fuj pa baby center
Včeraj se je v baby centru zgodilo nekaj nedopustnega in sem rekla, da bom poslala tudi mail na glavno upravo.
V Brežicah je Božiček delil darila. In se je zgodilo, da jih je za polovico otrok, ki so prišli zmanjkalo. Ok, naša je stara dve leti, pa še ne kapira čisto ampak ji tudi ni bilo vseeno.
Ampak punce, če bi videle obraze večjih otrok, kar solze so tekle, ko je Božiček rekel, da za njih pa ni nič več.
Sicer so bila darila lepa in bogata. Ampak se mi zdi bolje, da bi bila skromnejša, pa za vse. Ali pa za nobenega. Se strinjate z menoj?
Naš je star 6 let in je v 1/9 razredu. Za Miklavža je dobil nekaj malenkosti in se v šoli pohvalil. Eden od otrok je začel jokat, ker njemu pa Miklavž nič ni prinesel. In so se otroci med seboj tolažili, saj to ni nič hudega. Samo zmanjkalo mu je. Boš pa kasneje dobil.
Otroku je hudo, ko on izpade. Sveto verjame v Božička in vse ostale dobrotnike, in če njega izpusti, je “zakaj? Kaj sem naredil?”
KAAAAAJJJJJJJ??????
A je možno, da se kaj takega zgodi? Pa kaj je tem ljudem? Če organizirajo, naj naredijo tako, da bodo otroci srečni odšli, ne pa v solzah. Mislim, da je prav, da obvestiš upravo, ker kaj takega si pa res ne bi smeli privoščiti. Smilijo se mi otroci, ki so ostali brez darila in sploh ne razumejo, da za to niso krivi oni sami, ampak….
Seveda bi bilo bolje, da so darila bolj skromna, pa da jih dobi vsak. Mi smo bili z našo enoletnico v Leclercu, kjer je božiček delil čokoladne božičke. Ni nevem kaj, veselje otrok pa je bilo veliko. In to je tisto, kar šteje….
Ja, saj to je tisto. Filamo otroke z zgodbicami, da ne bodo nič dobili, če ne bodo pridni, potem pa resnično ostanejo praznih rok.
In ganilo me je to, ker to ni bil tisti tečni jok, ko je sitnarjenje poleg (saj ga verjetno vse mame poznamo). Tu so samo solze lile in razočarani obrazčki.
Pa se opravičujem. V teh dneh sem čisto sentimentalna. Pa tudi jaz poučujem v šolskem okraju, kjer je več revščine, kot pa blagostanja.
Če je bila zadeva vnaprej organizirana, potem je res nedopustno, da je daril zmanjkalo. Če pa je lahko prišel kdorkoli, ki je bil ravno takrat tam, se mi pa ne zdi čisto nič čudnega. Lahko bi pripravili 1000 daril, pa bi prišel 1001 otrok in bi eden ostal brez. Sem skoraj prepričana, da bi v vsakem primeru bilo otrok več kot daril. Nemogoče je vnaprej predvideti, koliko bo otrok, pa še take stvari se hitro razvejo….
Verjamem, da je za starše grozno, če se to zgodi ravno njihovemu otroku, ampak po drugi strani pa tudi razumem “organizatorje”.
Zdravo!
Tudi mi smo bili včeraj v baby centru in nismo dobili nič!Še dobro,da se naša pika ne zaveda in ji je bilo tak vseeno…Vendar se tudi meni ne zdi prav,da vabijo otroke za božička,potem pa zmanjka daril.Meni so rekle trgovke v baby centru,da je pač takrat pa takrat božiček in naj se oglasimo,pa še v katalogu od baby centra je pisalo da smo vabljeni…Mislila sva,da bo nek program in potem še neka simbolična darilca,vendar sva naletela na gužvo za darili…Kaj pa boš?!?Pač slaba organizacija!!!
Lep pozdrav!!!
P.S.-Verjetno sva se včeraj tudi srečali…
Lea
Draga xyz, tvoj odgovor tu ni na mestu. Preberi si še enkrat moje poste, pa boš videla bistvo sporočila.
Je pa tako, da so po mojem imeli cca 50 daril. So pa Brežice malce večja vas (rodni Brežičani, oprostite). Tako da 1000 daril bi bilo res preveč. Ampak brez daril je ostalo približno polovica otrok. Mi je bilo pa žal, d ani bilo nobenega programa, le deljenje daril.
Je pa organiziral Mercator pri nas dedka Mraza. Bila je kratka lutkovna igrica in potem je delil bonbončke – sladko ampak bonbone so vsi dobil, pa se stiskal k dedku. Mnogo lepša izkušnja, po mojem mnenju.
Lejča, a slučajno hodiš na aerobiko k Nataliji?
