Zmeda v glavi
Ah, Kr:ena, ene smo krvave pod kožo, druge pa so neomadeževane.
Seveda želiš še eno mnenje, saj ti stvar ne da miru in ženske so te kar povozile.
Ne se sekirat! Dokler nimaš šans in te nihče ne pogleda, je lahko pametovat. Potem pa se ti zgodi in … Namesto, da bi te pohvalile, da si faca in se nisi dala kar speljati! Vse te mojce*** bi jaz rada videla v takšni skušnjavi!
Tudi jaz sem bila trdna in se nisem dala preslepiti kemiji, ki me je prežemala. In danes, ko je od tega nekaj časa, sem ponosna na to, bodi tudi ti. Mi je pa godilo in to priznam. In čeprav mojega doma ne bi zamenjala kar tako, mi kar nekaj zaigra, ko se z onim srečava, lahko povem, da mi polepša dan s svojo očarljivostjo in gentlemanstvom.
In sem srečna, mogoče še za kanček bolj.
Spoštovana šeena,
deliš nas na krvave pod kožo in neomadežena? Pa še kako sem krvava pod kožo, pa vseeno še vedno stojim za vsako svojo besedo. Bi me rada videla v taki skušnjavi :))) Če bi me poznala (mogoče pa me, saj se očitno skrivaš za drugim nickom), bi morda lahko tudi videla mojo reakcijo na take “skušnjave”. Ne morem pomagati, ampak meni se je tak moški uprl, pa čeprav se mi je prej zdel čisto prijeten kolega. Niti slučajno pa me ni prežemala kemija, še manj pa mi zdaj, ko ga vidim, polepša dan. Očarljiv in gentleman pa tak! Ja, mogoče za druge, zame vsekakor nič več, odkar je pokazal, da je en navaden bedak, pa čeprav ga je narava obdarila še s tako prijaznimi besedami in čednim obrazom. Očitno se je vreča spraznila, ko so delili karakter. Dopuščam pa seveda tudi drugačna mišljenja.
Pa veliko ponosa in lepih dni želim.
Res ne bi rada polemizirala z vami.
Kr:eni sem le želela dati podporo v tem tako neomadeževanem svetu, ji ponuditi roko in ji dovoliti, da pač občuti in čustvuje. To ni greh, samo to sem ji želela povedati.
Ljudje smo različni, a vsak ima karakter, takšen ali drugačen, s pozitivnim ali negativnim predznakom.
In čeprav je bilo v prejšnjem mojem postu čutiti nekaj cinizma, mislim čisto resno. Kdo ste, da lahko obsojate?
Seveda te razumem!
Ko v zakonu izgine zaljubljenost (navadno se takrat nežno iz oblakov spustimo na realna tla), ostane ljubezen, spoštovanje, pripadnost… Hkrati tudi vsakodnevna rutina, pa vse tiste drobne napakice partnerja, ki se v trenutku zdijo še kako velike.
Potem pa slišimo tisto, kar smo želele slišat, pa že dolgo nismo. Nekomu smo všeč!!! Uuuu!!!
Ampak, kar je najbolj pomembno – se spustimo nazaj iz trenutnega oblačka, ki je nastal. Spomnimo se na to, kako se zvečer privijemo k svojemu možu, spomnimo se na njegov moški vonj, spomnimo se na to, kako nam je vedno stal ob strani, spomnimo se na to, da ga globoko ljubimo. In naenkrat se nam zdijo besede slinastega moškega čisto brez pomena. Zavedamo se, da imamo doma veliko boljšega moža, ki ni brez napak, je pa naš:).
Pod kožo smo vsi krvavi. Pomembno je, kako znamo svoje šibkosti krotiti z glavo, pomembno je, da si postavimo meje in še bolj, da jih tudi držimo.
Sicer pa tu na forumu večina ljudi nima napak. Nastanejo samo, kadar se odklopijo. Potem pa postanejo tisti Franci, ki že par let gleda za sosedovo Pepco:). Moj nasvet, na forumu ne priznavaj svojih napak ni šibkosti, kajti lahko se ti zgodi, da te cyber koklje pokljuvajo do kosti.
S spoštovanjem do vseh ljudi, takšnih in drugačnih,
Bacilka.
ah, dajte no, punce. kr ena, saj te štekam, ampak oprosti – če ti doma ne štima, to porihtaj, če ti ni do tega, potem pojdi. razumem, da s(m)o ženske v razmerju kdaj malce manj zaljubljene v može, ki jih gledamo že leta z vsemi napakami vred, ampak to v mojih očeh ne opraviči varanja. Eno je ples, pa malo spogledovanja … poljubi ali kaj več, pa je v moji duši pač izdaja. in tako pač čutim, zaradi tega bi me kdo označil za neomadeževano, ampak to niti pod razno nisem. Le da sama ne bi stopila čez mejo, ne da bi prej porihtala v glavi in doma. Taka pač sem.
Mislim, da ti manjka v svojem domačem razmerju veliko razumevanja in romantike. Zakon ali dolgotrajno razmerje pač s sabo potegne tudi rutino, dolgčas, pomanjkanje strasti, odtujenost … seveda, če dovoliš, da je to tako … zakon je pač taka stvar, ki nenehno potrebuje remont, obnavljanje in skrb. Kar pa je seveda izredno težko doseči.
Še enkrat ponavljam – razumem te, obenem pa ti svetujem, da:
1. počistiš doma, ker to, da te tako vrže iz tira en prijeten soplesalec kaže, da je hudo samotno tvoje srce
2. da se ne mečeš v naročje drugega, dokler sama ne boš na jasnem, kaj želiš (ker nisi)
3. da dobro razmisliš, kako svoje življenje vidiš čez 10 let in s kom, včasih so spominčice na drugi strani ograje dejansko lepše, ampak so še vedno samo ene rožce 🙂 Ne rečem, da pojdi od moža, ne rečem, da ne, ampak mislim, da je treba o stvari razmišljat tudi z glavo, ne le s srcem.
Drži se!