ČLOVEK, LE JEZI SE !!!
Dobro jutro, gmajna, dobro jutro svet.
Ja, takole se začne tole jutro, da si rečem
… pih, le jezi se, če se imaš za kaj!
Pa še tole misel zgoraj berem:
Ko si hud na nekoga, mu lahko takoj
odpustiš, če si prizadet, to traja dlje.
/Tamau/
Bo že držalo, če so misli tako velikih ljudi na
portal obesili ???
——————————————————-
V tem nasilnem svetu je pravzaprav že kar težko ločiti napadalnost in nasilje od normalne in običajne jeze. Zato se morda bojimo priznati in izražati jezo. In ko nismo pripravljeni ali navajeni drug drugemu al sebi priznati svojih jeznih čustev, se nam še prej zgodi tisto, česar se želimo izogniti – nasilnost.
Ponavadi ne priznamo jeze niti samim sebi. In potem jo toliko časa tiščimo v sebi, dokler ne popusti še zadnji varnostni ventil. S tem pa, ko poskšamo jezo zadušiti, lahko postanemo potrti ali sovražni, družbi nenaklonjeni ali celo napadalni.
…
S priznanjem “jezen sem” ali “jezna sem” to svojo jezo tudi kar nekako ogradimo okrog sebe in jo potem manj stresamo naokrog. Kot da bi s tem, ko smo razkrili, naša jeza že dosegla en del svojega namena. Potem ponavadi n več tako silna in kar malo popusti.
…
Z glasnim priznanjem jeze pa ji tudi na neki način določimo njen vrhunec. Če je že dosegla tisto točko svoje rasti, da smo se je ovedli, potem to ponavadi pomeni, da ob začela popuščati.
Izrečena jeza namreč rada začne popuščati.
….
/Z.Modrej/
—————————————————————————
Prijatelji, verjemite mi, da nekaj na teh beseda bo, res bo. Jaz sem to jutro vstala zelo jezna. Ne vem sicer, ali je tudi jeza usnula z menoj in se v meni pripravljala na vrhunec ali kaj, a ko sem zjutraj vstala in se je zgodilo nekaj, kar bi se ne smelo, vstala sem namreč jezna, še vedno …. sem v kuhinji, ko sem pripravljala kavo, glasno, res glaso dejala: PISMO, SEM TO JUTRO JEZNA, KAR POP…..ILA BI, PA TUDI BOM. JA, BEMU SVECA, JEZNA SEM, PA KAKO SEM JEZNA … in spet in spet. Pa sem vklopila likalnik, pa sem še bila jezna, pa sem se nad likalno mizo in likalnikom znesla. Kar poropotalo je nekaj. In zdaj, ko je kava kuhana, ko je likalnik že kar nekaj časa v “betriebeu”, ko poskrnem vsake toliko časa požirek kave in ko sem našla tole o človeku, ki naj se le jezi…. ja presneto ja, da res popušča. Tudi na tisto, kar me je v službi zadelo, nisem več jezna, pa tudi na nekoga, ki mu ni mar trpljenja svoje matere, nisem več tako jezna, tisto sem že kdaj izpisala iz sebe. Pa … kje je zdaj za vraga ta jeza !!!!
Dobro jutro gmajna, in pa …. duška si dajmo. Če je kdo jezen, izpiše naj svojo jezo semkaj, pa bomo z njim vsi bentili in potihem upali, da ga čimprej mine, da doseže vrhunec ………..
……… njegova jeza namreč, bemtiš! Njegova jeza, da ga čimprej zapusti. On sam pa naj jih doseže tolk, da se bo komaj pobiral in vlačil po tem svetu, če bi ga to rešilo …… pred jezo !!!!!
Auf, banda !!!
………..včasih mi pomaga, da se vsedem v avto, se na glas jezim , bemtim, pošiljam vse glavne akterje v rit , toda po nekaj deset kilometrih se ponavadi vsaj malo ohladim :-))
heheh ženske pa ni dobro jutro začet z jezo.pravijo,da se po jutru dan pozna…
ja da ne rečem zvečer,mater včeraj me je en tako razpi……..da sem mislila da mu bom vrat zavila…In kaj je naredil on,he piz…se je name nazaj….in če lahko odkrijem še nekaj…je dal hlače dol in orodje ven in rekel na popuši mi ga……..Inn…jaz sem šla sam spat!! EKO!!
In ta glava luda božja je šu potem forum brat,kaj pišem,kako se obnašam…he dobila sevede rdeč karton,ampak če bo kadarkoli tole bral..mu rečem J*** S** sam ne z menoj!!!
EKO!! A je bilo dost sočno..hehehehe
P:S: to je še jeza od včerej tak,zdej sem jo dala ven…..
No, Niki, potem sem tudi jaz zgolj jezen in razvajen ter nevzgojen otročaj, kajti kadar sem zelo zelo jezna, tudi jaz ponavadi ne obvladujem tako silnih čustev in jim odprem vrata na stežaj, naj odidejo, če mislijo mene uničiti. Čemu bi se pustila uničevati jezi odznotraj ??? Nima smisla. Raje se smejim in sem dobre volje, kot namrščena in besna in kaj vem kakšna še, kar mi jemlje prepotrebno energijo. In le zakaj bi kdaj tudi odrasli ljudje ne pustili “otroku v sebi” da je tudi resnični otrok, pa če je razvajen, pa tudi razvajen??
