Liberalci
Zbiramo podpise za ustanovitev klasične liberalne stranke. Svojega lahko prispevate na
Naš cilj sicer niso fotelji, ampak izvedba čimveč točk programa. Upamo, da bodo kaj iz njega pobrale druge stranke. Imamo pa še nekaj lepih rešitev, ki jih drugje ni. Naprimer, tole je iz statuta:
“Stranka za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.
Ce celotno premoženje stranke ne zadostuje za poplacilo vseh obveznosti, odgovarjajo za preostanek obveznosti clani sveta.
Odgovornost clanov sveta je subsidiarna in solidarna.
Clani sveta, ki niso sprejeli odlocitve, ki je povzrocila nelikvidnost ali prezadolženost stranke,
zaradi cesar so upniki zoper njih uveljavili subsidiarno odgovornost clanov sveta stranke,
imajo zoper clane sveta, ki so sprejeli tako odlocitev, regresno pravico.
Odgovornost za sprejeto odlocitev, ki je povzrocila financne težave stranki, ne preneha s
prenehanjem clanstva v svetu, niti s prenehanjem clanstva v stranki.”
Odgovornost vodilnih za pozitivno poslovanje z vsem svojim premoženjem je gotovo dobrodošla novost.
“[www.mladina.si]”
Mišo Alkalaj pripada neosocialističnemu taboru (tako politično, kot tudi interesno, saj se iz tega izdatno financira) in njegovi prispevki so temu primerno “prirejeni”.
V njih prodaja tisto, v kar Skandinavci že dolgo ne verjamejo več. Primerja tisto, kar mu je všeč in zamolči ključna dejstva.
Poglejmo si le nekaj dejstev, ki jih Mišo Alkalaj nikoli ne bo objavil:
– da je največje število zasebnih šol v EU v Skandinaviji,
– da so v štirih izmed petih skandinavskih držav na volitvah socialni demokrati izgubili in da so preživeli le na Norveškem, ki ji zaradi nafte pravijo evropski Kuvajt in kjer je gospodarsko okolje sekundarnega pomena,
– da ima Danska enega najbolj neoliberalnih trgov delovne sile in da so naši sindikalisti po ekskurziji na Dansko nenadoma začeli nasprotovati Skandinavskim rešitvam,
– da je Švedska v 90tih bankrotirala in da je današnje ugodno stanje posledica neoliberalnih reform, ki jih je tam izvedel Carl Bildt (po Alkalajevo “neoliberalec”),
– da ima skandinavska Islandija neoliberalni EDS,
– da ima skandinavska Danska neoliberalni EDS pri DDV,
– da je trend v celotni Skandinaviji neoliberalno nižanje davkov,
– da je Finska pravkar izvedla neoliberalne reforme pokojnine,
– da je premoženjska neenakost na Švedskem ena najvišjih na svetu, 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prebivalstva ima v lasti fantastičnih 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vsega premoženja (),
…
Precej te lažne neosocialistične mitologije, ki skuša prodajati Skandinavijo kot nekaj, kar sploh ni in nikoli ni bila sem opisal v seriji Skandinavski model po skandinavsko
http://libertarec.blogspot.com/2007/06/skandinavski-model-po-skandinavsko-v.html
še več pa je je z ekonomskega stališča opisal Rok Spruk tule
Oglejmo si nekaj Alkalajevih laži, ki so večinoma utemeljene na pogledih, ki so jih skušali podtakniti ljudem v šolstvu in v okolju SFRJ in so bili, recimo, socialistom prijazni.
“Po ameriškem borznem zlomu leta 1929 in svetovni depresiji so usodo globalnega kapitalizma v največji meri rešile zamisli Johna Maynarda Keynesa (1883-1946), verjetno najpomembnejšega ekonomista dvajsetega stoletja. Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je ameriško in globalno gospodarstvo obudil z deficitarnim spodbujanjem povpraševanja, v skladu s Keynesovimi teorijami.”
To je nekaj, kar ekonomisti imenujejo “marksistična interpretacija velike depresije”. Nobelovec Milton Friedman je pokazal, da je veliko depresijo povzročila monetarna politika države in uvedba tarif in drugih omejitev in da študije kažejo, da New Deal ni bistveno vplival na ozdravljenje. Marksisti se s tem ne strinjajo in imajo svojo zgodbo: velika depresija naj bi bila po njihovo posledica strukturne nestabilnosti kapitalističnega sistema, kot uči znanstveni marksizem, rešili pa naj bi jo s socialističnimi ukrepi.
“Keynes je zagovarjal tezo, da je kapitalizem po svoji naravi nestabilen in da zato potrebuje stalen nadzor države, ki mora omejiti destabilizacijske učinke recesij, depresij in obdobij pretirane rasti.”
Keynes je zagovarjal tezo, da mora država v dobrih letih prihraniti denar, da ga bo lahko v slabih letih trošila. Tezo, ki je nikoli in nikjer nobena vlada ni v praksi izpeljala (izjeme potrjujejo pravilo), ker je politično neizvedljiva, saj politiki v dobrih letih zapravijo še bistveno več.
