POGLAVJE 1

Hodil sem po ulici in globoka luknja je bila na pločniku. Padel sem vanjo. Trajalo je celo večnost, da sem uspel priti ven. Bila je moja krivda.

POGLAVJE 2

Hodil sem po isti ulici. Zopet sem padel v luknjo. Še vedno je trajalo dolgo, da sem uspel priti iz nje. Ni bila moja krivda.

POGLAVJE 3

Spet sem hodil po tej ulici in zopet padel v luknjo. Sedaj mi je to postala navada. Bila je moja krivda. Ven sem uspel zlesti nemudoma.

POGLAVJE 4

Hodil sem po isti ulici in zagledal globoko luknjo v pločniku. Šel sem okrog nje.

POGLAVJE 5

Hodil sem po drugi ulici.

hehe, jest bi ravnala mal drgač.
Za rokav bi potegnila ta pruga dedca, pa mu rekla , hej, a vidiš tisto lukno? a misliš, da bi se dal kej narest, de neb jest še enkrat not padla.”
In grem stavit, da bi možakar zavihal rokave, pa vzel lopato, pa lukno zamašu…..tko in drgač, ane marija?
Moj moto je, da je treba moške zmeraj koristno porabit :-)))))

Zelo poučna zgodbica , saj zadnji stavek pove vse . Le zakaj lezemo tolikokrat še vedno po isti ulici , ko bi lahko takoj ulico menjali , manj travm glede poškodb bi bilo 🙂

že vidim, zajček, da sem jaz še zmeraj mal revolucionarja…..
da bi menjala ulico le v skrajnem primeru, hehehe.
Taprvo bi lukno zaflikala in če se le da, ne sama!

jep….vidiš to le potruje,da gre osel le večkrat na led…..Prihaja nam počasi-nekaterim…)))

men tudi :-))
ojej..
a je to nalezljivo???