Vem, da je tukaj kar veliko družin, ki potujejo z otroci. Pa me zanima, kako vam uspe, da otroci v velikih mestih ( natrpanih z turisti) hodijo ob vas in se ne oddaljujejo? Smo bili včeraj v Benetkah, gužva za znoret in samo obrnila sem se za sek. že mulca ni bilo več nikjer. Saj smo ga našli, samo strah te je pa za znoret. Ne vem, mogoče bi morala napisati kartonček z podatki o otroku in jima dati okoli vratu ali kaj? Vsak predlog je dobrodošel, ker nas letos čaka še eno popotovaje in res se mi ne da skoz gledati kje je kakšen od mojih otrok! Hvala:)

Pravzaprav bi težko napisala recept, kako naj se držijo otroci staršev. Mi kar veliko potujemo in večinoma nimamo s tem težav najbrž zato, ker sta otroka potovanj navajena že praktično od plenic naprej. Seveda je treba otroke ves čas motivirati, da jim ni dolgčas. Pa pred potovanjem se je treba z njimi pogovoriti in jim razložiti, zakaj se vas morajo držati in kaj naj storijo v primeru, če se izgubijo.
Ne vem, koliko so tvoji otroci stari in koliko jih imaš. Kadar je gužva neznosna, si z možem razdeliva skrb zanju – vsak pač drži za roko svojega in tako ni težav.

Tudi pri nas jih v kakšni hudi gužvi pač držimo za roke.

Vladka

Bistven je podatek o starosti otroka. Od dveletnika in mlajšega težko pričakuješ, da se bo on tebe držal, se moraš le ti njega. Mi smo imeli za take primere oprsnik z vajetmi, to je za take majčkene daleč najbolj sigurna možnost. Tudi če se naenkrat nekam zapodi, ga zadržiš, medtem ko se ti iz roke izpuli.

3-letniku smo lani v Italiji lepo razložili, da smo daleč od doma, da ne sme nikomur dat roke in z nikomer it, ker ga lahko kdo odpelje, da v takem primeru ne bo nikoli več videl ne mamice ne atija, da naj se dere kot zmešan, če bi kdo kaj poskušal in da se naju mora držat ves čas in naju imet na očeh. 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa sva ga držala za roko, sploh v gneči, nekaj časa pa se je tudi še vozil v mareli, sploh na daljših ogledih. Eden od naju ga je non-stop imel na očeh. Za vsak primer sem ga naučila parih osnovnih fraz v italjanščini (ne govorim italijansko, sem Slovenec, ime mi je xy, mami je ime xy), da bi si v hudi sili z njimi za silo pomagal. Itak pa ve, kako mu je ime, kako se piše, kje stanuje in moj mobitel, ki ga zna tudi napisat. Tudi v vsakdanjem življenju se lahko izgubi, zato je dobro, če si zna vsaj za silo pomagat.

običajno jo držimo za roke, na srečo pa jo je izučilo ko je pred leti odšla iz trgovine, kjer je bila z možem, v nakupovalnem centru seiersberg v drugo trgovino, iskat mene, ki sem bila v kabini in probavala hlače. in ker ni našla ne mene in potem ne moža ki je sevda takoj šel iskat otroka, se je pred trgovino vsedla na klop in jokala kot dež. najprej smo mislili da je ni izučilo, ker je že naslednjič storila isto, pa sem opazila da je postala vseeno bolj previdna in se ne oddalji več od nas, vsaj v gneči ne.
pravega recepta ni, potrebno se je z otrokom veliko pogovarjati, mu razložiti kaj se lahko zgodi če se oddalji še posebej v kraju ki ga ne pozna in ne zna jezika ipd., mi takšne pogovore obnavljamo redno, pred vsakim takim izletom pa še posebej.

Z starejšim se pred izletom dogovorimo kje je zbirno mesto v primeru da se zgrešimo. Mlajši pa ima v žepu veno naslov in našo mobi številko.

Res pa je, da se otroci naučijo ravnanja v gneči – če se o tem predhodno pogovori in niso v momentu ko izgubijo kontakt z družino v paniki.

Iz lastnih izkušenj lahko povem to,da imamo dogovor – kjer smo se zadnjič videli- tam počakaj. To se nam je zgodilo v Grčiji pred izplutjem trajekta.

Otrok (7 let) nas je sicer prestrašen vendar ne paničen ali objokan počakal po zgornji formuli