Ne, ni mi žal da sva se srečala.
Preplesala sva celo noč, bolje rečeno prilepljena drug na drugega sva se rajcala celo noč.Bila sva nežna, bila sva strastna.Se je tudi tebi zdelo da sva sama?
Danilo se je že, na plaži prvi sprehajalci, vseeno nama je bilo,…imela sva samo eno noč in izkoristila sva jo, bila sem tvoja Zlatka.
Dočakala sva kavo, polil si jo….
Ko me boš našel in odpeljal si bova vzela še eno noč.

Sanje?

Sanje?

Resničnost, zaradi katere pa res sanjam.Mogoče, upam da me bo še kdaj našel.
Kdo od vas sanja da bi si privoščil kaj podobnega?Pa?Ni dovolj poguma? Ni prave priložnosti?

poguma je dovolj, priložnosti ne iščemo, za sanjarjenje smo preveč realni

Mene bolj pogum skrbi

Kaj bi naredil če bi se ti vse poklopilo, prava luna, prava glasba, pravi ambient, prava oseba poleg tebe…? Bi se prepustil večeru in naslednje dneve preboleval moralnega mačka, ali pa bi odšel domov in si zelel da ne bi izpustil priložnosti?

“izkoristil” seveda! 🙂
če se vse tole poklopi, potem pa že mora biti lepo!

Moje sajne…vedno sanjam…si želim…življenja…

Zakaj pa ne.Treba je uživati življenje s polno žlico in ga živeti.

Za kaj od tukaj pa je potreben pogum???

Če se vse poklopi, potem ni časa za razmišljanje….”kaj bo pa mami rekla”:)

Je pa dejstvo, ki ga nekateri nikoli ne bodo razumeli.

Gabrijel je lepo povedal. Če ničesar ne pogrešaš, če si srečen s tistim, kar imaš….res ne vem, zakaj bi si želel nekaj drugega????Pa iskal, hrepenel, zavidal drugim? Ne vem:)

Jaz sem najbolj srečna, da sem 365 noči samo njegova in so vsi dnevi samo najini, celo leto, vsa leta;)
Za “ukradene” noči pa jaz nekako nebi imela energije. Ali pa sem preveč zahtevna, pa hočem vse ali nič. (to mi je še iz otroštva ostalo:P)

Lp