Eno res lepo jutro vam želim, en res
lep dan se nam obeta … in jaz spet
odhajam na pot … Ne za dolgo, samo
za danes. Doma me čaka preveč vsega
za postorit, česar doslej nisem uspela.

Mi je pa uspelo pogrešati vas toliko, da
že prav boli.

In pogrešam vas vse. Zelo pa seveda
pogrešam Nioboco, zajčka mojega milega,
ves dekliški svetu tu gori, rada bi spet brala
Tiho …

———-
S sočlovekom čutimo, če se lahko z njim
smejemo, kadar je vesel in če mu lahko pomagamo
pri joku, kadar je žalosten.
Kadar najprej iščemo svojo podobno izkušnjo,
smo lahko sočutni le toliko, v kolikor jo najdemo.
Kadar želimo občutke bližnjega, “nategniti na
svoje kopito čutenja”, ga prepričujemo, da ne
čuti prav.
Pravo sočutje je le tisto, ko preprosto prevzamemo
čutenje bližnjega in mu prisluhnemo s srcem. /Z.M./
————–

Poslušam vas s srcem, vse, Tiho, Barbaro, ki živi za
svoja malčka, Lili, ki se veseli nove pikice, poslušam
s srcem Sprevržkota, ki še vedno goni svoje naprej,
poslušam s srcem tudi Stephanie, ki bi ji rada odgovorila
na zelo zanimivo temo, ki sem jo zasledila (otroci in
pornogravija) in če bo le čas, se javim. Poslušam s
srcem Janija, ki mi kar zbeži, pa Sebata, ki me draži
z Raikkonenco, bemu sveca. Pa Perlo, ki je očitno spet
staknila prehlad …. Poslušam vas, oja, vse vas
poslušam in … čutim z vami. Rada bi vas vse spet objela!!!

draga Marija,
jaz, temu, da včasih /očitno res enkrat na sto let/ potrkamo tam, kjer so prijazni ljudje, pravim sreča.
Saj ne, da bi mi primanjkovalo prijetnih sogovornikov v mojem realnem življenju. Daleč od tega ! Tudi tukaj imam to srečo, da domala vsak dan srečujem koga na novo, nekateri se dotaknejo s svojo besedo moje duše, drugim pozabim imena, saj odidejo tako kot so prišli : neopazno.
Še zdaleč ne mislim, da so alhko samo tisti “pravi”, ki jih človek pozna še iz mladosti sem. Poznam veliko takih, ki se nikoli, pa res nikoli, ne bi spustili v tovrsten klepet na internetu. Ki nikoli ne bi poklicali na radio, magari za glasbeno željo. Ki nikoli ne pvoedo na glas, kaj mislijo, niti se nočejo opredeliti, recimo pri pokolu otrok v Beslanu, da bi na glas povedali, ali se jim zdi to ali ono dejanje butasto ali ne, pa sploh ne.
No ja, kaj tako nevtralnega kot so Natalijine joške o tem že rečejo kakšno.
Človek se pa ne more kar naprej, znova in znova, pogovarjati le o tem, kako sčistiš madež na obleki ali o tem, kako zoprne so tašče ali o tem, kaj se bo zgodilo v naslednjem nadaljevanju mehiške nadaljevanke………
Kdaj pa kdaj prija kakšno reči tudi z ljudmi, ki jih ne poznaš, ki jih nikoli (ali pa ?) ne boš videl……
V Stuttgartu imam sošolko in skoraj vsako leto jo obiščem, tja grem z vlakom. Pa mi pravijo, če ni škoda časa. Ni ga! Zmeraj se najde kdo, s katerim poklepetaš, lani sem z dvema kanadskima študentoma, da je vožnja minila kot blisk.
In ko takole pridem od ma,e ki mi vsak dan znova pove, kaj jo boli in kaj ne, in ko pridem iz službe, kjer že v naprej vem, kaj bom slišala , ko določena oseba odpre usta, , itd.itd…paše malo drugačnega izziva…..
Pa mi bo kdo rekel: saj imaš moža, sedi se k njemu, pa se pogovarjaj….Saj bi se, samo mu po toliko letih že tako izjemno dobro berem misli, ali pa mi že njegov pogled pove vse, zlasti takrat, ko bi se želela “pogovarjat” sredi pomembne košarkarske tekme ali pregleda novosti v avtomobilski industriji :-)))))))))))))))
Tisti, s katerim si, na nek način pomenijo domačnost varnost, in temu podobno, s tem pa ni rečeno, da včasih ne paše skok v “malo drugačnosti”, kaj meniš?

Draga Štefi…draga Mariči….in vsi ostali….