Zaposlene so prijazne (razen ene izjeme) in se z nimi tudi da pomagati. Je pa vse preveč natlačeno na majhen prostor in pa z vozički ne morem v trgovino. Potem pa tamalo lovim po trgovini, kjer je njej seveda kot v raju (si sama predstavljam, da sem v čokoladni deželi, pa ne smem jesti čokolade ((, ni šans).
Saj pravim, punce so drugač zelo prijazne in simpatične. Žal mi je le, da se je zgodil takšen lapsus. No, pa saj bo…
A veste, kaj pa mene pri vsem tem najbolj moti?
Da se teh prireditev praviloma udeležujejo tisti, ki so že itak zasuti z darili in imajo, grdo povedano, vsega polno rit, pa še vedno ne vedo, kje bi še nagrabili. Kot da darila delajo praznike in potem v tej miselnosti še svoje otroke vzgajajo. Nekaj mamic vas je omenilo, da se “naš/a” še ne zaveda – zakaj pa jo/ga potem pelješ tja?! Preverit, če darilo bo in kakšno bo ali kaj? Zakaj ne bi mesta v gneči prepustili komu od otrok, ki pa seže zaveda in za katerega je morda tisti Dedek Mraz ali Božiček edina šansa za darilo?
Današnji prizor iz Mercatorja, kjer sem po ljubi smoli naletela na šunder ob Dedku Mrazu. Zelo dobro stoječa družina (sodeč po oblačilih, obnašanju in dveh zvrhano naloženih nakupovalnih vozičkih, ki ju je čuvala babica) s kake tri leta staro deklico se je na treh koncih dobesedno grebla za darilo (ati, mami, dedi), dobili so ga na dveh koncih – za enega otroka. Ko so odprli ličen zelen paket, so glasno “šimfali” čez slikanico v njej. Kako je cenena, blesava, brezvezna…Ne vem sicer, ali je bilo za darila potrebno plačati ali so jih delili kar tako. V obeh paketih sta bili enaki slikanici in še nekaj drobnarij. Oba sta končala v košu za smeti. Še preden je družina prišla do izhoda, je deček kakih 6-ih let iz Lumpijevega kotička kradoma smuknil do koša in iz njega potegnil raztrgan zavitek, ga vtaknil pod ponošeno jakno in jo ucvrl ven. Tudi drugega paketa ni bilo več v košu, ko sem pripeljala nazaj v center nakupovalni voziček.
Miselnost, da mora “tudi naš/a” na vsakem vogalu nekaj dobit, mi je tako obupno tuja, kot mi je tuje hlastanje za darili, pa za hrano, pa za stotisoč stvarmi, ki naj bi nam naredile praznike lepe. Nobena stvar nam ne bo naredila praznika, če si ga sami ne bomo in bistvo praznika, kateregakoli, NI obložena miza, kup daril, dobri možje, pač pa povsem nekaj drugega.
Kaj že???
Točno se strinjam s teboj, Skrbna. Pa vendar… povabilo sem dobila od zaposlene v trgovini, pojma nisem imela, da bodo dobili darila. Mislila sem pač, da bo kakšen programček,…, kot je bilo v sklopu Mercatorja.
Darila so pač delili in sva s tamalo stopili v vrsto, zaradi tega se ne bom opravičevala. Če si hodila na faks dobro veš, kaj vse dobrega lahko prerivanje prinese – boljše naslove seminarskih nalog, boljši vrstni red ustnega izpita,…
Poglej življenje z današnje plati. Saj bi tudi jaz rada, da bi bili otroci nematerialisti, da bi jim ljubezen nekaj pomenila,… Ne vem pa, koliko je samo to pomembno za otroka. Menim, da je dobro tudi to, da se zna postavit zase, da zna poizskati dobre stvari zase, da zna izrazit svoje želje, hotenja, da razmišlja o tem ako bi jih uresničil..
Ajd, sedaj grem pa spat. Vidim, da se mi prsti že zapletajo, to pa ni dobro…
“Poglej življenje z današnje plati. Saj bi tudi jaz rada, da bi bili otroci nematerialisti, da bi jim ljubezen nekaj pomenila,… Ne vem pa, koliko je samo to pomembno za otroka. Menim, da je dobro tudi to, da se zna postavit zase, da zna poizskati dobre stvari zase, da zna izrazit svoje želje, hotenja, da razmišlja o tem ako bi jih uresničil..”
Koliko je samo to pomembno za otroka? Za moje pojme je najpomembnejše! Če mu ljubezen ne bo ničesar pomenila oz. mu bo pomenila manj, kot zavitki, paketi, znamke in firme, potem bo živel zelo bedno življenje, pa četudi se bo utapljal v denarju in blaginji. In če je to danšanja plat življenja – hvala lepa zanjo, kar imej jo. Jaz sebi in svojemu otroku privoščim kaj več kot to. In čeprav je zame moj otrok in njegove želje prvi, ga že zdaj spodbujam in učim, da ni sam na svetu, da naj gleda tudi na želje, hotenja in potrebe drugih, ki nimajo toliko kot on in da naj dobrih stvari ne išče če zase, pač pa tudi za druge in naj jih z drugimi tudi deli. Sreča ni v imeti, ampak v deliti.