Slovenija je lep primer tega, saj je imela pod 15 letno vladavino naših “skandinavskih ekonomistov” in zagovornikov “skandinavskega” modela ves čas strukturni primankljaj; bankrotiral je pokojninski sistem; stanovanja so zrasla v nebo, itn. Vse to zaradi pravljičarjev Alkalajevega kova.
“Joseph Stiglitz (Nobelova nagrada za ekonomijo 2001), nekdaj glavni ekonomist Svetovne banke, ki je moral ta položaj zapustiti zaradi kritičnega odnosa do neoliberalnih strategij banke in Mednarodnega denarnega sklada.”
Nope. Zapustiti ga je moral, ker se velika večina najugledneših ekonomistov ni strinjala z njegovimi pogledi in so menili, da skuša ekonomijo ukiniti kot znanost in jo podrediti levi politiki…
“relativno socialna Švedska po neoliberalnih merilih gospodarsko uspešnejša od Velike Britanije, ki je od vseh držav unije najbolj temeljito uveljavila neoliberalne reforme: “
Poglejmo, kako se tu Alkalaj Laže. Relativno socialna švedska je retorična varovalka, ker se zaveda dejstva, da ima švedska precej neoliberalnih prijemov. Ker se zaveda, da so na Švedskem na oblasti liberalci. Ker se zaveda, da je Švedska v devetdesetih bankrotirala. Ker se zaveda, da so bili v Švedski v devetdesetih na oblasti liberalci. Ker se zaveda, da ji gre danes bolje zaradi reform, ki jim pravi neoliberalne. Ker se zaveda, da Švedska danes izvaja predvsem neoliberalne reforme (niža davke, viša fleksibilnost dela, itn.)
Pozablja, da je Velika Britanija že desetletje pod vladavino laboristov, torej leve stranke. Pozablja, da moramo države meriti po njihovi relativni uspešnosti; npr. Švedska je bila v šestdesetih in sedemdesetih država blaginje, takrat socialistična velika Britanija pa gospodarski bolnik Evrope. Švedska od takrat na lestvici blaginje OECD pada, Britanija pa je zrasla.
Kar Alkalaj tu počne je približno tako, kot če bi vzeli Slovenijo in Slovaško in ju danes primerjali in pokazali, kako so trenutni slovenski recepti boljši, ker nam gre boljše. To pa seveda pomeni ignorirati resnico – da smo imeli od leta 91 bistveno prednost pred Slovaško in da nam gre, primerjalno gledano, danes slabše od Slovakov kot leta 91. Da torej svojo prednost izgubljamo in ne pridobivamo. Na veliko se govori, kako smo boljši od vseh vzhodnih držav. Ignorira se dejstvo, da to prednost izgubljamo in da te prednosti nismo dobili kot posledice socializma, ampak kot posledico dejstva, da je bil naš socializem bolj liberalen od varšavske različice; danes pa jo ravno zaradi pretirane neosocialističnosti izgubljamo.
Človek je takšen pravljičar in lažnivec, da sploh nima smisla izgubljati besed s preostankom njegovega pamfleta.
Si študiral teologijo? Ker tvoji odgovori so precej dogmatski
Morda res, vendar sta si v tem precej podobna. Tudi sam si pri odgovorih marsikaj spustil. Zato bi vprašal še o ameriškem zdravstvenem sistemu oz. sociali. Pa še kaj bi se našlo.
Sicer pa je tako: zelo odvisno od situacije je, kateri sistem zna biti bolj uspešen.
v resnici so Liberalci – liberalci. Niso socialisti.
Classical liberalism (also known as traditional liberalism[1] and laissez-faire liberalism[2]) is a doctrine stressing the importance of human rationality, individual property rights, natural rights, the protection of civil liberties, constitutional limitations of government, free markets, and individual freedom from restraint as exemplified in the writings of Adam Smith, David Ricardo, Jeremy Bentham, John Stuart Mill,[3] and others. As such, it is seen as the fusion of economic liberalism with political liberalism.[4] The “normative core” of classical liberalism is the idea that laissez-faire economics will bring about a spontaneous order or invisible hand that benefits the society,[5] though it does not necessarily oppose the state’s provision of a few basic public goods that the market is seen as being incapable of providing.[6] The qualification classical was applied in retrospect to distinguish early nineteenth-century liberalism from the “new liberalism” associated with Thomas Hill Green, Leonard Trelawny Hobhouse,[7] and Franklin D. Roosevelt,[8] which grants a more interventionist role for the state.
Friedrich Hayek, Ludwig von Mises, and Milton Friedman are credited with a revival of classical liberalism in the 20th century after it fell out of favor beginning in the late nineteenth century and much of the twentieth century.[9] This revival is sometimes referred to as neoliberalism, although it must be said that many prominent neoliberals, like Alexander Rüstow and Wilhelm Röpke have tried to distance themselves from laissez-faire liberals.[10][11]
Libertarians of a minarchist persuasion use the term “classical liberalism” almost interchangeably with the term “libertarianism”,[12] while the correctness of this usage is disputed (see “Classical liberalism” and libertarianism, below). Nevertheless, if the two philosophies are not the same, classical liberalism does resemble modern libertarianism in many ways.[13]