Prvi zobek pri nas
Darila pod smrečico so bila letos skromna. Še sreča, da mi je uspelo dobiti vsaj copatke in album. Nisem pa uspela daril zaviti, ker sem v vsej tej naglici pozabila na ovojni papir, darilne vrečke, ki so v zalogi, pa starejša hčerka že dobro pozna in kaka reciklaža odpade.
Neprespane noči prejšnjega tedna pa so prinesle danes najlepše darilo. Mala ga je skrbno čuvala, nikomur ga zlepa ne pokaže in zelo je jezna, če ji kdo brska po ustih, pa čeprav si je prej pol ure umival roke… Skrivala je svoj biser, skrivnostno se je smehljala, zadovoljno kukala čez ramo, ko jo je očka nesel po hodniku. Pa vendar sem skrivnost zagledala, čeprav samo za stotinko sekunde. Zasijala je, mala drobna čista in snežnobela pika, prerinila se je na svetlo. Imamo prvi zobek! Čeprav se z možem nisva obdarovala za Božič, je mali skrivnostni zobek prišel k nam kot največja dragocenost tega sveta.
Kaj vse čaka malega lumpa! Kaj vse bo grizel, kaj vse bo videl, ko se bo mala nasmehnila! Kam vse bo šel in koga vse bo razveselil! Srečno, mali zobek! Srečno v življenje!
