SPOROČILO MOJEMU ZAJČKU …
… a le do takrat, ko spet pridem na svoje:
piše: titanic
———————————
Kako pomembno se počutim v neki situaciji? Koliko pomenim določeni, morda ljubljeni, osebi? Kako sem pomembna in nenadomestljiva na delovnem mestu, v krogu znancev, prijateljev…?
Oh, kako puhla a vseeno pomembna vprašanja, na katera je vsak človek že kdaj pomislil ali si morda celo upal spregovoriti. Kot vsaka stvar ima tudi pomembnost več strani s katerih lahko gledamo to zanimivo lastnost ali iluzijo.
Če pogledam nazaj 10, 20, 30 let, imam občutek, da se je svet vrtel okoli mene, da sem središče dogajanja in, da se stvari dogajajo tako kot se, zaradi mene. V mislih sem bila nenadomestljiva in enkratna. A kdaj, v kakšni situaciji….
Danes se zalotim, da še vedno kdaj želim imeti ta občutek, ker sem bila nanj tako močno navezana, navajena. Za življenje kakršno živim sedaj, je skoraj nemogoče, da bi tak trenutek trajal kaj več, kot le Trenutek. Ker se potem, ko se zavem, nasmehnem in pomislim malo bolj široko, globoko, visoko… ja. V neki situaciji, ko naredimo nekaj dobrega, izjemnega, se počutimo prijetno in pomembno. Še drugi nam govorijo tako, še drugi nam ploskajo in so nad nami navdušeni, morda celo pretirano. Kar pa slišimo, pa kmalu verjamemo, če se večkrat ponavlja. Vse pa je le Trenutek in že takoj naslednji hip morda ne bo več tako. Sigurno ne bo, ampak bo malo drugače.
Človek je v svoji družini nenadomestljiv, ker je enkraten in čustveno povezan z ostalimi člani družine. Med seboj se podpirajo, ljubijo in nežno šepetajo besede, ki jih radi slišimo. Dobimo občutek, da nas imajo radi. V službi so prijazni do nas, ker to narekuje bonton in kultura, med prijatelji in znanci pa je možna pomembnost neke osebe zgolj iz koristoljubja in trgovine daj-dam. Tako se vidi in to tako je.
Kaj pa občutki, če se poglobimo v razmišljanje – kakšen odnos imamo mi do drugih: do družinskih članov, sodelavcev, prijateljev, znancev? Seveda. Družina je začasna, ker starši umrejo, otroci nas osrečujejo, nato odidejo, ostanemo sami ali pa pozabljeni. Kje je naša pomembnost takrat? Ljubljena oseba spozna dolgočasnost v nas, ima občutek, da se trudi za ljubezen (včasih se ni bilo potrebno), mi pa nič. Zato odide drugam ali postanemo zanj nepomembni del v življenju. V službi si delamo skrbi, ko odidemo na dopust, ali smo res vse postorili, da ne bo kaj narobe, saj nihče ne zna tako dobro opraviti dela, kot mi sami. Le kaj bi bilo brez nas? Ko se vrnemo, nas delo počaka ali pa je slabo narejeno in imamo spet možnost, da se čutimo pomembne. Če pa zamenjamo službo in odidemo v drugo podjetje, se hitro najde nadomestilo, rado se sliši kaj negativnega ravno o človeku kateri se je imel za nenadomestljivega.
Kaj pa prijatelji in znanci? Govorim o površnih prijateljih: ko se človek preseli, zamenja okolje, se poroči ali spremeni družbo, se (realno povedano) pozabi na “velike” prijatelje. Ni več stika, ne telefoničnega, ne osebnega, oseba enostavno izbledi iz spomina ob vseh “vsakodnevnih obveznostih”.
Vsak je nadomestljiv, če govorimo o delu, nihče pa ne more biti isti kot nekdo drug, če ga doživimo kot drago osebo s svojim srcem. Začutimo ga, pa čeprav ga nikoli več ne vidimo, je v srcu ostal spomin in občutek ljubezni tudi po več desetletij. Občutek ljubezni kot ga ima otrok do staršev, Človek do Boga in starši do svojih otrok ter Bog do Človeka, se ne more primerjati z ljubeznijo do bližnjega človeka ali partnerja. Lahko se približamo, a kako dolgo smo lahko približani? Odnese nas v materialni svet, svet želja po popolnosti, po vedno nekaj več in boljše. Ja, tako je človek narejen, motiti in delati napake je človeško in se s teh napak nekaj naučiti in rasti ter se izpopolnjevati. Bog nas ima rad kot imamo mi radi naše otroke, mi pa naj imamo radi njega kot naš starš, ki nam odpušča napake, ker se še učimo, ker nas spodbuja naj vzdržimo, ker nas podpira, ko mislimo, da ne zmoremo več, ko nam odpušča. Zanj smo nenadomestljivi, kot je On za nas. Odnos naj bo ljubeč kot med starši in otroki – pa imamo vse kar si želimo. Vse ostalo je minljivo v tem ali takoj v naslednjem Trenutku našega življenja.
————————————–
V ničemer pa ni krivda na nas samih, dragi zajček, v ničemer, v ČISTO NIČEMER !!! Vedno in povsod je potrebno iskati več razlogov in si ne naprtiti na lastna ramena tudi tistega, česar NISMO NIKOLI, NE BOMO NIKOLI IN NE MOREMO NIKOLI ZAGREŠITI ….
Zajči,
tole, če se ne motim, sem kopirala iz “Sončevih pozitivk”, ker sem v besedilu našla polno nečesa, kar sem ti želela povedati. Nisem pa prepričana, če si razumela. Nisem imela časa javiti se po telefonu na tvoj nemi klic v sili, zato sem sporočilo poslala preko navedenega besedila. In šlo je predvsem zato, ker si se počutila krivo za stanje, ki je vladalo v vaši hiši, sem ti pa skozi to besedilo želela povedati samo to, da človek ne more nositi krivde za vse, kar se zgodi samo in zgolj SAM na svojih ramenih, da so za stanje krivi ljudje v krogu, kjer si, okolje, v katerem živiš in način, na karšnega živiš. ČISTO IN SAMO TO ! Sem računala, da boš razumela, kaj ti želim povedati!
Nisem pa iz besedila, ki sem ga kopirala nič črtala, ker se mi to do pisca ni zdelo pošteno!
Lep dan.
Pa še tole Mariči….
Po tolikih letih najinega osebnega prijateljevanja , mi ne rabiš ničesar razlagati posebej. Menda sedaj obe dobro veva , da se razumeva brez besed , tudi brez mailov kak dan ali teden in da naju vseeno veže vedno več bolj in bolj iskreno prijateljstvo , ki ne temelji na farsi in sladkih besedah , marveč na pristnem in pravem prijateljstvu ki marsikateremu ni dano. Zato ga jaz nadvse cenim ! Tudi tvojo iskrenost ( ker te ne po kepi , ko me nakregaš:)) in tako je to.
Vedno najdem med tvojimi vrsticami veliko sporočil zame , ker preprosto te znam brati. To pa znam ravno zaradi vsega kar sem tu napisala.