Na nas je in na naših otrocih, kakšna je in kakšna bo današnja in jutrišnja plat življenja ter sveta. Taka, da bo vsak gledal le nase in svoj JAZ ali pa malo bolj prijazna, ko ob mojem JAZ prostor še za koga???
Skr bna, se popolnoma strinjam s teboj.
Na NAS je kakšno bo življenje v prihodnosti, od tega kako bomo vzgajali svoje otroke. Pa vendar kar se človeštva – soploh nas zahodnjakov tiče nisem optimist. Vse teži samo k profitu in menim, da gremo počasi v propad naše civilizacije. Sploh pa so civilizacije že večkrat izumrle. In mi gremo po tej poti.
Povedala pa ti bom zgodbo. Imam sestrično, ki je svojo hčero vzgajala v približno takem duhu kot ti svojega otroka. Danes je punčka stara 14 let in je totalno osamljena. ZAKAJ??????????? Ker je drugačna od drugih. Saj veš ptice istega perja letijo skupaj in ona je tako prekleto osamljena. Ker je bila vzgajana SOČUSTVUJ, večina pa jih je vzgajana poskrbi najprej sam zase – GREBI SE. In tako je vedno popuščala in dajala prednost drugim. In so jo samo izkoriščali. V 8. razredu je tudi že vrednota to kako si oblečen. Za to deklico obleka ni prioriteta, pač pa gradi pozimi ptičje hišice za uboge ptičice. Ostali se ji posmehujejo. ITD………..
Jaz osebno menim, da je še najpomembneje v tem “blesavem” svetu poiskati ravnovesje. Sploh pa je to težko pri odraščajočih otrocih, kjer je že zelo pomembno mnenje vrstnikov. Imam 12. letnega sina in resnično je vzoja nekaj najtežjega. Ne hodimo po šoping centrih, raje gremo na Šmarno goro ali izlet. V šoping grem ko je tam najmanj ljudi – ponavadi ponedeljek, otrok ne vlačim s seboj.
Torej veliko smo v naravi, nismo potrošniki pa vendar sem ga naučila, da najprej poskrbi zase. Kot majhen otroke je bil preveč sočustvujoč in vsem bi vse dal. Ko je šel kot 6-letnik na igrišče s svojim kolesom in vrečo svojih igrač, so mu vse pobrali, tako da je on ostal brez vsega in opazoval druge kako se igrajo z njegovimi igračami. Meni je to dvignilo pritiski in sem ga zavedlo učila, da naj poskrbi najpej ZASE. In danes se zna postaviti zase in ni mi žal, da se ga to učila, ker če ga ne bi bi ga družba poteptala, tako kot je hčero moje sestrične. V bistvu je otrok, če verjameš ali ne uničen. Osamljen in s totalno negativno samopodobo.
Malo zmedeno sem napisala, misli mi skačejo sem in tja, bistvo, ki sem ga hotela povedati pa je – živimo v taki družbi (ki pelje v propad), upoštevajmo svoj notranji jaz in poizkusimo loviti RAVNOVESJE.
Kdor je preveč drugačen, ga družba izloči. Sami po sebi pa smo družabna bitja.
Lahko se izločimo kot odrasli, za otroka pa je to preveč boleče. Sem videla v svoji družini.
Se strinjam s Skr bno. Od začetka decembra se samo govori o tem, v katerem trgovskem centru bo dedek Mraz in kdaj. Ljudje drvijo z ubogimi otroci iz enega konca na drugegea. Grebejo se tako kot da bi delili suho zlato. Zadnjič sva se slučajno znašla v enem takem centru in bila sva šokirana kako se prerivajo, si pulijo iz rok kot podivjana drhal. In to odrasli, saj ne otroci. Še dedke in babice zraven peljejo na te lovske pohode. Škoda, da ne nosim kakšne kamere s seboj.
Pa to je noro, no! Pa ne mi reči, da si bo moj otrok ubogi zato, ker njegova starša tega ne bosta počela.
Vse se je razmahnilo do teh skrajnosti, da je že ogabno. Jaz se samo še čudim, da starši ne pritisnejo na šole, da bi morali imeti v decembru več športnih dni in bi se otroke okoli vozilo nabirat darila, s katerimi so itak le redki zadovoljni. Pa saj ne morejo biti v njihovi prezasičenosti in popolni čustveni razvrednotenosti.
Ja, res so si ubogi otroci, ki ne dobijo enega od mnogih daril. Ja, ta dedek Mraz je pa res zloben. Sploh do tistih, ki bi bili zadovoljni že s skorjico kruha. Jooj, kako smo kratkovidni!
LP