Zajči!
Ja prou uffffff, pismo rosno. Če ne bi tudi
jaz zajčka tako strašno rada imela, sp, bi
se ti zdejle težka pisala. Meni tako, pa uni
tako, pa tretji tako, tisto a veš…”samo s
tabo”, pismo rosno, čisto po dedcovsko !!!!
Ampak, sej pravim, sej pravim, če ne bi jaz
tudi tako rada zajčka imela, da bi nekaj “čist
in samo z njim” (he,he, he,he), pol……..
Sprevržko, evo ti enega skutinega cmočka.
In, ja, res je, kako lepo lepo je imeti take
prijatelje!!!
Dobro jutro,gmajnica!
Živjo Seba, še tebi topel pozdrav, potem
grem … na delo …. u lajf…. veš, kje je moj
lajf ……. v kuhinji !!!!!!! In tam bom to torkovo
dopoldne …. čarala !!!!
Tudi pri nas je bila nevihta, huda nevihta, bliskalo se je in grmelo, jeza neba se je zgrinjala nad naša ušesa… vse sem izklopila, vse pozaprla, ker bi bila preveč žalostna in jezna in besna in …. če bi mi spet kaj sesulo. Zdaj sem namreč na rednem letnem oddihu in če mi višja sila vzame še to, ker mi je “že službo vzela”, potem, potem, potem…… se bojim, da znorim !!!
Ja, saj imaš prav, Seba, vendar nekaj pa
le je: če domuješ nekje, kjer recimo nisi
navezal pretiranih stikov z ljudmi, kjer si
s tem,kar ti res veliko pomeni, kjer …., potem
kdaj pa kdaj potrebuješ nekoga, s katerim
izmenjaš tudi kak stavek, kako norčijo, kako
šalo, tako kot zdajle midva. In … jaz potrebujem
to škatlico, da vas pošičem, ko močno potrebujem
klepeta z vami. Ne morem vedno govoriti sama s
seboj, sem poskušala! Tako nekako je šlo: pogledam v ogledalo, vidim žensko, načnem pogovor, ji zaželim vse dobro in lepo v tem dnevu, ji dam prijeten kompliment, ona pa mene zabodeno, neumno, oči odprte kot dva
velika čokoladna bombona, vprašujoče, skorajda …. kaj pa vem, pa sem se
obrnila in šla drugam … tko je to … raje, kot bi se z njo prepirala, sem odprla PC in v vas našla sogovornike. Z vami mi je ljubše prepirati se …..
Jani, hay! Če sem čisto odkrita, me skrbi
kakšne druge vrste neurja, ne samo ta
jeza nebeška, veš! Vendar…. po drugi strani
se težko odločim za “radovednost”…. srčno
upam, da pribezlja tako hitro, da se bo moral
sam bremzati ……
Sp ! Pokliči me dan prej , da se zmeniva za naslednji dan.
Drugače pa , ker sem povedala svoj namen , je postalo zame dokaj rizično tu kjer sem..
zdaj delam na tem , pojma nimam kako bo…ampak ja vem da ste z mano. Kar mi daje moč..Je še par stvari , ki jih moram povprašat…ne vem še koga in kam točno …potem pa akcija ! Prepričana sem , da bo tale jesen uredila vse…kar bo..bo…
Uh, trapasto se mi zdi , da ne bi kar pošteno povedala vam kako je…pa tudi tu…
Če sem iskrena , živim zadnje dni slabše ko žival…jaz in moja hčerka 🙂
Pismo rosno, občutek me torej ni varal !
Če bi človek bil sam, bi stvari lažje pošlihtal,
tako pa je tu naš najbližji ….. vem, kako sem
se borila s hčerjo, občutim vse, kar ……daj
zajček, glavo pokonci, samo glavo pokonci,
oči odpret, pa počasne in gotove korake delat,
raje krajše, pa gotove, take, da še vedno trdno
stojiš, da te ne premakne prvi močnejši veter…
O bog, o bog ….. vidiš, res je, da popravnih
izpitov v življenju ni. Mobi sem imela prost,
fiksnega pa izključenega, zradi grmenja in
podobno. Pozno popoldan pa sem bila v vrtu,
saj veš, kako dosti imam tam početi.
Deklič moj dragi, daj, nasloni vsaj zdaj glavo
na moje rame, izjoči bol, izjoči… slutim, da je
to pot resnično hudo, a ne morem drugače do
tebe, kot tule, tam in preko ….. kako, reci dekle,
kako ???? A vsaj joči, dekle, ne nosi v sebi tega,
kar je tako težko. S solzami nekaj vendarle kdaj
pa kdaj odložimo, verjemi.
Ni dolgo tega nazaj, ko sem si nekje dejala, da
ne bom več jokala. Zaklela sem se pri sebi, da
jokala ne bom več…. pa mi je težko in bom najbrž
pojedla nekaj tega zarečenega kruha. Ker jok
pomaga, velikokrat malo pomaga. Odleže vsaj za
hip. Izpere srce, izpere dušo. Pušča za seboj nekaj,
na čemer začnemo znova, ker je bolj jasno videti …
strugo, v kateri se vidi barva kamenja …..
Joči, srce, joči !!! Zdaj, ob meni …. lahko jočem s teboj, te držim za roke, te objamem, samo izjoči to, kar tako zelo boli … v prsih … v grlu … pridi !!!!