NA POTI ….
…… iz spalnice v kuhinjo sem najprej zavila
kar semkaj k temu računalniku, toliko, da vas
pozdravim in vam zaželim lep četrtkov dan …
Torej, dobro jutro gmajnica, dobro jutro kletkaši.
Menda se takoj, ko smo na poti, ne sprašujemo več o smislu naše poti? Bog ve, čemu je nekdo sprejel to trditev, ker se jaz v to jutro še vedno zbujam z vprašanjem, čemu in z izskanjem smisla. Najbrže sem še presneto zaspana ???
——————–
Spoznal sem, da je sama pot lahko tudi že cilj. Važno je, da si ta cilj želiš in ga hočeš doseči. Ni važno, kako velik ali lep je ta cilj. Najvažnejše je, da obstja cilj. Že zato, da nas spravi na pot. /Z.Modrej/
——————–
Da, cilj imam, le še na pot moram. Tudi za to je potrebna odločitev. In za pomik naprej je tudi potrebna odločitev. Bogme, prijatelji, koliko težkih odločitev moram to jutro še sprejeti. Že ta, da se moram zdaj, ta hip dvigniti izpred tega PC-ja in še kaj postoriti, mi to jutro predstavlja veliko. In potem dalje …..
Eh, gremo, gremo, naprej ! Za Tjavendanovce in Kletkaše …. z odločitvijo z voljo naprej !!!
Dobro jutro….vsem skupaj..
Ja venomer smo na POti..naj bo sem ali tja…..stalno v pogonu….Da bi nas vedno odnašalo le na dobro pot….
Lep dan želim vsem,danes sem po večjih dneh normalno spala…heheh glavo sem obrnila” na dol” in uspeh je tu……hihihihi
Na jugu se lepše spi,to je dejstvo!
zej pa že letim na pot..jep v službo….
mejte se fajn*** Čau
Lepo jutro Marici..in srecno do cilja;)).
Danes ne delam ciljev, ne sprejemam odlocitev, danes imam miren dan, tak soncen in nasmejan,tko!!!
Tak je moj danasnji plan,haha in delam na temu, da rata;))..gmajna..lepo jutro..lep dan…naj bo domisljijsko obarvan..kajti vcasih od vsega hudega rada boli glava, sanje, zelje, domisljija..pa nam velikokrat lahko pomagajo, da nam dvignejo razpolozenje. Le zakaj ne…ce je pa tam…baje vse dovoljeno..in nic ne boli..ne grize..nikogar ne prizadane..ma dost filozofije..grem..papa
Dobro jutro prijatelji
pa tole sonce naj vam naredi lepe poti…
Vas pozdravljam,takoj moram na pot,
bolj kot ne brez pravega cilja,priznam,tudi
to je včasih koristno,brezciljno tavanje,pa se
prikaže nekaj,kaj…no,kaj bom zagledala?
Zunaj bom,da bo s soncem obsijano..
in vi se lepo,lepo imejte.
Cmoke !
Skrita med gorami in daleč proč od sveta je ležala vas. Do nje so vodile tri poti. Na križišču, kjer so se poti razhajale, so bili trije smerokazi. Na prvem je pisalo: »Proti morju«, na drugem: »V mesto«, na tretjem pa: »Nikamor«.
Kolikor daleč je segel človeški spomin, so potovali samo po prvih dveh poteh. Nihče si ni nikoli upal iti po poti, ki ni vodila nikamor. Ostala je zapuščena in neprehojena.
Maja, otrok iz vasi, je ljudem ves čas postavljala eno samo vprašanje: »Kam pelje pot, ki vodi nikamor?« Ljudje pa so ji vedno enako odgovarjali: »Nikamor.«
Vaščani so se zbali za varnost male deklice in ji rekli: »Nikoli ne smeš iti po tej poti. Zelo nevarna je. Nihče še ni bil tako pogumen, da bi potoval po njej.« Mala Maja pa si je mislila: »Če je pot, potem mora nekam peljati!«
Nekega dne je smuknila iz vasi in jo mahnila po prepovedani poti. Zelo dolgo je potovala po hribih in dolinah, mimo potokov in slapov, skozi gozdove in puščavo.
Ko je potovala, je začenjala verjeti, da so imeli vaščani prav. Pot res ni vodila nikamor.
Potem pa je nekega dne opazila psa in si dejala: »Kjer je pes, tam mora biti tudi hiša ali vsaj človek.«
Z mešanim občutkom strahu in upanja je šla za psom. Po poti jo je vodil k hiši, skriti v listnatem gozdičku. V hiši je živela starka. Kdo je bila ta starka? Morda vila ali dobri duh? Ni znano.
»Pridi, deklica,« je rekla Maji. »Pridi v mojo hišo. Lepa je in polna zakladov. Dolga leta sem čakala, da bi me kdo obiskal.«
Maji je pokazala stanovanje, polno dragocenih zakladov. »Otrok, vzemi, kar hočeš,« je dejala. »Vse, kar imam, je tvoje, če me prosiš. To je nagrada zate, ker si bila tako pogumna in si potovala po poti, ki ne vodi nikamor. Vsa ta leta sem čakala, toda nihče si ni upal potovati.«
Natovorjena z zlatom in dragulji se je Maja poslovila od prijazne starke. Pes jo je vodil do poti in vrnila se je v vas.
Vaščani so že posumili, da jih Maja ni ubogala in je šla po prepovedani poti. Zaskrbljeni in jezni so bili prepričani, da se ji je zgodilo kaj strašnega in je ne bodo nikoli več videli. Bili so presenečeni, ko so jo zagledali, kako jim gre po poti naproti in nosi dragocen zaklad. Po pravici jim je povedala o svoji poti. Začudeni in presenečeni so jo poslušali.
Kmalu zatem se je veliko vaščanov odpravilo po poti, ki ne vodi nikamor, pogoltni na nagrade, ki so jih pričakovali. Hodili so dneve in noči in niso si hoteli privoščiti počitka, dokler ne bi prišli »nikamor«. A niti psa niti hiše niti starke niso mogli najti. Polni grenkobe in razočaranja so se vrnili v vas. Zbrali so se okoli Maje in jo obtožili, da je lažnivka.
Maja je zmajala z glavo in mirno rekla: »Res je. Tam je zaklad, ki ga bodo našli samo tisti, ki si upajo potovati po poti, ki ne vodi nikamor.«
Po zgodbi Giannia Rodaria.
Pošlji zgodbo prijatelju
Evo mene..tvoja sem samo tvoja en mal..ene 10 minut,haha in kje si ti..ma narobe svet..sem jaz tu..tebe ni..si ti tu..mene ni..ga pa ornk spicva..a neda spicon moj..moj!!