molim za nesrečne in žalostne
včeraj ni bil lep dan, polna sem žalosti. Ne morem pomagati, pa vendar bi rada čarobno palčko. Zakaj morajo ljudje trpeti? Moj sine je včeraj med gledanjem posnetkov rekel le – a so bili ti ljudje poredni, ko jih je voda odnesla? Zakaj pa niso zbežali?
Kako razložiti, da je potop poslala sila, ki je ljudje ne morejo nadzorovati. Narava je pokazala, kako smo ljudje v bistvu nemočni, kako smo majhni. Polno strtih src joka v nebo. V mislih molim z njimi. Danes bomo prižgali lučko. Za nove zvezdice na nebu.
enako … tudi mi smo bili včeraj zelo pretreseni .. posnetki so bili grozljivi … še huje ker poznam te kraje … ker imamo dol prijatelje .. grozno res!
po vsem kar pišejo … sploh sever Sumatre, ki je dejansko odrezan od sveta že nekaj let (politika) … bo število žrtev še veliko več.
kako razložiti otroku … po moje težko … naš 6-letnik težko dojema razne lakote v svetu in naravne katastrofe … ne vem če loči da je to resnični svet in ne še ena od mnogih neumnosti, ki jih lahko vidi na TV… čeprav mu poskušam zadeve razložiti.
B.
Ubogi ljudje………..kakšna katastrofa.
Sej človek sploh ne more verjet,da se kaj takega lahko zgodi……dokler ne vidiš posnetkov in poslušaš preživele.
Tudi jst v mislih molim za njih.
Lp,Kristi*
Mene pa zvija tudi ob poročilih: zdelo se mi je, da je več časa bilo namenjeno peščici turistov (ki so izgubili prtljago naprimer), kot tisočim revnih ljudi, ki so zgubili svoje svojce, predvsem ženske in otroke, ki ne znajo plavat.
Spominjam se vseh ljudi, ki sem jih imala priložnost spoznati na kar nekaj potepanjih tam dol in držim pesti da so ok. Spomnim se, da so to ljudje z najbolj iskrenimi nasmehi. Ljudje, ki nimajo drugega kot pest riža na dan, a znajo biti srečni in veseli. Tajci kot budisti naprimer nikomur nočejo nič hudega, niti muhi ali glisti. Indonezijci verjamejo, da mi živimo v raju – odpreš pipo in ven priteče zlato: pitna voda. Mi pa se sploh na zavedamo kako srečni smo in se pričkamo s partnerji ali sodelavci ali tule na forumu in smo nesrečni, ker si želimo recimo več denarja ali več zabave …. Da smo res srečkoti, in da je pomembno le da smo zdravi in živi nam pade na pamet le, kadar resno zboli ali se poškoduje kdo od najbližjih.
Mogoče bi bili lahko srečnejši, če bi več razmišljali?
Mogoče pa bi nas bilo preveč strah, če bi preveč razmišljali in je bolje da ne? Če razmišljam, kaj vse se mojim otrokom lahko zgodi, če bodo želeli kdaj biti taki raziskovalci, kot sem bila jaz, me zvija od strahu.
Rada pa bi, da bi se bolj zavedali, kako dobro nam je
in rada bi, da bi lahko kako pomagala ljudem v stiski.
Poznate kašen dober način (ne unicef, bolj direkten)?
Tudi midva z možem sva samo pisano gledala, ko je bilo pri 24 urah več besed posvečeno izgubljeni prtljagi in dokumentom turistov, kot tisoče revežem, ki so ostali brez domov. Za to nesrečo sva slišala šele danes (božični TV mrk :))) in sploh si ne predstavljam groze ljudi, ki doživljajo to moro. In prime me, da bi šla dol in z lastnimi rokami pomagala.
Zaprepadena sem tudi ob bistroumni ugotovitvi znanstvenikov, da bi bilo žrtev manj, če bi bili državi povezani v program za zgodnje odkrivanje tsunamijev. Zdaj so vsi generali. :((( Zakaj pa jih niso prej vključili v ta sistem, ko pa vedo, da je to tam pogosto. Kako žalostno je vse skupaj… In tudi pri nas danes gori svečka za vse žalujoče in prizadete…
Glihkar dubla mail od prjatlce, ki je neki časa živela na šri lanki. Čist je obupana, ne je, ne spi, sam joka vs čas. Ne more verjet kako se je lahko to zgodilo. Njeni prjatli ki živijo tm se ji ne oglasijo….sploh ne ve če so še živi…Groza…..jst je pa še potolažt ne morm….sploh ne vem kaj naj rečm…=(
samo držim lahko pesti, da je z njimi vse vredu.
Živjo, po moje je unicef res najboljši način, če ne vemo, kako bi dol direkt spravili pomoč.
Mene je pretreslo, da so več govorili o 8 Japoncih, ki so izgubili življenje, kot o več kot 20 tisočih, ki so pač tam doma (in kaj, je logično, da jih je pobilo?)
Slike so grozljive, počutim se ful grozno, ker smo mi vsi tako s polnimi ritmi, pa tako nezadovoljni … prav sram nas je lahko.
naša lučka je gorela in bo danes spet.
T.
Ravno dobila mail od prijatlejice, ki je ta hip na Maldivih, na “njenem” otoku so jo res noro dobro odnesli, skoraj brez posledic, ampak sosednjega je odplaknilo. Ta hip zbirajo denar zanj, in mislim, da se bom tu vključila v akcijo.
Sicer pa pravi, da je bilo noro, kako popolnoma brez inforamacij o tem, kaj se dogaja so bili in da je največ smrti nastalo zato, ker ljudje spoloh niso odpoklicali svojih otrok z obale, ko je začelo naraščati morje – otroke je odnesel drugi pljusk. Če bi vedeli, da je tsunami, bi jih gotovo rešili.
Mislim pa tudi, da bi bilo treba nekako uvseti obvezno šolo plavanja za otroke tam dol, sicer sem lahko pametna od tule, ampakr es, to me je zbodlo v oči vedno, ko sem bila dol. Domačini gredo v vodo le do kolen (še posebej ženske) in to v obleki oz. sariju (ker se manj oblečen ne spodobi biti). Tako res ni šans, da bi znali plavati. In če mami ne zna, ne more naučiti otrok. To je res kompleksen problem…