Tri poredne punčke
***********************************************************
Nekoč ne dolgo še tega,
ko ljudje so se smejali,
v krčih se zvijali,
živele so poredne punčke,
ki imele so tri kunčke.
Prvemu kunčku je bilo ime Pitan in lahko rečemo da je bil pravi kunček, vreden svojega imena. Cele dneve je posedal pred svojo hiško in mrmral pesmi o svobodi, kajti njegov stari oče je bil vešč pevec pesmi o svobodi. Drugega kunčka se je prijelo ime Ardok, in je slovel po svoji trdi roki, ki so jo znale omehčati le tri poredne punčke. Fevder, zadnji izmed treh kunčkov pa je bil prvovrsten atlet, zmožen takšnih akrobacij, da so mu celo najgibčnejši zavidali. Trije kunčki so bili najboljši prijatelji na svetu, saj razen treh porednih punčk na svetu bilo ni živega več bitja.
Nekega nejasnega prav dne,
pa med njih stopile so tri punčke,
ki imele rade niso svoje kunčke,
zato prodale so jih meni,
da pobijem jih v temi.
To je nenasilna zgodbica o kunčkih, ki so bili zelo pridni. Bili so celo tako pridni, da so zaradi tega umrli. Kako pa so umrli, pa je že povsem druga zgodba.
To je druga zgodba, ki govori o treh kunčkih, ali bolj natančno, kako so umrli.
Vse se je začelo ko je kunček Pitan prepeval na ves glas in le malo je manjkalo da ni pel preglasno. Ker je imel srečo in ni pel prenaglas, sem se odločil da ga bom ubil. Začel sem pripravljati vse potrebno, ko me prešine misel kot raketa. Nisem se pustil motiti in se vrnil brž načrtu.
Zvečer ko se stemnilo bo,
se pretihotapilo v njegovo sobo bo.
Kri bo tekla v potokih,
saj bo rezalo po kosih.
Pitan se je že spravil v posteljo in si pred tem vestno obrusil svoje mišljenje. Bil je namreč pripričan da ga jutri čaka nov dan, poln novih dogodivščin. Ni se zelo motil, kajti novi dan je res dočakal, le da se zbudil je v kosih sedmih.
Še isti dan imeli smo sedmino,
a nam je manjkalo še vino,
zato sem hitro poskrbel,
da nam ni bilo treba v trgovino.
Skrbno sem spravil vseh sedem kosov sedmine v lepo novo vrečko. Kos za kosem. Z glavo naprej. Poskrbel sem tudi za kisik, z luknjicami seveda. Za vsak kos, svoja luknjica. Tako pospravljeno sedmino sem spravil še na hladno, za slučaj da plesen iskala bi pojedino. Končno utrujen od pospravljanja sem odpravil se po vince rdeče.
Kri spet tekla je v potokih,
tokrat od vreznin šestotih,
še pristavil sem kozarec,
ko se Ardok zvrnil je v spanec.
Končno je vse pripravljeno sem si mislil. A kako sem se uštel. Saj brez deserta sedmine vendar ni nikoli:
Zato sem brž pomislil z glavo,
da ne bo pomote, s tisto pravo.
Za desert ostal je Fevder le,
ki pogubil ga bom trezen še.
Fevderja pogubiti ni bil nikakršen izziv. Ko sem ga srečal na hodniku, sem ga potrepljal po rami, ko se obrnil je proti meni, sem pogledal ga v oči. Nož zarinil sem tako globoko, da ne bi preživel niti če poznal bi Boga vseh Bogov.
Končno sem nazdravil si v slovo,
Pričel pojedino … Kar tako.
Bil sem lačen hrane, niti malo,
a vodilo me je nekaj,
kar ni imele veze z glavo.
Dejanja ki sem jih bil storil obžalujem, le kdo jih ne bi.
A obljubo, ki sem jo dal, ne bi vzel nazaj nikoli.
Mogoče so tri punčke res malenkost pretiravele,
a kaj si morejo, saj sem vam že prej povedal,
da to niso bile katerekoli punčke, temveč tri poredne punčke.
***********************************************************