Jaz sem tu spoznala tako enkratne in čudovite ljudi, da se z besedami ne da niti povedat. Z nekaterimi se poznamo tudi “v živo” in lahko rečem samo to, da jih ne zamenjam za nič na svetu. Vsakega, ampak prav res vsakega imam rada na svoj način… Žal mi je le, da se nekateri zelo redko oglašajo, jih je pa zato toliko lepše prebrat…Vendar kot pravi Andrej Šifrer….ZA PRIJATELJE SI JE TREBA ČAS VZET….zato…dragi moji…vzemimo si čas en za drugega…ukradimo si par minutk za svoje prijatelje…

Rada vas ima vaša Stelčka

kaj se pol obiraš,porka troia!!!!!
Pod pod noge…pa,da se zvrneva dohtarca!
😉

Štefka pravi:

“Pa mi bo kdo rekel: saj imaš moža, sedi se k njemu, pa se pogovarjaj….Saj bi se, samo mu po toliko letih že tako izjemno dobro berem misli, ali pa mi že njegov pogled pove vse, zlasti takrat, ko bi se želela “pogovarjat” sredi pomembne košarkarske tekme ali pregleda novosti v avtomobilski industriji :-)))))))))))))))”

Dejte se ostali v ta del poglobit,pa boste vedeli zakaj smo tukaj!

:))))) tud zato :)))))

Res lepo, da ste postali taki prijatelji tukaj:)))
Čeprav še nisem dolgo med vami, jih poznam nekaj (žal ne v živo), ki se mi zdijo prijetni in nekateri res vredni prijateljevanja, pa čeprav samo s pisanjem.
Upam, da tako ostane:)))

Sklepaj nova prijateljstva, a ohrani stara; prva so iz srebra, druga iz zlata. Nova prijateljstva so kot novo vino, ki se bo polagoma pozlahtilo. Prijateljstva, ki sta jih preizkusila čas in spremembe, so najbolj zanesljiva. Čelo se naguba, lasje posivijo, prijateljstvo pa se ne omaja.

da nas šele v živo vidiš…….padeš dol!Mislim…tko v prenesenem pomenu,hehe.
;-))))

ja bo treba en zur narest..pismo a bom enga dne pljunila v roko in nekaj uštimala,ala domačo varianto….:)))

In kdo bo še poleg mene povabljen?
😉

😉 vsi!

Hm…pol pa mene ne bo.

Kaj si pa zdaj zmišljuješ???? Saj si še prejle rekel…kdo poleg mene še pride????

:))))))))))))

Ajej, ajej SP…………..kaj čmo narest s tabo???

ene dva klona.
če pa bo premal, pa tri .-))))

Ha,ha,ha……………………

Ma Sprevržko je one and only dej:))))))))))))))))))

:-)))
a veš kako bi naju radi mel, ko bi posojale klone :-)))))

v kurniku!!!!!!!

hahahaha

magari.
včasih mal smeha tko dobr paše :-)))))
toda..
hej, a bi se ti pustu klonirat?=
sam mičken?

Tudi jaz ti želim eno lepo spočito jutro po vseh poteh , ki jih dan na dan prevoziš in prehodiš , po vseh trenutkih , ki jih tako nesebićno razdajaš vsem naokoli a pri tem vedno pozabiš nase .

Ne bom , ali pa kar bom povedala stvari , ki jo sicer sama že veš. Tudi zajček te vedno pogreša. Leta najinega prijatejevanja so naredila svoje. Samo še bolj utrdila …

Lepo si napisala za vse nas tukaj in človek mora vsakega od nas tu imeti rad. Vsakega sicer na svoj način ampak ja , imeti rad.

Nihče nam nikoli ne bi verjel , da je možno najti v današnjem svetu toliko prisrčnih in iskrenih ljudi , ki prijateljujemo sedaj že kar nekaj časa . Obenem pa vsak izmed nas je pripravljen za drugega narediti kar se le da.
Našli smo se , ker nismo bili slepi in smo odprli svoja vrata srca dru drugemu.

Naša poslednja večerja tam pri kitajcih , mi je ostala v lepem spominu in želja mi je , da se tja spet vrnemo.

Bomo naredili, zajček, bomo. Bomo našo Perlo
aktivirali, pa še koga in sama pridodam dve desni
roki in vseh dvaindajset nog in bomo to ponovili.

Tudi meni se toži po vseh !
In obletnice so zato, da se jih praznuje!

Moram rečt,da si tega nebi smeli dovolit.Preveč časa je minilo,tistih par uric,pa mislim da bi si vsak z veseljem utrgal.Tak da ja bo treba zrihtat nekej.Sam jest k sem bolj za domač sistem,bi tud kej v tem slogu.Tadomače,pa da nas noben nikamor nič ne preganja…Tak no,men tist vikend ne gre iz glave.Tist veelik sadovnjak pa tista dobra dušca s krikupno bradico,bemu…..treba je treba!!

Ne.
Bi bil ljubosumen pol na same sebe.
😉

:-))))
ni rečeno, da so kloni boljši kot original.
je pa res, da niso obremenjeni s svojo lastno “zgodovino”……….
pa še v službo jim mogoče ne bi blo treba hoditi in bi imali več časa………..za vse…..
ah..
kam človeka zanese 🙂