Hmm, mislim , da zato , ker je prav vsakega otroka treba vzgajat v odgovornega , za okolico sprejemljivega odraslega . In po moje negativna čustva niso glih za razkazovanje. Zrel odrasel bi moral z njimi znati opraviti na drugačen način , in , seveda , nikakor jih zadrževati v sebi. Saj zato pa smo odrasli , morali bi se znati POGOVARJATI , pa magari sami s sabo , če čutimo , da se sicer nimamo s kom ali da morda tega ne zmoremo.
Tole je samo moje razmišljanje , ker sem že marsikdaj prebrala razna razmišljanja raznih sicer zelo razgledanih in modrih ljudi, s katerimi se pa jaz osebno včasih ne morem strinjati. Sicer pa nikjer ne piše , da se tudi oni ne morejo motiti , ali ne ?!
Po moje je samoobvladanje nekaj , česar bi se morali kar vsi naučiti. Ker se lahko sami v raznih situacijah prapričamo , da nas nekontrolirano izražanje takih ali drugačnih čustev lahko zapelje predaleč … v nekaj , česar pravzaprav nismo hoteli.
Prehuda mordovanja za tako lep jesenski dan , ne res 🙂
Tu sicer ni sonca , vendar se ravno iz tega napol oblačnega megličastega dne da zaslutiti čar prihajajoče jeseni .
Lep dan vsem !
Nikita
Niki,
tudi tu ni sonca in mene pošteno zebe, verjemi. Rada imam jesen, o kako rada. Veselim se je… vse njene barvitosti in njenega vonja in njenih čarov. Pa tistih sončnih žarkov, ki se jim uspe prebiti skozi veje. O, težko čakam tole pravo jesen.
In tvoje razmišljanje ni v tem jesenskem dnevu popolnoma nič odveč. Kje pa, mene prav razveseljuje pogled v razmišljanje drugega človeka, pogled na nekaj z drugimi očmi, z drugega zornega kota. Kljub temu pa moram priznati, da si kdaj pa kdaj ne glede na odgovornost, ki sem jo sprejela nase z osnovanjem družine, tudi jaz moram dati duška … in kadar me zapopade tista “sveta jeza”, si dam duška na način, kot sem ga opisala. Besna sem,
pa premikam posodo bolj glasno, pa otresam prt bolj ihtavo, pa preložim zadevo z enega mesta na drugo mesto dovolj glasno in hitro, da je opaziti tudi mojo jezo. In če me po vseh teh dejanjih jeza še ne mine, si dovolim malo počakati, nato pa seveda pride tudi do pogovora. To vedno, zakaj ne, drugače bi me jeza žal nikoli ne zapustila. Vendar, veš Niki, rada sem v sebi tudi še otrok. Ko bo otrok v meni otopel, umrl, potem tudi jaz ne bom več tisto, kar sem sedaj! In ker kot otrok in kot najstnik in kot mlada mati in žena in kot sedaj zrela oseba nikoli nisem bila ne razvajena, ne nevzgojena, rada to privoščim otroku v sebi !!! Zakaj ne ? Tega sva konec koncev deležna le midva … otrok v meni in jaz sama. In kdaj pa kdaj je to prav prijetno .. biti razvajen in nevzgojen …
No , saj. Imaš prav.
Ravno danes sem sama vesela kot otrok – nekdo , ki ga imam ful rada , mi je nekaj lepega povedal , ravno se je pokazalo sonce , zemlja in zrak dišita po jeseni (moj najljubši letni čas) popoldne grem h konjičku , moj mali nečakec mi dela veselje , ko se mi posmeje s tistimi mišjimi zobki in stegne rokice proti meni , moje tri muce že postajajo bolj kosmate in si iščejo zvečer prostorček v mojem naročju , ma …. veliko je dogodkov in stvari , ki grejejo , tako , da jeza nekako ne najde prostora v meni … včasih le razočaranje in žalost – proti temu pa pomaga le čas.
In seveda , lepo je poklepetati .
N.
Da, lepo je poklepetati. In, kot pravi Andrej Šifref: “Za prijatelje, si je treba čas’ uzet, se poveselit in ….” Čas vzet ! Jaz si ga vzamem, kolikor mi je dopuščeno. In grem. A vse poredkeje, žal. Tudi v vaš konec vse poredkeje zaidem, sem opustila tisto dejavnost, ki me je gnala tja. Kaj čem. Vsake toliko časa si človek mora narediti prioriteto. In če vidim, da nekam pač ne pašem, se tja ne silim več. Opustili smo naša srečanja, vse manj nas je. Kaj potem hočemo stokat in jokat? Primorci se dobite po svoje, jaz, ki ne pašem ne tja ne sem, nekako izvisim in se potem najdem, kakor se pač najdem. Menimo se in menimo, zmenimo pa se še vedno nič ne!
In ko povsod, je tudi pri organiziranju naših srečanj tako, kot pravijo: suviše babica, kilavo dete. Več ko nas je zainteresiranih za srečanje in več ko jih srečanje organizira, manj je teh srečanj!!! Čudno, kajne. Jaz sem umolknila. Šla pa bom, kamor me bo vleklo.
Razočaranje in žalost sta v mojem srcu kljub vsem radostim življenja skorajda dnevna obiskovalca … le za hip morda, a vračata se, vztrajno. Vendar, kot praviš, prepustim se jima samo, ko res ni izhoda. In premišljujem z njima vred … in delam analizo in naredim zaključke, s katerimi se sicer za silo sprijaznim, vedno pa ne. In ker ostajata, se vračata….
Tudi mene grejejo učke in rokice …. nečakov in mojega malega. Ne vem, zakaj ti ne moreš in ne moreš dobiti mojega meila? Imaš prepoln predal? Ti pošljem moje sonce še enkrat?