OREL …
Nekoč je kmet šel skozi gozd in našel majhnega orla, ki je ležal na zemlji. Bil je ranjen in je umiral. Pobral ga je in ga odnesel domov. Redil ga je v kokošnjaku z drugimi piščanci. Orel se je hitro navadil jesti piščančjo hrano in se obnašati kot piščanec.
Čez nekaj časa je v tisti kraj prišel poznavalec ptičev in ugotovil, kako orel je zrnje in črve ter živi na kmetiji. Poln presenečenja je rekel kmetu:
»Kako to, da rediš orla s piščanci v kokošnjaku? Orel je kralj ptic. Ustvarjen je za letenje, ne pa, da živi na kmetiji in je s piščanci.«
Kmet je odgovoril: »Kaj drugega bi mogel storiti? Našel sem ga, ko je bil zelo majhen. Prinesel sem ga sem in ga imel v kokošnjaku. Videti je bilo, da je kar zadovoljen s tem, da je eden izmed piščancev.«
Poznavalec ptičev je rekel: »Dragi moj prijatelj, zmotil si se. Orel je orel. Naučiti ga moramo leteti. Uresničiti energijo, ki je v njem, in dobre lastnosti, ki jih ima. Samo ko jih bo v polnosti uporabljal, bo našel srečo in popolno uresničitev.«
Poznavalec je takoj vzel orla v roke in ga poskušal naučiti letenja. Toda vse zaman. Orel ni hotel razpreti kril. Bal se je leteti. Ni niti vedel, kako bi lahko letel!
Spet je ptičeslovec dvignil orla s tal. Tokrat ga je držal visoko nad glavo. Potrpežljivo mu je rekel: »Pripadaš nebu, poglej proti nebu, kvišku poglej, daj, razprostri krila, začni leteti.«
Orel je bil zmeden in prestrašen. Ko je videl, kako si piščanci nabirajo hrano po zemlji, je z vso težo padel na zemljo in se jim pridružil.
Toda poznavalec ptičev ni obupal. Vedel je, da v duši te ptice bije orlje srce, ki utripa za odličnost in teži po njej.
Drugi dan je ptičeslovec vzel orliča in šel z njim na vrh bližnje gore ter začel vzpodbujati prestrašeno ptico. Govoril je: »Poleti, poleti, dragi orel. Razprostri krila. Povzpni se na višave. Pozabi družbo piščancev. Zleti, zleti!«
Vrgel je ptiča kvišku proti nebu. Toda orlič se je zbal samega sebe in višave, zbal svoje velikosti. Trepet in strah sta pripomogla, da je padel na tla. Čeprav je bil na vrhu gore, je še vedno gledal na kmetijo v dolini.
Ptičeslovec je končno razjasnil orličevo oko, ko mu je rekel:
»Ne pozabi tega, da nisi piščanec. Ti si orel! Lahko letiš. Tvoja domovina je nebo. Višine te kličejo. Nisi namenjen za zemljo. Razprostri, razširi krila in poleti!«
Končno se je orel začel veseliti. Navdušenje se je dotaknilo kril. Prišlo je do njegovega srca. Naenkrat je vztrepetal. Nekaj se je zbudilo v njegovi duši. Počasi je razširil krila in zamahnil z njimi.
Končno se je odtrgal od zemlje in začel leteti. Oči je usmeril k sijočemu soncu. Čedalje hitreje in vedno više se je dvigal. Dosegel je nedosegljive višine neba!
Človek je rojen za zmago! Vi ste rojeni za lepše in srečnejše življenje. To si zaslužite tako, kot si zasluži orel nebo.
—————————————————
Tale zadnji stavek mi je hudo všeč, hudo všeč. Zajček, tale zadnji stavek je tudi zate !!!