Sestra vozi
Lep pozdrav vsem skupaj. Že zeeelooo dolgo nisem tu nič pisala, brala pa kar pogosto. Ker ste mi pred dvema letoma bili v zelo veliko oporo, mislim, da vam lahko povem eno dobro novico. Po vse peripetijah, operacijah, alternativnih zdravljenjih in zaradi veliko dobrih ljudi okoli naše družine in predvsem ogromne sestrine volje izboljšati stanje zdaj tudi lahko vozi avto. Ko pa je prejšnji teden dobila izvide iz Ljubljane in so bili b.p. …. kar na jok mi gre, tako sem vesela.
Rada bi se še enkrat zahvalila vsem, še posebej Nikiti, ki mi je na žalost iz lastnih izkušenj lahko veliko svetovala.
Želim vam lep dan in veliko sonca v srcu,
Becky
to pa je lepa, čudovita, enkratna novica. In da je
tvoja sestra tako močna ženska, da ima toliko
volje, da premaga dandanes težko premagljive ali
celo nepremagljive reči, to je več kot enkratno.
Veselim se s teboj, posebej se veselim, ker si lahko
predstavljam, kaj in kako ste doživljali in preživljali
sestrino bolezen. Tudi sama sem bila v zadnjih šestih
mesecih s tastom in z njim doživljala in preživljala
toliko hudega, da mi je še danes težko pomisliti na
vse to. V zadovoljstvo in v srečo mi je bilo prebrati
tvoj post, posebej še, ko sem že v naslovu “Sestra
vozi” zaslutila, da je najhujše mimo.
Ne gre pa to tako, kot je mogoče zdaj tukaj slišati in
prebirati. In še dobro, da ste imeli okrog sebe ljudi,
prijatelje v stiski, kajti dostikrat se zgodi, da svojci
obolelega preživljajo težje čase, kot bolnik sam, dostikrat
se zgodi, da morajo prav svojcem pomagati psihologi.
Becky, izkušnja, ki vam je bila dana, vas je najbrž
prekalila v borce za življenje. Naj se sestri obrne vse
na najboljše, naj zaživi polno življenje … in vi vsi skupaj
z njo.
Lep dan.
Mariči, hvala. Tvoje besede so me vedno potolažile in mi dajale upanja. Kaj smo v teh dveh letih dali skozi…, spoznali vse zdravnike v Slovenije, prebrali vso možno literaturo o tem (včasih se mi je zdelo, da bi lahko šla študirat medicino), pa prevoženi kilometri, ogromno alternative. Ampak to je nič v primerjavi s tem kar se dogaja v srcu, kar te mori, na trenutke zbuja grozo, na trenutke posije sonce in se ti zdi, da bo šlo po najboljši možni poti. Ni bilo lahko in še vedno ni. Vendar lepo počasi napreduje. Zdaj spet postaja “moja starejša sestra” tako, kot je bila prej. Prav gotovo ne bo ista, nobeden od nas ni in ne bo več isti. Na življenje gledamo s povsem drugačnimi očmi, na ta dar, ki nam je dan z rojstvom in včasih prav malomarno počnemo z njim.
Še enkrat hvala za vse
Becky
Draga Becky,
mislim, da nek indijski pregovor pravi, da nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat. Vse teče, se spreminja, nas izziva, da se prilagajamo, sprejemamo, življenje je res kot reka.
In enako velja za nas, ljudi. Četudi tega ne opazimo vsak dan, vsakokrat, se skozi življenje kar neopazno spreminjamo; svoja stališča, dejanja, reakcije, postajamo ali zaupljivejši ali bolj sitni, bolj veseli ali bolj zagrenjeni…
Če se odmakneš malo od tega pa vidiš, da smo taki tudi zaradi ljudi okoli sebe. Ki vplivajo na nas in mi na njih. Pomembno se mi zdi imeti rad druge ljudi. Tudi jaz sem včasih – na hudo – jezna na koga, pa vem, da ne bom do smrti. Da bom enkrat odpustila.
In rada imam vse ljudi. So pa izjeme, tako na splošno, ki so mi bolj pri srcu in jim -res nikoli- ne bi odvrnila pogleda. Vsi tisti, ki so nemočni, bolani in tisti, ki jim pravimo drugačni. Še danes ne vem, zakaj so ravno oni drugačni, kaj pa če smo mi drugačni?
Ampak vse to je druga zgodba in sem zašla. Hotela sem reči, da dober človek podari drugemu svoj čas, svoje misli, dobre želje, nenazadnje svojo energijo, pa tudi materialne stvari. In ob tem zagotovi bogati. Bogati z bogastvom, ki nikoli ne propade, ki ga nikoli ne moreš zapraviti, ki ne zastara, se ne zlomi…
Ostane tebi in ostane drugemu! Dober občutek!
Želim ti, da ga občutiš in si poveš, da si dober človek. To ti povem tudi jaz. Če ti karkoli to pomeni.
pozdravček
D