem v celoti zavedaj, kaj počenjaš. Vsi smo trajno povezani med seboj.
Imaš mojo ljubezen – ljubezen ki naju povezuje. Vzemi jo s seboj v svet, ki ga jaz ne bom nikoli spoznala.
————
Dragi moj zajček, nikar si ne beli glave in ne delaj
skrbi in se ne obremenjuj z nepotrebnim. Verjemi,
težko mi je včasih, ko mislim, da delam prav, pa
ugotovim, da v tem “prav” še vedno nekaj manjka.
Težko mi je velikokrat, ko moram odločno reči NE,
ker tega enostavno ne zmorem. Težko mi je velikokrat,
ko ugotovim, kako lahko se z menoj manipulira. In
težko mi je, ko pride tista minuta, v kateri bi rada vse
to popravila in nadoknadila, pa tega žal ni mogoče.
Ampak, najtežje pa mi je, ko vsega tega ne znam
prav povedati. To je to.
Zajček, res je, tudi starši smo le ljudje. Vendar, ali
naši otroci to vedo? Mar nas nimajo po eni strani
za nemogoče starce, za ljudi, ki jim grenijo življenje?
Ali nas naši otroci nimajo za svojo kazen božjo? Kako
le jim dopovedati, da temu vendarle ni tako? Vem,
trudimo se in trudimo in si mislimo, da če bomo eno in
isto ponavljali leta in leta in leta in leta, enkrat se jih
bo nekaj malega le prijelo. Da, morda je to celo res …
a kje je tisti “enkrat”, bemtiš vraga ????
Vendar, danes je tako, jutri bo zagotovo drugače.
Naj bo kakorkoli že, drugače bo.
biti dober starš svojemu otroku.če poslušaš svoje srce,če poslušaš srce svojega otroka,potem ne moreš zgrešiti.
Ne gre vedno le z lepa in nemoreš vedno samo pokimati in se strinjati.Delamo in odreagiramo tako kot je za našega otroka najbolje.Radi bi jih marsičesa obvarovali….včasih smo preveč zaščitniški….a kljub vsemu…Čas teče,otroci odraščajo in na koncu spoznajo zakaj tako in………………verjemi dobro se vedno z dobrim poplača…..