Vsem mojim….
Dva moza, oba resno bolna, sta skupaj lezala v bolnisnicni sobi.
Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je
pomagalo odvajanju vode iz njegovih pljuc. Njegova postelja je bila ob edinem
oknu v sobi. Drugi moz je moral vse dneve prelezati na hrbtu.
Kmalu sta moza vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih druzinah, svojih domovih, sluzbah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na
pocitnicah. In vsak dan je moz, ki je eno uro sedel ob oknu,drugemu
opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj.
Moz na drugi postelji je zacel ziveti za ta enourna obdobja dni, v
katerih je njegov prijatelj razsiril njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in
labodi
so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuscali svoje male colnicke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika, stara,
mogocna drevesa so lepsala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta.
Ko je moz ob oknu opisoval vse to v dovrsenih podrobnostih, je moz
na drugi postelji priprl oci in si predstavljal slikovite prizore.
Nekega toplega opoldneva mu je moz ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob
jezeru. Ceprav drugi moz ni slisal godbe, jo je videl v svojem umu.
Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob
oknu nasla telo moza, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razzalostila
se je in poklicala bolnisnicno osebje, ki je truplo odneslo ven.
Takoj ko je bilo mogoce, je drugi moz zaprosil, naj ga premaknejo k oknu.
Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je
pustila samega. Pocasi, z veliko tezav, se je moz dvignil na komolca, da bi prvic sam ugledal zunanji svet. Koncno je imel moznost sam uziti
lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moci in pogledal skozi okno ob postelji.
Gledalo je na prazen zid. Moz je povprasal sestro, kaj bi mogel biti razlog,
da je preminuli sosed tako cudovito opisoval stvari v zunanjem svetu.
Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal
pred oknom.
Rekla mu je: “Morda je hotel le osreciti vas.”
***********************************************
Hvala vam, ker ste mi slikali labode in otroke in jezerca zadnje dni. Vsem.
Zal, sem trenutno preokupiran in sem vas komaj vse prebral, odgovoril bom pa vsem in vsakomur, ce prej ne drugi teden…
Ta vikend me vseeno cakajo lepe stvari.
Moj misko Rok bo imel 4 leta v soboto…po zurki zvecer bo tekma z Italijo ki je ne kaze zamudit, se bolj zvecer, pa se pricne nova serija Sopranovih.
Spet me bo Toncek zabaval. Mene pa se bolj pozno isti dan vlece v en klub, kjer bo nastopala Pika Bozic.
Spet me mika gledat za ritkami in joskami, torej imam upanje, da se bom pobral :))))))))))))
Lepo se imejte, pa se pisemo kaj drugi teden.
HVALA PRIJATELJI !
s.
Saš, če boš dobro, ampak res dobro pogledal skozi okno, boš videl, da na tistem jezeru labodi še zmeraj plavajo………….
In vedno več jih je………
Videl boš tudi, da se zbirajo v gručah, se drgnejo z glavami, kajti labodi se na tak način pogovarjajo.
Mogoče ob tistem jezeru ne bo zmeraj igrala godba, prav tako je veliko verjetnosti, da bo kdaj padal tudi dež……..
Lahko se bo celo zgodilo, da bo pokrajino okoli tega lepega jezera pokrila snežna odeja in ne bo videti cvetlic, labodov, bližnjih hiš.
Toda ostali bodo ljudje, ki bodo tja hodili iskat lepot, ki so jih bili vajeni.
In to je važno: da bodo tam taki, ki znajo gledati, čutiti, misliti in upati s srcem.
ki ne bodo iskali “velikih” dogodkov za svojo srečo, ampak bodo zadovoljni že s tem, če bodo ugledali znan obraz, nasmeh, slišali prijazno besedo.
Kamorkoli že greš, Saš, nesi to podobo o jezeru s seboj in prepričana sem, da ti bo polepšala marsikateri trenutek.
hahahaha, potem bo pa najbolje, če boš hodil za menoj :-))))
hm..ali pa da dam za hlače še en pouštar, da bo res “kaj ” videt :-))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))9